SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Sirc: Poimenovanje ulice po množičnem morilcu Titu je sramota

4

termometer

Poimenovanje ulice v Ljubljani po množičnem morilcu Josipu Brozu Titu je sramota za Slovence ter znamenje nekulture in pomanjkanje civilizacije, je v pogovoru za STA dejal ekonomist Ljubo Sirc.

Glede Mitje Ribičiča pa je Sirc, ki je tudi nekdanji politični zapornik, zatrdil, da je ubijalec in da mu želi, "naj živi s svojo črno vestjo, čim dlje more".

Ekonomist, zagovornik političnega in gospodarskega liberalizma, nasprotnik komunistične diktature ter nekdanji politični zapornik Ljubo Sirc se je rodil 19. aprila 1920 v Kranju v družini znanega kranjskega predvojnega podjetnika Franja Sirca.

Ljuba Sirca je komunistična oblast avgusta 1947 na t.i. Nagodetovem procesu, pod pretvezo, da je "angleški špijon", najprej obsodila na smrt, pozneje pa na zaporno kazen. Leta 1955 je ilegalno prebegnil v Italijo, naslednje leto pa se je preselil v Veliko Britanijo.

Leta 2003 je postal častni meščan Kranja. Za zasluge pri širjenju demokratičnih idej v Vzhodni Evropi pa mu je angleška kraljica Elizabeta II leta 2001 osebno podelila britansko odlikovanje CBE.

V začetku druge svetovne vojne ste postali član skupine Stara pravda, ki jo je vodil Črtomir Nagode. Znano je, da se je ta skupina najprej vključila v Osvobodilno fronto (OF), pozneje pa so jo iz nje izključili. Kateri so bili razlogi za izključitev? Pred drugo svetovno vojno - potem ko sem leta 1939 vpisal na ljubljansko Pravno fakulteto - sem se družil s skupino disidentov liberalno-nacionalnega Akademskega društva Jugoslavija. Študenti so bili namreč pred drugo svetovno vojno organizirani v akademska društva, ki so se predvsem ločila na klerikalna in liberalna, zraven pa so včasih kakšno akademsko društvo prevzeli komunisti, npr. akademsko društvo Jadran.

Akademsko društvo Jugoslavija so ustanovili člani Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS). Jaz in moji prijatelji, kakšnih 30 nas je bilo, pa se nismo strinjali z JNS in Samostojno demokratsko stranko. V tej druščini sem bil, ko se je začela vojna oz. ko je nacistična Nemčija s svojimi zaveznicami 6. aprila 1941 napadla Jugoslavijo in jo okupirala.

Omenim naj še, da sem se skupaj s starši pred Nemci umaknil iz Kranja v Ljubljano. Oče je namreč izvedel, da Nemci načrtujejo zaplembe tovarn, katerih lastniki so bili Slovenci. To se je pozneje tudi res zgodilo, saj so Nemci mojemu očetu leta 1941 zaplenili tovarno in stanovanje.

Naša skupina, ki je spadala v liberalno-nacionalistično krilo študentov, je na začetku okupacije najprej začela s trojkami, kar ni uspelo, nato pa so moji kolegi naleteli na druščino okoli Črtomirja Nagodeta, ki je bil znan kot politični upornik proti JNS in drugim velikim strankam.

Nagode je bil zelo levo usmerjen liberalec, navdušen nad Sovjetsko zvezo, bil je tudi tajnik Društva prijateljev Sovjetske zveze, čeprav sploh ni vedel, kaj se v resnici dogaja v tej državi. Na gospodarskem področju pa je bil zagovornik planiranja. Vendar o tem nismo veliko razpravljali, ker je bilo za nas glavno, kako se bomo borili proti Nemcem.

Nagode je z Borisom Kidričem, organizatorjem OF in enem od vodilnih komunistov, podpisal pogodbo o pristopu Stare pravde v OF. Najprej se je zdelo, da bo OF organizacija skupin, nato pa so komunisti že zgodaj jeseni 1941 začeli trditi, da lahko ostane samo Komunistična partija, vse ostalo pa sme biti le organizacija ljudstva, kot so temu rekli, ne pa organizacije kakšnih posrednikov.

