To je Marta Kos povedala o predsedniški protikandidatki Nataši Pirc Musar #video

Kdo je Marta Kos?  Foto: Primož Korošec

Marta Kos se je rodila 28. junija 1965. Je najmlajša izmed treh otrok. Ima dva brata, Mirana Kosa in Draga Kosa, ki je javnosti najbolj znan kot prvi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). V mladosti se je ukvarjala s plavanjem, bila je jugoslovanska in slovenska prvakinja ter rekorderka v plavanju. Študirala je na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Delala je kot novinarka športnega uredništva RTV Slovenija, dopisnica RTV iz Nemčije in  dopisnica Deutsche Welle. Nato je vstopila v politiko, najprej kot direktorica urada vlade za informiranje in nato kot tiskovna predstavnica vlade.

V času vlade Alenke Bratušek je bila leta 2013 imenovana na funkcijo slovenske veleposlanice v Nemčiji. Med leti 2017 in 2020 je bila slovenska veleposlanica v Švici. Kot prva v zgodovini Slovenije je z mesta veleposlanice odstopila pred iztekom mandata. Leta 2022 se je pridružila politični stranki Gibanje Svoboda Roberta Goloba in postala njena podpredsednica. 28. junija 2022 je uradno napovedala kandidaturo za predsednico države.

Po odstopu leta 2020 ste dejali, da vas slovenski politični prostor ne zanima več. Zdaj ste si premislili, zanimanje se je očitno vrnilo. Zakaj, kdo vas je prepričal o tem?

Glavni razlog je silna energija, ki je nastala na pripravah na parlamentarne volitve konec aprila in pred tem ustanovitev stranke Gibanje Svoboda, pri kateri so me najprej prosili za sodelovanje na zunanjepolitičnem področju. V to sem privolila, tudi zaradi obljube izpred več kot desetih let. In sicer, ko je stranka Pozitivna Slovenija razpadala, so Roberta Goloba vprašali, ali bi bil stranko pripravljen prevzeti. Privolil je, a le, če grem z njim tudi jaz. Tudi mene so neodvisno od njega vprašali, ali bi bila pripravljena prevzeti stranko, in rekla sem, da bi, a le z Robertom Golobom. Potem sva se odločila, da v politiko ne greva. A takrat sva si obljubila, da bova drug drugemu pomagala, če se bo kdo od naju odločil za ta korak. Tako sem spomladi dobila klic dr. Goloba, in to je bil eden od glavnih razlogov.

Drugo pa, kot že omenjeno, silna energija, ki se je sprožila, tudi z ljudmi, ki takrat niso bili nujno politično angažirani, so pa spoznali, da stvari v Sloveniji ni mogoče spreminjati, če se ne angažiraš. Seveda je najlažje biti doma in se razburjati nad situacijo, a dokler se ne angažiraš, nimaš možnosti, in to se je zgodilo meni.

Bili ste šefica vladnega urada za informiranje in takrat vas je premier Janez Drnovšek želel odstaviti, potem pa ste sami dali odpoved. Kako danes gledate na to?

Na takratnem uradu za informiranje sem delala dve leti. Takrat smo postavljali nove temelje delovanja svetovalcev za odnose z javnostmi v državni upravi. To, kar se nam danes zdi samoumevno, recimo fototermin na seji vlade, smo uvedli takrat. Dr. Janez Drnovšek tega namreč prej ni želel. Majhni, danes kar težko razumljivi koraki. Ti dve leti sta mi dali izjemno veliko. Takrat sem se začela profesionalno ukvarjati z vladnimi odnosi, z javnostjo, s komuniciranjem, iz te teme sem tudi magistrirala in ostala povezana s komuniciranjem vlade tudi kasneje kot komentatorka oziroma kolumnistka.

Nam lahko poveste o vašem, v resnici nikoli zares pojasnjenem odstopu z mesta veleposlanice v Švici. Takrat ste po uvedbi preiskave to mesto sporazumno zapustili. Zakaj je šlo?

V vašem vprašanju sta dve napaki. Ni šlo za preiskavo, temveč za izredni delni diplomatski nadzor, in mesta veleposlanice nisem zapustila sporazumno, za to bil bil potreben dogovor z mojim delodajalcem, MZZ, temveč sem dala odpoved. Kot prva veleposlanica v zgodovini slovenske diplomacije. Za to je obstajalo več razlogov, predvsem je šlo za nestrinjanje z vodenjem slovenske politike in vodenjem ministrstva za zunanje zadeve. Meni kot liberalni demokratki je bilo vedno težje zastopati Slovenijo in slovensko vlado, ki je stopala po sledeh kršenja človekovih pravic oziroma na tem področju ni bilo mogoče več delati toliko kot prejšnja leta. Znotraj MZZ so dajali večjo potuho oziroma prednost ljudem, ki so delali povprečno ali podpovprečno, in s tem, na nek način, tudi meni oteževali vodenje veleposlaništva.

