"Toleranca je ena pomembnejših prvin praznovanja dneva reformacije"

Geza Filo se je rodil 5. januarja leta 1959, izhaja pa iz goričanske vasice Ivanovci. Gimnazijo je obiskoval v Murski Soboti, študij teologije pa končal na teološki fakulteti v Bratislavi. Po končanem študiju je bil najprej kaplan v Murski Soboti, leta 1985 pa je prevzel kaplansko službo v ljubljanski cerkveni občini, kjer je bil čez nekaj let izvoljen za rednega duhovnika. Je poročen in ima družino. O sebi pravi, da je strpen in toleranten, človek dialoga, ne človek velikih projektov, ampak tistih projektov, za katere čuti, da so uresničljivi.

Skupni imenovalec slovenstva, slovenskega knjižnega jezika in prve knjige, tiskane v slovenskem jeziku, je prav gotovo reformacija, versko, kulturno in politično gibanje, katerega cilj je bila prenova Cerkve. "Moji lubi Slovenci," je Primož Trubar pogosto začenjal svoje pridige in v delih nagovarjal "svoje ljudi" ter jih tako prvič združil pod pojmom Slovenec. Ob letošnjem dnevu reformacije smo se pogovarjali z novoizvoljenim evangeličanskim škofom Gezom Filo, ki bo vodenje Evangeličanske cerkve prevzel 1. decembra.

Kaj pomeni dan reformacije za Evangeličansko cerkev in za njene vernike? Dan reformacije za Evangeličansko cerkev in njene vernike pomeni veliko, kajti praznujemo svoj največji zgodovinski praznik kot spomin na dogodke v 16. stoletju, ko je Martin Luther 31. oktobra 1517 na vrata wittenberške grajske cerkve nabil 95. tez, s katerimi je obsojal ravnanje takratne Cerkve. To dejanje je bilo klic po prenovi Cerkve oziroma zahteva za vrnitev h koreninam krščanstva – k Svetemu pismu. Zahtev po reformaciji oziroma same reformacije ne smemo razumeti v smislu želje reformatorjev po ustanovitvi nove krščanske Cerkve, ampak kot prenovo in preoblikovanje takratne Cerkve.

Reformacija se je zelo hitro širila in zajela tudi naše kraje. S Primožem Trubarjem in preostalimi protestantskimi duhovniki in pisci smo Slovenci dobili Cerkev slovenskega jezika, prvi prevod celotnega Svetega pisma, ime Slovenci, prvo slovensko knjigo, začelo pa se je razvijati tudi šolstvo.

Reformacija je proces. Gre torej za trajajočo prenovo, ki zahteva vrnitev k temeljem. Evangeličanska cerkev kot naslednica Luthrove reformacijske smeri je šla skozi proces reformacije in se je prenovila. Svoje učenje je kot krščanska Cerkev znova zgradila na principih: samo vera, samo milost, samo Kristus in samo Sveto pismo. To so osnovni reformacijski principi, na katerih sloni verovanje na protestantski način.

Kaj bi izpostavili kot najpomembnejše sporočilo tega praznika? Najpomembnejše sporočilo reformacije je ponovna vzpostavitev prvotnega krščanstva. Reformacija je Evropi in tudi Slovencem prinesla renesanso v mnogo pogledih: verskem, kulturnem, gospodarskem in političnem. Reformacijsko prepričanje in verovanje je, da je edina pot med človekom in Bogom njegova osebna in notranja vera, brez kakršnihkoli posrednikov. To je namreč močno povzdignilo pomen človeka in njegove osebnosti ter s tem tudi njegovih pravic in odgovornosti na vseh področjih, do vseh ljudi različnih prepričanj, do vseh institucij, od Cerkve do države. To pomeni, da je protestantsko pojmovanje posameznikove svobode in enakosti ljudi pognalo korenine za toleranco kot vrednoto v medčloveških odnosih. Ravno toleranca je zagotovo ena pomembnejših prvin praznovanja dneva reformacije. Vrednote, kot sta pluralizem in toleranca, pa prav gotovo močno potrebujemo tudi v današnjem času, v času finančne in gospodarske krize, ki pa je tudi čas krize vrednot.

Evangeličani po vsem svetu se pripravljamo na 500-letnico reformacije, ki bo leta 2017. Poteka t. i. Luthrova dekada, ki se je začela leta 2008 in bo trajala vse do leta 2017. Vsako leto v Luthrovi dekadi je posvečeno eni tematiki, povezani z reformacijo. Letos je to "reformacija in toleranca". V tem smislu smo letos tej tematiki posvetili največ. Gre za vrednoto, ki jo vsi skupaj prav gotovo še kako potrebujemo na vseh področjih.

Kako boste praznik zaznamovali? Kaj se bo v teh dneh dogajalo? V okviru Evangeličanske cerkve je že pred dnevi potekalo zaznamovanje praznika dneva reformacije s proslavo v Murski Soboti, kjer smo si med drugim ogledali film Amandus po noveli Ivana Tavčarja. Ta film je bil posnet leta 1966 in govori o verski netoleranci na koncu 17. stoletja pri nas. To naj bi bil spomin in opomin, kako je toleranca tudi danes potrebna.

Na sam praznik dneva reformacije bodo v vseh naših cerkvah svečana bogoslužja. Seveda je v ospredju tematika protestantizma s teološkega in verskega vidika – v svetu, Evropi in Sloveniji.

Gre za to, da se ne oddaljimo od Svetega pisma ter ga današnjemu človeku približamo in razlagamo na njemu razumljiv način. Pomembno je, da ne ostanemo samo pri zgodovinskih dejstvih, pri svoji protestantski identiteti, ampak da to kot verni vpeljemo v način življenja, da božji besedi prisluhnemo, odkrivamo v njej tista opozorila in napotila, ki nas bodo usmerjala na človeka vredno in pošteno življenje v družbi, v kateri živimo.

Nekaj ste že povedali o toleranci kot vrednoti, je pa dan reformacije tudi čas, ko se spomnite in izpostavite pomen protestantskih vrednot. Katere so še protestantske vrednote? Ob prazniku opozarjamo na vse tiste vrednote, ki smo jih Slovenci s protestantizmom oziroma reformacijo dobili. To so vrednote, ki jih potrebujemo v odnosu do sočloveka, do družine, do pluralne družbe, do dela, do večje strpnosti ...

Demokratično in gospodarsko najbolj razvite države v Evropi in svetu so prav gotovo tiste države, v katerih je večinska religija protestantizem. Kajti protestantizem človeka obravnava celostno. Ne samo v smislu, da je veren, ampak svoboden, dober, delaven in pošten.

Če bi naredili prerez sedanjosti in zgodovine – kakšne skupne smernice bi lahko potegnili? Kaj je danes drugače? Seveda je danes marsikaj drugače kot v preteklosti, saj smo razvita in demokratična družba. Smo bolj tolerantna družba z zaščitenimi človekovimi pravicami, zaščitena je družina, zaščiten je človek kot delavec, zaščitena in zagotovljena je njegova socialna varnost, živimo v pluralni družbi in na teh vrednotah je seveda treba graditi naprej ter se stalno reformirati in si prizadevati, da to tudi ostanemo.