Spor med Staro pravdo in komunisti je nastal, ko so komunisti v program OF dodali še dve točki. Ti točki je bilo razumeti tako, da se ni mogoče boriti proti okupatorji zunaj OF in da je Komunistična partija vodilna v OF. Nagode je protestiral proti temu, nakar so Staro pravdo izključili iz OF.

Publicistka Alenka Puhar je nedavno dejala, da se ji zdi nenavadno in nesprejemljivo, da danes prikazujejo komuniste kot absolutne antifašiste in antinaciste, ker so to postali šele poleti 1941, do takrat pa so bili Hitlerjevi zavezniki, saj sta avgusta 1939 Hitler in Stalin sklenila Pakt o nenapadanju in prijateljstvu, s katerim sta si razdelila območja, ki jih bosta napadla, zavojevala in si jih prisvojila. To je zelo lahko pojasniti, saj je to leninistična strategija in taktika. Strateški cilj komunistov je bil namreč uvedba komunizma, ta cilj pa so nameravali uresničiti z naslednjo taktiko: najprej sodelovati s Hitlerjem proti Angležem in Francozom, nato pa bi opravili s Hitlerjem.

Je tudi Komunistična partija Slovenije (KPS) oz. Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) sledila tej taktiki oz. direktivam sovjetske Komunistične partije? Seveda, kaj pa drugega! Nam se vstajali lasje po konci, ko smo videli, kaj so pred in ob napadu nacistične Nemčije in njenih zaveznic počeli jugoslovanski oz. slovenski komunisti. Tako so slovenski komunisti mobiliziranim jugoslovanskim vojakom pred univerzo vpili: Dol z vojsko! Po cestah so komunisti kričali gesla kot so: Dol z mobilizacijo! Hočemo mir! Dol z imperialisti! Dol z Angleži in Francozi!

Na ta način smo dočakali 6. april, dan, ko so napadli Jugoslavijo. Ko pa je Hitler napadel Stalinovo Sovjetsko zvezo, se je situacija popolnoma spremenila, saj so komunisti začeli z organiziranjem.

Bi lahko takšno obnašanje slovenskih komunistov na začetku vojne šteli za kolaboracijo? To je bila zame politična pomoč in nevzdržno obnašanje, če hočete kolaboracija. Takrat se niso borili za nobeno osvoboditev proti Nemcem, ampak za svojo oblast. Navsezadnje je komunizem boj za oblast in boj za uvedbo komunističnega sistema.

Kaj ste počeli med vojno, potem ko so Staro pravdo izključili iz OF? Leta 1943 sem prebegnil v Švico. Mene so namreč določili, da naj ljudem v tej državi razložim, kaj se dogaja v Sloveniji. Potem ko je bil junija 1944 sklenjen sporazum Tito-Šubašić, pa sem odšel nazaj v Jugoslavijo. Na poti domov so me zaprli francoski komunisti, in to zato, ker so bili ti z jugoslovanskimi komunisti dogovorjeni, da ne bodo spustili skozi nobenega Jugoslovana.

Vendar je v Franciji general Charles de Gaulle obračunal s francoskimi komunisti, tako da so me izpustili iz zapora v Annecyju. Nato sem preko Pariza prišel v italijanski Bari, kjer so me skupaj s 4. Prekomorsko brigado pripeljali v Split. Tako da sem vojno končal kot partizan. Vstopil sem sicer precej pozno, šele leta 1944.

Zadnje čase, potem ko je bil prikazen film o Angeli Vode, obsojenki na t. i. Nagodetovem procesu, se spet več govori o tem procesu. Znano je, da ste vi zadnji še živeči od obsojencev na tem montiranem procesu. Kakšni so bili razlogi za ta proces in zakaj ste bili tudi vi med aretiranimi oz. med obsojenci? Jaz Vodetove nisem poznal, sem pa vedel zanjo. Vodetova in Pavla Hočevar sta bili članici t.i. Ženske skupine, skupine žensk, ki so bile približno istega razpoloženja kot Vodetova.