V kakšnem odnosu ste s predsedniško protikandidatko Natašo Pirc Musar? 

Kaj pa z nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom? Kako gledate na to, da je javno podprl Pirc Musarjevo?

To je njegova osebna odločitev. Za to ima razloge. V medijih smo lahko prebrali, kakšna je bila njegova utemeljitev, da verjame, da sem primerna in sposobna oseba, in potem tudi, kakšni so njegovi pomisleki. Ti nimajo opravka z menoj kot Marto Kos, temveč s sistemom, za katerega on meni, da ne bi bil dober, če bi se zgodilo, da bi jaz postala predsednica.

Glede Kučanovega pomisleka, da ni dobro, da ima ena stranka tri najpomembnejše funkcije v državi, je premier Robert Golob dejal, da je Kučan s tem "ustrelil kozla". Kako komentirate Kučanov pomislek in kako odziv Goloba?

Predsednik vlade Robert Golob se je odzval, kot se je odzval. To je bila njegova reakcija. Na svoji spletni strani sem objavila besedilo, v katerem sem poskušala razložiti, da pomisleki nekdanjega predsednika republike iz več razlogov ne držijo.

Če bi bila to nevarnost za slovensko demokracijo, da bi imela ena stranka predstavnike na mestu predsednika vlade, predsednika DZ in predsednika države, potem bi to zagotovo že uredili z ustavo, predpisi oziroma zakoni. To nikoli ni bil problem, kljub temu da so za predsednika države kandidirali zelo strankarski ljudje, še bolj strankarski kot jaz. Pomisleki so se pojavili šele zdaj, ko gre za Gibanje Svoboda in zame. Ta argument ne pije vode. Poleg tega, kdo pa pravi, da bi imela predsednik vlade in predsednica DZ vpliv name, če bi bila izvoljena za predsednico države? Sem samostojna oseba, razmišljam s svojo glavo in tukaj res ni nikakršne nevarnosti.

Diskreditacija in podtikanje, da ne bi mogla biti dobra predsednica republike samo zato, ker me kandidira stranka, sta absurdna. Stranke so sestavni del političnega delovanja vsake demokracije. Odlično je, ko se angažirajo posamezniki, a moč posameznika je majhna, politične stranke pa so tiste, preko katerih je v demokracijah možno spreminjati stvari. Zato politične stranke nastopajo na parlamentarnih volitvah, zato imamo v parlamentu koalicijske in opozicijske stranke. Očitek, da sem zato, ker me kandidira zmagovalna stranka na volitvah, manjvredna ali neprimerna kandidatka, je popolnoma neprimeren.

Poleg tega me je k pisanju spodbudila tudi izjava protikandidatke Nataše Pirc Musar, da bi to, če bi Gibanje Svoboda dobilo še mesto predsednice republike, bilo slabo za našo demokracijo in bi pomenilo orbanizacijo Slovenije. To se mi zdi izjemno huda, poniževalna izjava do vseh tistih, ki smo prispevali k temu, da smo se konec aprila znebili dotedanje avtokratske vlade. To je zaušnica vsem tistim, ki so se oziroma smo se angažirali, da so liberalne sile prekinile več kot dve leti mračnjaštva in nazadnjaštva. Izjava o orbanizaciji Nataše Pirc Musar je zaušnica celotni civilni družbi, vsem mladim, ki so prispevali k temu, da je Gibanje Svoboda na volitvah zmagalo. Zmaga Gibanja Svoboda na parlamentarnih volitvah ni le zmaga naše stranke, gre za zmago visoke, kar 72-odstotne volilne udeležbe, kar je 20 odstotkov več kot na prejšnjih parlamentarnih volitvah. Gre za silno angažiranje mladih prek kampanje Gremo volit, za angažiranje članov civilne družbe, ki niso hoteli postati člani politične stranke, a so se vendarle bili pripravljeni angažirati. Nekomu, ki je preprečil, da bi se orbanizacija v Sloveniji nadaljevala, očitati, da bi zganjal orbanizacijo, je huda obtožba.

