Svojim sanjam sledil čez pol sveta, nato jih je spet našel doma

Potem se je zgodil preobrat. Oče, ki sprva za umetniške ambicije svojega sina sicer ni kazal preveč razumevanja, v smislu "naj bo fant 'štromar', tako kot vsi drugi v družini", je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skrivaj predal Igorjevo dokumentacijo znancu iz Rusije, ta pa ga je nato prijavil na različne fakultete. Avgusta je dobil nepričakovan klic iz Moskve, da je sicer sprejemne izpite za igralsko akademijo zamudil, da pa bi ga vseeno radi videli, čisto poskusno, potem bodo pa že videli, kako naprej. V tednu dni je spakiral in odšel v daljno neznano Rusijo, na akademijo dramske umetnosti (GITIS) v Moskvo.

Kljub polomljeni ruščini je ostal – všeč jim je bil, pa so ga vzeli kar brez sprejemnega izpita –, vztrajal in v štirih letih doštudiral. "Ogromno sem pridobil na samozavesti tudi s pomočjo enega od profesorjev, ki je v preteklosti med drugim delal v ljubljanski Drami in se je zelo zavzel zame," pravi Igor.

Krasna leta in zelo vsestransko usmerjen študij, se spominja. Imel je celo profesorje, ki so osebno poznali znamenitega gledališkega teoretika in reformatorja Konstantina Stanislavskega. Študij je bil seveda plačljiv in za tedanje razmere precej zasoljen, če letalskih kart in ostalih življenjskih izdatkov niti ne omenimo. Veliko so pomagali starši, nekaj pa je zaslužil z lastno iznajdljivostjo.

Trendi Kako je Bojan Emeršič "rešil" svoj igralski poklic?

Pomagal si je z različnimi priložnostnimi deli, od poučevanja slovenščine za otroke rojakov, ki so se znašli v Moskvi, do občasnega dela na slovenskem radiu, kjer je bral novice. "To je bil slovanski oddelek s slovanskimi programi. V studiu je sedela domačinka, gospa, ki je razumela praktično vse slovanske jezike in izvajala cenzuro, kljub temu da je berlinski zid že zdavnaj padel," se smeje Korošec, ki je tudi nekaj časa slovenščino poučeval tudi na moskovski akademiji za mednarodne odnose.

Ko je zaradi ljubosumja pogum na preizkušnji

Pred diplomsko predstavo je fakulteto obiskala iskalka talentov, ki je iskala igralce za avdicijo za film za enega od vrhunskih ruskih režiserjev.  Presrečen je bil, ko je dobil vlogo, potem pa je vmes na bizaren način posegla usoda. "Imel sem sošolko, s katero sva bila tesna prijatelja. Zapletla se je v zvezo z zelo ljubosumnim Čečenom in začel sem dobivati grožnje, da me bodo ubili. Do diplome sem se nato skrival, potem pa na hitro spokal domov v Slovenijo. Sledil je klic iz Moskve, naj pridem na kostumsko vajo, a sem moral sodelovanje pri filmu tudi zaradi pomanjkanja denarja odpovedati," pojasnjuje Korošec.

Življenje v ZDA se je Igorju z enega meseca razvleklo na 22 let. Vmes sta ga pestili še bolezen in izčrpanost, za češnjo na torti pa se je zgodila še pandemija. Življenje je povsem zamrlo tudi v sončni Kaliforniji, nobena od njegovih dejavnosti, ne igralstvo ne nepremičninski posel, nista imela zelene luči v času zaprtja družbe. Foto: Osebni arhiv V Sloveniji je nato začel iskati zaposlitev v različnih gledališčih. Precej neprijetnih izkušenj si je nabral pri tem. Marsikateri dogovor se je izkazal kot vreden manj od piškavega oreha, naletel je tudi na kar nekaj "kuhinje", kot se rado šušlja po gledaliških kuloarjih.

"Nato sem odšel za mesec dni v Los Angeles na obisk k sošolki z akademije, da malo razmislim za naprej." Kot se rado zgodi, je nato zaprosil za delovno vizo, pa potem za zeleno karto, na koncu pa je pridobil še ameriško državljanstvo. "In se je obrnilo deset let," dodaja Korošec.