Glede mene pa bi povedal naslednje. Ko sem se ob koncu druge svetovne vojne vrnil v Ljubljano, so me dali v Tiskovni urad. Komunisti so najprej hoteli, da bi izpodrinil direktorja urada Nandeta Majarona, ki se je prav tako iz Italije, kjer je bil zaprt, preko Splita vrnil v Slovenijo. Zavrnil sem, da bi ga izpodrinil, zato sem verjetno dobil pri oblasteh minus. Konec leta 1945 so me tudi odpustili iz Tiskovnega urada.

So me pa oblasti uporabile kot tolmača, tako da sem tolmačil britanskemu in francoskemu konzulu, prišel pa sem tudi v stik s Sovjeti. Vedel sem, da komunistična oblast ne želi, da bi se ljudje družili s tujimi konzuli.

Jaz pa sem rekel, da če se bomo tako obnašali, da bomo dejansko obračali hrbet Angležem, Francozom in Američanom - katerim je Jugoslavija celo sestreljevala letala nad Slovenijo - da bomo "pokopani", ker ne bomo ničesar dobili od njih. Tudi zaradi takih besed sem bil slabo zapisan pri komunistih.

Smo se pa že v začetku leta 1946 odločili, da nehamo s prizadevanji za oblikovanje demokratične opozicije komunističnim oblastem, ker ni bilo možnosti za uspeh. Iskal sem sicer zveze v Zagrebu in Beogradu, da bi poskusili oblikovati opozicijo. Ampak Milan Grol, predsednik Demokratske stranke, mi je rekel: "Kako se vi to predstavljate, saj vidite, kaj se godi!" V Beogradu so namreč komunisti na cesti napadali prodajalce časopisa Demokracija, katere izdajatelj je bil Grol, in zažigali izvode tega časopisa.

Tako so se poskusi oblikovanja demokratične opozicije začeli pravzaprav že razblinjati, ko je očitno prišla komanda iz Moskve, da je treba uničiti opozicijo. Mene so aretirali maja 1947 pred hišo na Poljanskem nasipu, zasliševal pa me je Mitja Ribičič. Prvi mesec me v zaporu niso pustili spati, podnevi pa sem moral sedeti na stolu brez naslanjača. Bilo je zelo hudo.

Očitki so bili povezani z zvezami z opozicijo v Beogradu in Zagrebu, češ da je to bila zarota proti državi. Glede stikov s konzuli pa so dejali, da je bilo to vohunstvo. Obtoževali so nas tudi, da imamo stike s t. i. sovražno opozicijo v tujini in podobno.

Potem ko me na začetku niso pustili spati, se nato en mesec nihče ni zmenil zame, kar me je spravljalo v obup, zares pa me je spravljalo v obup to, da so mi z raznimi namigi in znaki sporočali, da je zaprt tudi moj oče.

Obsojeni smo bili iz razlogov, ki sem jih ravnokar povedal. Kako je bila vsa zadeva inscenirana in montirana, pa pokaže razveljavitev naše sodbe, ki je bila sprejeta leta 1991 na slovenskem vrhovnem sodišču.

To je sodbo zoper Nagodeta in štirinajst soobsojenih razveljavilo z ugotovitvijo, da je slonela na lažnih obtožbah in da je šlo za krivičen proces proti namišljenim zahodnim vohunom.

Na kakšno kazen so vas obsodili na procesu? Trije smo bili obsojeni na smrt. Nagode, Boris Furlan in jaz. Nagodeta je komunistična oblast res dala ustreliti, govori se celo, da so ga pred tem mučili. Ne ve se tudi, kje je Nagode pokopan, tako da njegova trupla doslej še niso našli. Baje je bil takšen način teroriziranja in ustrahovanja znan tudi v SZ. Da so mrtvi izginjali.

Pozneje so me pomilostili na 15 let zaporne kazni. To mi je povedal Ribičič. Jaz sem ga takoj vprašal glede mojega očeta, saj je bilo to zame veliko hujše kot moja lastna obsodba. Ribičič je rekel, da bo lahko moj oče, ki je bil obsojen na deset let zapora, čez dve leti prosil za skrajšanje kazni.

