Tone Tomše, markacist: Lahka planinska pot ni lahka za vsakogar

Slovenija je prepredena z več kot 2.200 kilometri planinskih poti, za katere z označevanjem, čiščenjem in popravljanjem skrbijo markacisti. Kot pravi dolgoletni markacist in podpredsednik Planinske zveze Slovenije Tone Tomše, je slovenska markacija s svojo krožno obliko posebnost, naloga markacistov pa veliko večja od risanja krogov in postavljanja usmerjevalnih tabel.

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal rdeče-belega kroga – Knafelčeve markacije, ki je zaradi okrogle oblike nekaj posebnega – v drugih evropskih državah imajo večinoma črtne oznake. Kako je nastala? Črtne oznake so priročne, ker se lahko v vmesni bel pas vnese številka poti. Alojz Knafelc se je pred 90 leti precej ukvarjal s tem, kako bi naredil znak, ki bi odstopal od drugih, predvsem nemških, saj je bila takrat borba med slovenskim in nemškim društvom zaradi narodnostnega interesa na višku in je prihajalo celo do fizičnih obračunov.

Ali obstaja register vseh planinskih poti, je to dostopno za javnost? Poti so večinoma vrisane v planinske zemljevide in turistične karte. Po zakonu je planinska zveza dolžna voditi evidenco planinskih poti skupaj s prostorskim prikazom. V zadnjem obdobju merimo v digitalni obliki, kar vzdržuje ministrstvo za okolje prek geodetske uprave. Trenutno to ni dostopno, ker se ne morejo dogovoriti glede uporabe: lastnik je po zakonu planinska zveza, se pa velikokrat zgodi, da sorodne kartografske hiše te podatke, če grdo rečem, ukradejo in naredijo svoje zemljevide. To pa je že komercialni namen.

Znotraj planinske zveze je delo prostovoljno, prav tako delo vseh 836 markacistov. Kakšno je vaše delo? Celotna planinska organizacija dela prostovoljno, razen osmih profesionalcev, ki delajo neposredno. Naša naloga je, da pregledujemo in urejamo tiste poti, ki jih ima društvo v upravljanju. Zadolženi smo za čiščenje, talno nadelavo in skrinjice na vrhovih.

Zaradi porasta frekvence hoje v hribe se povečuje uničevanje poti, predvsem na "božjepotnih poteh", kot radi rečemo tistim najbolj obiskanim, in je velikokrat treba narediti talno nadelavo, da taka pot ne izgine: z bruni vzdrževati hodno površino, urejati odvodnjavanje, spomladi prirezovati rušje in odstranjevati vejevje. Vedno večjo težavo povzročajo tudi klimatske spremembe, ki prinašajo več neurij, po katerih je treba poti ponovno nakopati in nadelati ter utrditi podlago.

Risanje markacij in puščic torej ni glavno delo? To je samo pika na i. Poleg označevanja in skrbi za poti postavljamo tudi usmerjevalne table, ki so prav tako enotno predpisane po zakonu: rdeča podlaga z belim napisom.

Planinske poti so kategorizirane v tri težavnostne stopnje: lahka, zahtevna in zelo zahtevna. Kakšno informacijo planincu nudijo oznake? Glede na samo težavnost in (ne)pripravljenost pohodnikov smo se že leta 1986 odločili, da s kategorizacijo poti posameznike, ki niso dovolj telesno pripravljeni niti niso poznavalci terena, odvrnemo od tega, da bi se podali na poti, ki so zanje lahko življenjsko nevarne.

So slovenske planinske poti v primerjavi z evropskimi dobro urejene? Lahko rečem, da smo kar na vrhu lestvice, kar zadeva označevanje in urejenost. Seveda ne čisto povsod.

Pripravlja se tudi novo označevanje planinskih poti s številkami. Res je, hkrati s katastrom se postavlja tudi baza planinskih poti, a se moramo prej s strokovnjaki na geodetski upravi še dogovoriti, kako jih bomo številčili –začeti s Triglavom, razdeliti Slovenijo od zahoda do vzhoda, ali kako drugače.

V teh dneh je planinska sezona na višku, s tem pa tudi stalna poročanja o nesrečah v gorah. Za večino so krive preslaba fizična pripravljenost, izčrpanost, slaba oprema, pogosto pa tudi slišimo, da se planinci izgubijo. Zaradi slabo označenih poti? Vzrokov in dejavnikov je več, lahko je tudi neurejena pot. Če so pomanjkljive markacije na predelih, kjer je smer dvoumna – kjer je na primer kakšna gamsja ali divjačinska stičina, ki je včasih videti celo lepše kot sama planinska pot, smo hitro lahko v težavah in se znajdemo kje na robu pečine. V takem primeru je kriv markacist, ki ni dobro označil tistega predela.

Seveda pa reševalci vseskozi poudarjajo, da morajo biti planinci primerno telesno pripravljeni, uporabljati primerno opremo in v vročih dneh skrbeti za hidracijo. Veliko je tudi ljudi s katero od kroničnih bolezni, ki se pri večjih naporih še potencira, zato je veliko nesreč zaradi kapi in onemoglosti.

Zanimiv je podatek, da se največ nesreč zgodi med eno in tretjo uro popoldne, torej pri sestopih. Ljudje se premalo zavedajo, da na vrhu vzpona opravijo šele polovico poti. Zadnje čase je med planinci veliko takšnih, ki se v hribe odpravijo šele ob 9. ali 10. uri, kar je seveda prepozno. Najbolje je iti od doma zjutraj, ko je še primeren hlad in se lahko vrnemo še pred popoldanskimi nevihtami, hkrati pa nismo tako utrujeni zaradi vročine.

Ali opažate kakšno spremembo v kulturi planinarjenja v Sloveniji – se stanje izboljšuje ali slabša? Mislim, da je kultura planinstva vsako leto na višji ravni (če odštejem prejšnji odgovor). Predvsem lahko to rečem glede opreme – včasih smo se skoraj smejali komu, ki si je namestil varovalno čelado na zavarovani poti, danes je to nekaj povsem običajnega. Tudi z vidika ekologije danes odpadkov na planinskih poteh skoraj ni več, manj je proženja kamenja, trganja planinskega cvetja in plašenja divjadi.