Kakšna je kariera neznanega mladega igralca v filmski meki? Težka.

Lotil se je vsega mogočega. Sprva promocijske prodaje – da, tudi v kostumu zajca je skakljal po dogodkih – potem pa so se počasi pokazale zanimivejše priložnosti. "Delal sem v filmski postprodukciji in imel tudi agencijo za igralce, nekje med 20 in 25 sem jih zastopal pred producenti, direktorji, režiserji in drugimi. Razen sebe, samega sebe je najtežje prodajati," je jasen Igor. Predvsem pa je dobil vpogled v celotno industrijo, v to, kako neizprosen posel je igralstvo in kako neizmerna je selekcija.

"Potem se je zgodil 11. september in zdi se mi, da so se zadeve takrat še poslabšale za vse, ki nismo imeli anglosakonsko ali vsaj židovsko zvenečega priimka. Vem da sem poslal vsaj tisoč življenjepisov, pa nič," svojih ameriških izkušenj prav nič ne olepšuje Korošec.

Trendi Le malo je manjkalo, pa bi igralstvo obesila na klin

Nepremičnine – tudi to se da

Na pobudo prijateljice je našel priložnost kot upravnik nepremičnin, saj ti tam to omogoča brezplačno nastanitev pa še nekaj malega zaslužiš, pojasnjuje. Nadzoroval je 90 stanovanj in dve stanovanjski zgradbi. Časovno se je vse krasno dopolnjevalo, saj je bilo delo fleksibilno in mu je omogočalo udeležbo na avdicijah.

"Potem sta šli stanovanjski zgradbi v prodajo, agent pa mi je kar nalagal in nalagal vse več opravil. Rekel sem si, zakaj bi delal to zastonj, namesto da bi služil, pa sem se lotil pridobivanja licence za nepremičninskega posrednika. Hkrati pa še notarske licence, saj je v ZDA drugačen sistem in ni treba, da si za delo notarja ravno odvetnik. Tako sem imel dve službi, pa še igralstvo in poučevanje igre v osnovnih ter srednjih šolah. Kar poln urnik, kajne?" niza spomine.  

Delal je pod okriljem agencije Keller Williams – dobra izkušnja, saj so imeli mentorje, ki so pomagali in uvajali neizkušene agente – ampak potem sta se 2008 zgodila pok nepremičninskega balona in finančna kriza, ki mu je sledila.

Sreča v nesreči je bila, da je kot začetnik zastopal predvsem kupce, ki so kupovali svojo prvo nepremičnino. "Marsikateri od agentov, s katerimi sem se pogovarjal, in ki so v letih pred krizo prodajali milijone dolarjev vredne hiše, so bili nekaj let povsem brez zaslužka. Meni pa je v tem segmentu kupcev ravno takrat šele dobro steklo," pojasnjuje Korošec, ki ameriško licenco za vsak slučaj še vedno obnavlja, zgodi pa se celo, da mu tudi iz Slovenije uspe še kaj prodati onkraj luže.

Foto: Osebni arhiv Potem je prišla korona …

Življenje v ZDA se je Igorju z enega meseca razvleklo na 22 let. Vmes sta ga pestili še bolezen in izčrpanost, za češnjo na torti pa se je zgodila še pandemija. Življenje je povsem zamrlo tudi v sončni Kaliforniji, nobena od njegovih dejavnosti, ne igralstvo ne nepremičninski posel, nista imela zelene luči v času zaprtja družbe.

"V Slovenijo sem spomladi 2020 prišel pravzaprav zaradi staršev, ki so tisto leto praznovali 60. obletnico poroke. Za las sem še ujel povezavo, preden so se zaprle meje," se spominja Igor. Šlo je za enega od znamenitih evakuacijskih letov prek Madžarske – no, o organizaciji tega ima kar nekaj pikrih pripomb – ampak na koncu je le prispel domov na Gorenjsko.