Novice Tako Marta Kos odgovarja Milanu Kučanu

Gre za podobno zgodbo kot na letošnjih parlamentarnih volitvah, ko sta Šarec in Bratuškova kandidirala posebej, kaže pa, da je bila v ozadju namera o združitvi z Gibanjem Svoboda in formiranje močne levosredinske vlade?

V ozadju parlamentarnih volitev ni bilo ideje o združevanju. Na volilni večer smo trepetali za SAB in LMŠ, ali se jima bo uspelo uvrstiti v parlament ali ne. Tega smo si zelo želeli. Govoriti o tem, da je bilo vnaprej dogovorjeno, da se bomo združili, ne drži. Ideja o združevanju je prišla kasneje, in vesela sem, da se je to zgodilo. Všeč mi je, da se napredne liberalne stranke povezujemo in da bomo vnesli bistveno večjo stabilnost v slovenski politični prostor. Po letu 2011 so v našem prostoru vedno nastajale nove politične stranke. Pri tem, da jaz in Nataša Pirc Musar kandidirava, v ozadju ni nikakršnega dogovarjanja, kaj in kako. Gre za volilni boj, v katerem obe nastopava kot samostojni osebi, in ni nobenega dogovarjanja o čemerkoli.

"Pri tem, da jaz in Nataša Pirc Musar kandidirava, v ozadju ni nikakršnega dogovarjanja, kaj in kako. Gre za volilni boj, v katerem obe nastopava kot samostojni osebi, in ni nobenega dogovarjanja o čemerkoli." Foto: Primož Korošec
Po rezultatih ankete, ki jo je Mediana opravila za Delo, se ne bi uvrstili v drugi krog volitev. Kako to komentirate?

Gre za eno prvih javnomnenjskih raziskav o hipotetičnem rezultatu volitev. Raziskave vedno vprašajo, kako bi volili, če bi bile volitve prihodnjo nedeljo. Veliko nedelj je še do volitev, predvsem pa veliko delovnih dni. Javnomnenjske raziskave spremljamo in pogledamo, kaj se lahko iz njih naučimo. Seveda se bo na tem področju še marsikaj spremenilo, zdaj še niti ne vemo, kdo vse bo kandidiral.

Novice Hladna prha za predsedniško kandidatko Marto Kos

Računate na večjo naklonjenost POP TV, glede na družinske povezave, vaš brat Drago Kos je poročen z odgovorno urednico Tjašo Slokar Kos?

Ne, vsi smo profesionalci. Tjaša je profesionalka, brat Drago je profesionalec, jaz sem profesionalka.

Ob aferi Patria, v kateri je bistveni del odigral tudi vaš brat Drago Kos, ste naročili in objavili celostranski oglas v enem izmed časopisov z naslovom Sram me je … Bi to naredil še enkrat?

Moj oglas ni bil povezan z afero Patria, ampak s takratnimi parlamentarnimi volitvami. To je bil oglas, s katerim sem volivce želela opozoriti, naj premislijo, kaj se dogaja v naši državi. Naštela sem konkretne primere, kaj po mojem mnenju ni bilo v redu in zaradi česar me je bilo sram. V družbi moramo ves čas opozarjati na stvari, ki niso v redu.

Ne le slovenska družba, cel svet se je v zadnjih letih na nek način povampiril, individualiziral, pojavili so se nacionalizmi. Živimo v svetu, kjer je dovoljeno skoraj vse, kjer so se zameglile meje med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zdi se mi, da smo pred desetimi leti lažje razumeli, kaj je prav in kaj narobe. Danes tega ni več. Nekdanji nemški zunanji minister, zdaj predsednik Nemčije, Frank-Walter Steinmeier, je nekoč dejal, da kaže, kot da se je svet iztiril. K temu so veliko prispevala tudi družbena omrežja, kjer ljudje, ki niso strokovnjaki za določena področja, komentirajo vse. Enostavno je nastopati in kritizirati za ekranom, še posebej, če uporabljaš izmišljeno ime. Pogrešam, da se ne znamo več normalno pogovarjati. Poleg tega je treba opozarjati na napake. Če vidimo, da stvari niso v redu in jih pometemo pod preprogo, bodo počasi začeli gniti temelji. To se mi zdi zelo nevarno. Želim si družbe, v kateri bi se o napakah, ki se dogajajo, pogovarjali bolj strpno, na glas in ne z vnaprejšnjim obtoževanjem.