Ribičiču sem nato rekel, da dobro ve, da moj oče ni nič storil. Ribičič pa je odvrnil: "Če ni tega storil, česar smo ga obtožili, je pa kaj drugega." Nato sem dve leti, do junija 1949, prebil v samici. Iz zapora so me izpustili 28. novembra 1954, torej sem bil zaprt sedem let in pol.

Novembra 1955 sem ilegalno prebegnil v Italijo, skupaj z nekdanjim tigrovcem Stankom Kamenškom, ki je bil zaprt, ker se je po mnenju komunističnih oblasti kot komandant beograjskega letališča preveč prijazno obnašal do ameriškega veleposlanika. Naslednje leto pa sem se preselil v Veliko Britanijo.

Kakšno je vaše mnenje o Ribičiču? Ribičič je ubijalec. Meni je zelo žal, ampak je. Mene je britanska policija, ko je v Veliko Britanijo prišel na obisk Ribičič, spraševala, če bi prijavil kogar koli, ki bi ga hotel ubiti. Seveda ga bi prijavil, sem rekel. Jaz nočem, da Ribičič umre. Ribičič naj živi s svojo črno vestjo, čim dlje more. In, kot veste, je še vedno živ.

Po odkritju 200 do 300 mumificiranih trupel žrtev povojnih pobojev v Hudi Jami se spet več govori o teh pobojih. Kakšen je vaš pogled na povojne poboje? To je bila groza. To ni civilizacija, to ni kultura, ampak je to divjaštvo. Slovence nas je lahko vse sram za to, kar se je leta 1945 godilo pri nas. Meni je zelo žal, jaz sem bil pravzaprav celo napol zraven.

Namesto da bi se držali sporazuma Tito-Šubašić, so komunisti hoteli dobiti oblast v roke in so zato začeli klati. Ampak veste, kaj se to pravi, pobiti 100 do 200 tisoč ljudi samo na slovenskem ozemlju, veliko pa jih je bilo pobitih še drugje.

Če vam čisto po pravici povem, je mene zaradi tega sram, da sem Slovenec. Pa ne toliko zaradi tega, kar se je takrat zgodilo. Takrat so bili ljudje prismojeni. Ampak to, da je danes še toliko ljudi, ki pravijo, da je bilo vse to prav. Nič ni bilo prav! In tudi od tega ni imel nihče nič.

Komunistična ideologija je namreč, da je treba priti na oblast, potem pa naj bi uvedli gospodarski red, ki naj bi prinesel blaginjo. Ampak zaradi propadlega komunističnega reda smo sedaj gospodarsko zaostali.

Sedaj Slovenija po statistikah lovi Grčijo in Portugalsko, dve državi, ki sta pred drugo svetovno vojno krepko zaostajali za nami - Grčija, denimo, je imela pred drugo svetovno polovico manjši dohodek na prebivalca kot Jugoslavija. In za vse to so bili potrebni taki zločini?!

Kdaj ste prvič izvedeli za komunistične poboje oz. umore? Ena prvih stvari, ki sem jo doživel, je bil umor Kranjčana Fanouša Emmerja, ki so ga komunisti ubili decembra 1941 pred Šentviško cerkvijo, češ da je gestapovec. Ta obtožba je smešna, ker je bil Fanouš Emmer češkega rodu in je prihajal iz družine, ki je bila izrazito slovansko usmerjena.

Gestapovec je bil sploh izraz, ki so ga komunisti uporabili, če so koga hoteli prav hudo obtožiti. Za komuniste je bilo namreč značilno, da so nekomu prilepili etiketo, ker so ga želeli očrniti.

Pozneje med vojno sem slišal, da je moj prijatelj Marko Česen šel v partizane, tam pa so ga ubili, ker so ga imeli za plavogardista. Tako rekoč udarec po glavi pa je bil zame Split, ko sem prišel tja s prekomorsko brigado.

