Tomaž Humar - eden najboljših alpinistov na svetu

"Pa sam plezat' sem hotu," je Tomaž humar zapisal na svoji spletni strani. Humar velja za norega alpinista, a se na vsak svoj vzpon temeljito pripravi in ga natančno načrtuje. "Tomaž Humar velja za človeka, ki ima ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti. Ne pleza zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil že veliko in čeprav ga po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 pozna praktično ves svet. Pleza zato, ker zares zadiha šele na 5000 metrih. V dolini nima obstanka - srce, razum in noge ga že, kar ve zase, vlečejo gor, v stene. Kot pravi, pleza zato, ker je samo v steni zares blizu Njemu."

Kaj doživljate v steni? Prvinsko iskro, čisto ljubezen. Junija 2008 je za Delo na vprašanje novinarke "Kaj doživljate v steni?" z zanosom odgovoril: "Prvinsko iskro, čisto ljubezen, kanal, kamor bomo vsi šli po smrti. Kamen, stena, gora, to je nekaj prvinskega, nenarejenega - koncentrat pristnega. Spojiti se s tem je najti stik s sabo, z najpristnejšim delom sebe. Kdor pozna samo en odgovor, me bo videl v steni in bo rekel: "Norec. Ta se gre ubit." Kdor pa me zna brati med vrsticami, lahko začuti moj motiv."

V Himalaji prvič leta 1994 Prvič je v Himalajo takrat 25-letnega Humarja spremljal 54-letni Stane Belak – Šrauf. 13. novembra 1994 sta se povzpela na vrh 6989 metrov visokega Ganeša. Tam je Humar prvič začutil višino in se učil osnov preživetja nad 4.000 metri. Na poti navzdol sta Tomaža, ki ni bil vajen himalajskih razmer, skoraj pokopala izčrpanost in mraz. Misel na družino in Šraufovo prigovarjanje sta mu pomagala zbrati poslednje moči, s katerimi se je vrnil do tabora, piše na njegovi spletni strani.

Na Anapurni dvakrat Edina klasična Humarjeva himalajska odprava in njegov prvi osemtisočak je bila 8091 metrov visoka Anapurna. Nanjo se je 6. maja 1995 po treh dneh vztrajanja na višini 7500 metrov povzpel sam po Francoski steni. Himalaja ga ima rada, je vedel po tej odpravi. Na Anapurno se je leta 2007 povzpel še enkrat, a po drugi, južni steni. Po 57 letih je prvi, ki je tam prišel živ gor in dol.

SiOL je preko interneta omogočil spremljanje vzpona na Daulagiri Njegov najodmevnejši uspeh je verjetno vzpon na Daulagiri po južni steni. Prvič v zgodovini alpinizma je s pomočjo ekipe SiOL-ovih tehnikov njegov vzpon na 7. najvišjo goro sveta, 8.167 metrov visok Dhaulagiri, ves čas mogoče spremljati tudi preko interneta. Med aklimatizacijo na normalni smeri sreča več odprav, ki se zaradi slabega vremena brez uspeha vračajo v dolino, a se kljub 25. oktobra odpravi v južno steno 1999 odpravi v južno steno. "Po devetih dneh borbe s pobočjem, v katerem sonce vsak dan spreminja led v plazeče se snežne plazove, se Humar 2. novembra 1999 znajde tik pod vrhom Daulagirija. Vreme je obupno in se iz minute v minuto še slabša. Potem, ko je preplezal južno steno, Tomaž začuti, da mu vrh ni dan, zato sestopi na severno stran in se vrne v dolino," piše na njegovi spletni strani.

"Nor, ampak nikakor ne neumen" Elizabeth Hawley, ena največjih poznavalk Himalaje, je pred Humarjevim vzponom na Daulagiri dejala: "Nor je, ampak nikakor ni neumen".

Nagrajena filma Film Dhaulagiri express je dobil nagrado festivala v slovaškem Popradu in Zlato kamero v Gradcu za najboljši alpinistični film. Tudi o njegovem vzponu na steno Reticent Wall kalifornijskega El Capitan je bil posnet film. Film Reticent Wall je na mednarodnem festivalu gorniških filmov v Trentu dobil nagrado Srebrni Encijan.

"Bogovi ga imajo radi" Leta 2001 si je Humar pri padcu v klet nedograjene domače hiše zlomil desno stegnenico in zdrobil levo peto. Zdravniki so napovedali, da bo do smrti na invalidskem vozičku. Po desetih operacij se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je desna malce krajša in je levi gleženj delno nemobilen. Bogovi ga imajo radi, so si bili enotni zdravniki, ko je znova shodil, a so mu dejali, naj na plezanje pozabi.

Od takrat je preplezal več svetovnih gora, največ Himalajskih: Šiša Pangma (2002), edini osemtisočak, ki je cel na tibetanski strani, argentinsko Acongcagua (2003), poskusil je tudi na Jannu v Nepalu, Cholatse (2005) in na Nanga Parbat (2005), piše spletna stran tomaz-humar.firbec.com.

Neuspeh na Nangi Parbatu Kljub vsem uspehom je Humar najbolj znan po neuspehu na Nangi Parbatu. V južno steno, ki bi jo osvojil prvič, se je prvič pognal leta 2003, a je moral zaradi neuspešne aklimatizacije poskus opustiti. Ponovno je poskusil po Rupalski steni 1. avgusta 2005. Predvsem zaradi močnega sneženja se je 3. avgusta znašel v labirintu oziroma v "ledeniški mišelovki". Po šestih dneh, ki jih je nemočen prebil v Rupalski steni himalajskega osemtisočaka, ga je iz stene rešil helikopter pakistanske vojske.

"Plezalec mora misliti na vse" Pred odpravo na Nango Parbat je alpinist Stipe Božič, ki je bil v Humarjevi odpravi, napisal: "Ko opazujem južno steno Nange Parbat in oblake, ki se brez kakršnekoli logike vijejo okoli nje, pomislim, kako je največja modrost v izbiri trenutka, kdaj boš vstopil v steno. Tu ne sme biti napake. Plezalec mora misliti na vse, se pripraviti na vse, da ne pride do nesreče, šele nato se lahko malo zanaša tudi na srečo, brez katere nihče na tem svetu ne more preživeti."

Po leta 2005 se je Humar na vse vzpone odpravljal sam.

Humar je živel v Kamniku Humar je živel v Kamniku in je bil zaposlen na Carinski upravi. Z nekdanjo ženo Sergejo ima dva otroka, 17-letno Uršo in 13-letnega Tomaža. Tomi se je rodil 26. aprila 1996, ko se je njegov oče v Nepalu pripravljal na vzpon na himalajsko goro Ama Dablama.