Spolne zlorabe so tudi politični problem

Javnost je razburjena, ogorčena in ponižana, množične zlorabe otrok so med največjimi problemi, s katerimi se v 21. stoletju sooča Katoliška cerkev. Tudi v Sloveniji nismo izjema, pravijo poznavalci. Cerkveni dostojanstveniki pa ne zmorejo moči in volje, da bi počistili z "gnusobo", ki je dodobra umazala ugled Katoliške cerkve. O spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi smo se pogovarjali s strokovnjakom, dr. Srečom Dragošem z ljubljanske fakultete za socialno delo. Zakaj je šele zdaj, po tolikih desetletjih, na plan "priplavalo" toliko gnusnih afer o spolnih zlorabah, ko so duhovniki množično zlorabljali nič hudega sluteče otroke? Zakaj ravno zdaj, je zadeva preiskovalnih organov in odkrivanja. To je tako kot snežena kepa, ko jo enkrat zaženete, potem pa vse bolj raste. Jaz vidim ta problem kot strukturno pogojen: gre za tri vidike. Prvič: problem, ki spodbuja, če hočete, celo "generira" zlorabe, tudi spolne, je institucionalnost Katoliške cerkve, drugič: doktrinarnost, in ne nazadnje tisto, kar se pri nas izrecno pozablja, politični problem. Spolne zlorabe so tudi politični problem. V strukturnem smislu institucionalnega je Katoliška cerkev največja hierarhična organizacija od vseh, kar pomeni tudi po številu hierarhičnih ravni. Takrat, ko imate po vseh merilih skoraj "nespreminjajočo" se srednjeveško institucijo, predstavlja glavno težavo nadzor. To pomeni, da nadzor od zunaj ni mogoč, od znotraj pa poteka izključno od zgoraj navzdol, ker je tudi moč znotraj Katoliške cerkve tako "distribuirana". Naslednji vidik Cerkve je tudi totalnost, to pomeni, da je bistvo te institucije nadzor nad človekom na vseh ravneh, v vsakem času, od telesne ravni do socialne, do čustvene … sama doktrina cerkve je seči v srce človeka! To pomeni, da bolj ko je neka institucija razvita, hierarhična, totalna, večja je možnost zlorab, in to vsakršnih …

… zato zlorabe nikakor niso slučajne, naključne?

To nikakor ni slučajno, ampak je kar pravilo, te zlorabe se pogosteje kot nad odraslimi moškimi dogajajo nad ženskami in pogosteje kot nad njimi, nad otroki. Drugi strukturni vidik Cerkve je doktrinarnost. Katoliška cerkev je skozi stoletja razvila in ohranjala doktrino, ki je ravno na področju spolnosti zelo rigidna in v temelju zgrešena in nevarna.

Kaj mislite s tem?

Tu gre najprej za epistemološki vidik arogance, ekskluzivizem, kar pomeni, da se cerkev definira kot božja poslanka na zemlji, kot edino privilegirano središče vse resnice. To pomeni, če se človek umakne od te "zveličavne" resnice, je preprosto manj resničen. Če je torej cerkev privilegirana in edina, ki je neposredno povezana z bogom, to pomeni, da jo je treba braniti. Naj se torej zgodi karkoli. To ni tako pomembno, najpomembnejše je varovanje ugleda Cerkve kot institucije. O tem imate številne dokumente, tudi dokument Spomin in sprava iz leta 2000. Kaj je njegovo bistvo? Po eni strani se papež opravičuje, kaj vse je cerkev naredila slabega, čarovnice, srednji vek, pogromi nad Judi, takrat so bili pedofilski škandali še skriti, ampak poanta tega dokumenta je, da kljub temu cerkev ni nič kriva, krivi so njeni otroci. Torej funkcionarji, katoličani in tako naprej. Cerkev, kot izhaja iz tega dokumenta, deluje kot strelovod, kot Kristus na križu: čeprav sama ni nič kriva, radodarno sprejema grehe.

So zato različne afere, tudi pedofilske, pometene pod preprogo, zdaj, po več desetletjih, pa prihajajo na dan?

Jasno, da se afere skrijejo, da škandali ne pridejo na dan! V cerkveni hierarhiji naredijo vse, da škandali in afere ostajajo skrite. Zakaj? Ker je temeljna funkcija Cerkve zaščita njenega ugleda, ker je to teološko utemeljeno, kot edini privilegij resnice. In dokler bo epistemološki eksluzivizem, ne bo nič drugače! Ne morete pričakovati kritike in resnega opravičila za zlorabe.

Pedofilske "bombe" v ZDA, Španiji, Italiji so dodobra razburile vernike in siceršnjo javnost, ampak zdajšnji papež se ni opravičil resno, ampak zgolj simbolno, in tudi ni dejansko obsodil spolnih zlorab duhovščine. Vatikan se je postavil v bran uradne Katoliške cerkve.