Kot vsi na svetu je tudi Igor pričakoval, da bo v nekaj mesecih konec covidne nočne more, dokler mu v jeseni ni postalo jasno, da bi kazalo opustiti upe, sploh pa je virus znova pokazal zobe. Odpovedal je stanovanje v Los Angelesu ter s pomočjo tamkajšnjih prijateljev razprodal nekaj imetja.

Kaj pa zdaj?

"Epidemija nam je vzela prijatelja in sošolca z moskovske igralske akademije Igorja Žužka. Imeli smo srečanje v spomin nanj, tam pa sem srečal igralko Nadjo Strajnar Zadnik, ki je s pokojnim Žužkom postavljala predstavo. Želel sem si delati in dogovorila sva se, da nadaljujeva z začeto predstavo. Premiero smo imeli na predvečer mojega abrahama, potem pa se je vse skupaj začelo razvijati.  

Ustanovil je društvo, "pač samo začasno", kot si je rekel, a ni bilo prvič, da se je iz njegovih začasnih rešitev rodilo kaj večjega. Po vzoru iz ZDA, kjer je bil del nekakšnega filmsko-gledališkega laboratorija, projektne skupine, kjer se srečujejo umetniki različnih smeri in žanrov, je sklenil poskusiti tudi v Sloveniji.

"Najprej smo naredili gledališki abonma za odrasle, nato še za otroke, nadaljevali smo s filmskim projektom, in kar naenkrat je nastalo veliko vsega. Ker smo želeli delati za ljudi, za narod, smo društvo preimenovali v društvo Slovensko narodno gledališče Kranj," pojasnjuje Korošec.

No, to je spet dvignilo nekaj obrvi in prineslo nekaj nasprotovanj, češ, da ne morejo imeti takšnega imena. Vendar z delom nadaljujejo in programsko rastejo, z majhnimi sredstvi. "Naredili smo pet gledaliških predstav in en filmski projekt, za vsega 17 tisoč evrov. To se pravi, da se da denar obrniti tako, da lahko marsikaj narediš, samo ustvarjalen moraš biti in pripravljen tvegati," je prepričan Igor, ki mu pomanjkanja poguma res nihče ne more očitati. Trenutno je zaposlen s pripravami na dve gledališki premieri.

Foto: Guliverimage "Trenutno niti slučajno ne nazaj v ZDA!"

Če se pogovarjaš z nekdanjim priseljencem, kot je Igor, seveda ne moreš mimo vprašanja glede dogajanja v ZDA.

"Razmere pod Donaldom Trumpom so grozovite," je zgrožen Korošec, ki je svoja ameriška leta sicer preživel v liberalnejši Kaliforniji. "Ustanavljajo taborišča, ICE s ceste pobira 'sumljive' prebivalce in jih izganja iz države, ne glede na to, od kod so."

Pa si predstavlja, da bi se vrnil v ZDA? "Ne, dokler je predsednik Trump, zagotovo ne!" izstreli Igor in nadaljuje, da tudi ni prepričan, ali se bo ameriška ekonomija lahko še kdaj pobrala po tej administraciji.

Že tako ali tako se je v nekaj desetletjih vse noro podražilo. "Ko sem prišel v ZDA, sva s prijateljico trisobno stanovanje v bližini West Hollywooda in Beverly Hillsa, najemala za 825 dolarjev na mesec. Zdaj takšnega ne dobiš za manj kot 5000 dolarjev," pravi.

Hkrati je nova politika udarila tudi po Hollywoodu in filmski industriji na splošno, ki se seli v studie v konservativnejših zveznih državah, pojasnjuje Korošec in dodaja: "Marsikdo razmišlja o selitvi ali vrnitvi domov. Tudi takšni, za katere nikoli ne bi rekel, na primer eden od mojih prijateljev, sicer Slovenec. Vendar pa tudi priseljenci nimajo enotnega mnenja glede Trumpa." Tudi ZDA so postale ideološko neverjetno razdeljena družba.

Planet TV Za igralstvo ga je navdušil oče, ki je avtor enega najbolj znamenitih logotipov

Trendi Osupljiva podobnost: je ta mladi igralec novi Leonardo DiCaprio?

Trendi Umrl igralec kultne mafijske serije