Politična kultura v Sloveniji je na psu. Rezultati raziskave Evrobarometer, ki dvakrat na leto meri zaupanje v politične institucije v vseh državah članicah EU, kažejo, da je Slovenija med tistimi državami, kjer je zaupanje v parlament in vlado najmanjše. Če ljudje ne zaupajo političnim institucijam, si začnejo ustvarjati svoje podobe o vladi, ki gleda le na svoje ljudi, ne na državljane. Tipičen primer je bila covidna kriza, kjer je bilo stanje v Sloveniji katastrofalno zaradi napačnega načina komuniciranja vlade, kar je imelo za posledico to, da je zaupanje ljudi v vlado in vladne institucije padlo na izjemno nizko raven. Ko v družbi ni konsenza, se razvija negativna energija, ljudje postanemo sovražni.

Osnova politične kulture je, da znamo sprejemati različnost. Nekaj let živim v Švici, ki je izjemno raznolika država: ima štiri uradne jezike, oblikovala je svoj politični sistem, ki temelji na konkordanci. Konkordanca pomeni pogledati vse interese in najti skupni imenovalec. Ta pot strpnega iskanja soglasja, sožitja, sloge je velikokrat dolga. Znano je, da v Švici za odločitve potrebujejo veliko časa. Obstaja šala, ko so Alberta Einsteina, ki je nekaj časa živel tudi v Švici, vprašali, kje bi želel umreti. Njegov odgovor je bil, da v Švici, ker tam vse poteka tako zelo počasi.

Zdi se mi, da bi lahko kot predsednica prispevala k temu, da se izboljša politična kultura. Izvršilna veja oblasti je tista, ki izvaja usklajevanje interesov med posamezniki, družbenimi skupinami in širše. V to predsednica oziroma predsednik republike ne more posegati, predstavljam pa si, da bi lahko kot predsednica prispevala k temu, da oblikujemo boljšo politično kulturo, da se znamo pogovarjati, da medijev, ki opravljate svoje delo, ne jemljemo za sovražnike, če o nas pišete oziroma poročate v povezavi s stvarmi, ki nam niso všeč. Malo stvari v življenju je enoznačnih, da bi lahko takoj rekli, kaj je prav in kaj narobe. Več, kot se bomo pogovarjali, lažje nam bo. Veliko časa sem preživela v tujini in spoznala različne demokratične sisteme. Osnova vsem je sodelovanje in ne odpisovanje drugače mislečih.

"Malo stvari v življenju je enoznačnih, da bi lahko takoj rekli, kaj je prav in kaj narobe. Več, kot se bomo pogovarjali, lažje nam bo. Veliko časa sem preživela v tujini in spoznala različne demokratične sisteme. Osnova vsem je sodelovanje in ne odpisovanje drugače mislečih." Foto: Primož Korošec
A za sprejemanje različnosti je potrebna določena stopnja zrelosti. Smo kot posamezniki in družba dovolj zreli in pripravljeni stopiti korak nazaj, poslušati nekoga kljub drugačnemu mnenju, drugačnim političnim prepričanjem?

Ko sem še kot novinarka delala v Nemčiji, sem se prvič srečala z institucijo urada za politično izobraževanje. To je urad, ki ljudi ozavešča o tem, kako deluje politika. Po drugi svetovni vojni so ga Zahodni Nemčiji vsilili zavezniki, da se ne bi ponovilo to, kar se je zgodilo že dvakrat: da so Nemci zanetili svetovno vojno. Zlasti Američani so Nemčiji vsilili institucijo, katere naloga je učiti ljudi, kako deluje politika.

Ali smo ljudje dovolj zreli za to? Mogoče bi se morali več učiti o politiki. Mene zelo moti, ko ljudje rečejo, da imamo politike in strokovnjake. Tudi politiki so lahko strokovnjaki. Dober politik je tisti, ki je zelo strokoven v tistem, kar dela. Verjetno bi že s takimi debatami in tudi s pomočjo medijev ljudje lahko začutili, da politika ni nekaj oddaljenega, da se moramo naučiti debatirati, spoznavati politični sistem. Mislim, da smo Slovenci dovolj zreli in tega absolutno sposobni. Pomembno je, da se med seboj znamo pogovarjati in da v tem dialogu najdemo boljše rešitve za naše življenje, mogoče celo boljše, kot jih ima vlada.