Seveda ne, in to je napačno, če to razlagamo tako, kot da se zdajšnji papež ne znajde dobro … to je bistvo papeževanja! Zato pa je papež v cerkvi, da varuje njen ugled in poslanstvo.

Tudi v Sloveniji so se pedofilske afere, o katerih ljudje razumljivo precej neradi govorijo, torej predolgo potiskale na stran. Je slovenska družba dovolj zrela, da bi resnično sankcionirala te primere, pa če govorimo o spolnih zlorabah v duhovniških vrstah ali na sploh?

Je in ni! Oboje je res. Če se vrneva na začetek, na strukturalno pogojenost problema spolnih zlorab, poleg institucionalnosti in doktrinarnosti Katoliške cerkve, je tu še politični vidik problema. Ta nima zveze s cerkvijo, ampak z režimom, državo, oblastjo in seveda zakonodajo – v vseh okoljih, kajti tudi naše je tako, kjer politika privilegira Katoliško cerkev. Ob cerkvenih praznikih, ki so tudi državni, je že skoraj pravilo, da v prvih vrstah sedijo predstavniki države in vlade, ne glede na to, ali je oblast leva ali desna. Ko pa muslimani v Sloveniji praznujejo bajram, ni nikogar. To je simbolno sporočilo – da je ena verska skupnost privilegirana. V takem vzdušju, v takšnih razmerah, je neupravičeno pričakovati, da se bodo tudi afere in škandali, povezani s Katoliško cerkvijo oziroma z njenimi posamezniki, enako ažurno odkrivali in "procesuirali" v Katoliški cerkvi in drugih institucijah. To je iluzorno pričakovati, kajti Katoliška cerkev je največja in najvplivnejša civilna družbena organizacija pri nas. Zato se raje pristojni organi takšnih zadev lotijo v rokavicah.

To je ta bolj senčna stran, ampak vse pa ni tako črno, kajne?

Nikakor ne! Slovensko javno mnenje je pokazatelj, da ni vse zgolj črno. Tudi v Sloveniji je velik del ljudi, tudi katoličanov, kritičen do stališč slovenske katoliške cerkve na področju družine in socialnih tem in ne nazadnje na področju spolnosti. To pomeni, da imajo povsem diametralno nasprotna stališča od cerkvenih klerikov, ki pa se ne spreminjajo in se tudi ne bodo. Ampak vsekakor se nekaj dogaja, in če bi imela država še tisto doktrino, kar govorimo že nekaj desetletij, kaj zares pomeni ločitev cerkve od države, potem bi lahko imela precej bolj običajne navade tudi pri preganjanju kriminala, in ne bi bilo pomembno, kje se zloraba zgodi. Tako pa je denimo duhovnik pravnomočno obsojen, dobil je dolgoletno zaporno kazen, pa so ga malce selili sem in tja, še vedno pa je zunaj, ni napoten na odsluženje kazni.

Ampak za to je kriva država!

Seveda, točno to. Če so bili krivi, so tudi pri nas duhovnike selili v tujino in so jih potem izsledili v misijonih: če so krivi cerkveni predstavniki, so še bolj krivi državni, od policije do tožilstva. Vemo, da je sokriv vsak, ki ve za spolne zlorabe, pa jih ne prijavi. Pa si predstavljate, da bi policija ovadila ljubljanskega nadškofa kot predstavnika Cerkve na Slovenskem zaradi prikrivanja zlorab? Verjetno ne! Zagotovo ni šlo za selitve duhovnikov v misijone brez cerkvenih hierarhov.

Se vam zdi simbolično papeževo opravičilo zlasti zaradi spolnih zlorab, ki so v zadnjih tednih bruhale na dan, zadostno in primerno opravičilo žrtvam in sploh vsem vernikom in nevernikom?

Opravičilo zagotovo ni dovolj. Zgrešili bi, če bi rekli, da ni iskreno. Zdajšnji papež je pisal smernice za prikrivanje škandalov, in to je delal iskreno, v tem je težava. Zato ker drugače, kot že rečeno, po doktrini Katoliške cerkve, tega ne sme! Ko se on opravičuje žrtvam, se opravičuje v duhu, odpustite našim duhovnikom, ki so grešili, ampak s poanto, Cerkev kot taka pa ni nič kriva. Se opravičuje v smislu Kristusove drže, češ, jaz, papež, sem tisti, ki bo simbolično plačal za grehe drugih. Čeprav – jaz, Cerkev, nisem nič kriva! Opravičilo torej ni in ne more biti dovolj, sploh pa ne takšna opravičila, kot jih slišimo. Edina rešitev je odškodninska tožba z res visoko odškodnino, saj je Cerkev konec koncev največji denacionalizacijski upravičenec pri nas.