V Švici so že dvakrat zavrnili referendum o pokojninski reformi. Ko sem bila še veleposlanica, so ga zavrnili drugič, in takrat sem se pogovarjala z enim od predstavnikov švicarske vlade. Rekla sem, da se ljudje ne zavedajo, kako pomembna je pokojninska reforma. Dobila sem lekcijo za celo življenje, ko mi je odgovoril: "Gospa veleposlanica, z našimi ljudmi je vse v redu. Mi kot vlada nismo bili dovolj dobri, da bi ljudi prepričali, da je ta rešitev dovolj dobra zanje." Še zdaj dobim kurjo polt, ko govorim o tem. Takrat sem umolknila. Nič ni narobe z narodom. Če vlada ni znala dovolj dobro pojasniti, zakaj je to potrebno, potem je krivdo za to prevzela sama. Takšno ravnanje bi si želela v Sloveniji.

Kako komentirate komunikacijo vaše stranke, da na novinarska vprašanja ter povabila na intervju Siol.net ni bilo odziva? Ste namreč prvi, ki ste se odzvali na naše povabilo.

Sama sem odprta za pogovore z vsemi in nimam težav tudi s tistimi, ki so mi morda pri nekaterih vprašanjih nenaklonjeni. Stranka se je v času volilne kampanje odločila za drugačen način komuniciranja.

Kaj je po vašem najboljša in kaj najslabša lastnost aktualnega predsednika Boruta Pahorja? 

Ali se boste kot predsednica udeležili spominske maše v Kočevskem rogu in proslave v Dražgošah?

Udeleževala se bom vseh tistih dogodkov, ki bodo prispevali k temu, da bomo v Sloveniji imeli politično kulturo spoštovanja. Tudi ko gre za različna vrednotenja tega, kar se je dogajalo v zgodovini.

Ali podpirate evropsko resolucijo, ki je obsodila vse tri totalitarizme minulega stoletja: nacizem, fašizem in komunizem?

Ne, ne podpiram, ker je razlika med temi tremi sistemi. Na to ni mogoče enostavno odgovoriti. Dejstvo je, da se je vsak dozdajšnji prenos te razprave v slovenski parlament zlorabljal za revizijo zgodovine, izničenje protifašističnega boja in zavezniške zmage v drugi svetovni vojni.

Ali se vam zdi pomembno, da predsednik in konec koncev vsak dober politik skrbi za politični bonton, recimo, da se rokuje in pozdravi tudi s svojimi političnimi nasprotniki?

Absolutno. Gre za osnovo lepega obnašanja in bonton ni nič drugega kot lepo obnašanje. Tudi če se v političnih prepričanjih z nekom ne strinjaš, si do njega še vedno lahko vljuden.

"Udeleževala se bom vseh tistih dogodkov, ki bodo prispevali k temu, da bomo v Sloveniji imeli politično kulturo spoštovanja. Tudi ko gre za različna vrednotenja tega, kar se je dogajalo v zgodovini." Foto: Primož Korošec

Glede na to, da živite in delate v Švici, kje imate prijavljeno stalno bivališče, kje plačujete davke in kaj boste storili, če boste izvoljeni?

Ko sem odstopila z mesta veleposlanice, sem imela poseben diplomatski status, da sem lahko živela v Švici. Zatem sem živela takrat še pri svojem partnerju, zdaj možu. V Švici ne moreš živeti dlje kot tri mesece, če si ne urediš bivalnega dovoljenja. Lansko leto sem stalno bivališče prvič prijavila v Švici, začasno bivališče imam še vedno v Ljubljani. Če bom izvoljena, se bom seveda takoj preselila v Slovenijo in moje stalno bivališče bo doma.

Določila so takšna, da davke plačuješ tam, kjer je tvoj primarni interes. To sicer ni avtomatizem. Ko sem dobila stalno bivališče v Švici, sem morala slovensko finančno upravo zaprositi za izpis iz slovenskega davčnega rezidentstva, in eden od najpomembnejših kriterijev za to je, kje je tvoj fokus zasebnega in ekonomskega življenja. Potem obstajajo še nekatere druge omejitve. Davke v Švici sem do zdaj plačala le enkrat.

Ste že bili na dopustu? Kako boste preživeli letošnji dopust?

Zdaj sem zaključila vse pogodbene posle, preživljam se namreč z delom v svojem podjetju. Junija sem zaključila posel v Sloveniji, zdaj še v Švici in po Evropi. Z možem bova tako končno lahko odpotovala na dolgo načrtovano poročno pohodniško potovanje na Portugalsko, nato pa se "na polno" vračam v Slovenijo.

Novice Anže Logar o Golobovem zloglasnem seznamu: Tega se preprosto ne dela #video

Novice Marta Kos razkrila premoženje: nepremičnine, prihranki in pol milijona v pokojninskem skladu