Tam sem namreč izvedel, da so v tem dalmatinskem mestu enega od mojih tam živečih sorodnikov skupaj še z desetimi oz. dvajsetimi drugimi ljudmi postavili v vrsto na neki cesti in jih pobili.

Drugega mojega sorodnika, mornariškega podčastnika, pa so komunisti aretirali in poslali v, kot se je reklo, 13. bataljon - to pomeni, da so ga ubili. To sem slišal že v Splitu.

Ko pa sem v partizanski uniformi prišel domov v Slovenijo, je tam ena od mojih sestričen jokala, ker so ji odpeljali brata in očeta. Očeta, ker je bil jugoslovanski oficir, brata pa zato, ker je bil res domobranec. Oba sta izginila.

Pozneje sem izvedel za usodo nekega Lenščaka, enega od tistih osemnajstih primorskih padalcev, ki so jih pobili partizani, češ da so angleški agentje. V Kranju pa so mi šoferji pripovedovali, da so ljudi, ki so jih aretirali v Kranju, vozili iz mesta in da te ljudi potem ni nihče več videl.

Med tistimi, ki so izginili, sem poznal nekega tiskarskega strojnika, ki ga politika ni nič brigala in je zato med vojno naprej delal v tiskarni, po vojni pa so ga komunisti ubili, češ da je sodeloval z Nemci. Tako je bilo takrat.

Kaj menite o izjavi predsednika republike Danila Türka, ki je na vprašanje, ali se bo poklonil žrtvam pobojev v Hudi Jami, odvrnil, da o drugorazrednih temah ne bo govoril? Če bi bil jaz Türk, bi takoj odstopil, ko mu je to ušlo. Kaj se to pravi!

V povezavi s povojnimi poboji se veliko govori o Titovi vlogi pri teh pobojih. Kakšno je vaše mnenje o njem?

Tito je bil zelo sposoben človek, ampak Tito je bil tako sposoben, da se je kot hohštapler (domišljav človek, gizdalin, op. p.) povsod vrinil. Ni se spoznal na gospodarstvo, kar je sam priznal, ko je dejal, da lažje voditi vojsko, kot pa reformirati gospodarstvo. Hohštapler je bil tudi zato, ker je živel, kot da bi bil kakšen abesinski cesar.

Očitno je, da so se poboji zgodili z njegovim privoljenjem. Titovo dejanje je po slovenskem zakonu kaznivo, kaznivo pa je tudi po mednarodni pogodbi o genocidu. Ob tem bi poudaril, da so nesmiselne trditve, da so bili vsi pobiti kolaboracionisti. V Jugoslaviji so bili nedvomno kolaboracionisti ustaši.

Da smo imeli v Sloveniji vaške stražarje oz. domobrance, pa so komunisti sami krivi, ker so konec leta 1941 - o tem je govoril tudi poznejši komunistični disident Milovan Djilas - razglasili razredno vojno in so, še posebej v Sloveniji in Črni Gori, začeli pobijati kmete po vaseh. Kar tako, češ da so kulaki. Ne morete pričakovati, da se bodo kmetje kar tako pustili pobiti.

Razen tega je po mednarodni pogodbi o genocidu prepovedano pobijati vojne ujetnike - pri tem ne mislim le na vrnjene domobrance, ampak tudi na pobijanje ujetih nemških vojakov.

Ljubljanski mestni svet naj bi 20. aprila obravnaval osnutek odloka, ki predvideva, da se del Štajerske ceste preimenuje v Titovo cesto, del nove mestne vpadnice mimo Plečnikovih Žal pa poimenuje v Titovo cesto. Če smo Slovenci tako nekulturni, da bi imenovali cesto po množičnem morilcu, prav, kar imejte takšno cesto. To je vse, kar lahko rečem. To je sramota za Slovence. Kaj pa je Tito sploh naredil? Tito je storil le to, da so se začeli Jugoslovani pobijati med seboj. Tisti, ki menijo, da je Tito lahko pobijal, se lahko vprašajo, zakaj potem ne bi smel pobijati tudi Slobodan Milošević.

Če Slovenci hočejo slaviti množične morilce, potem prav, ampak potem nočem biti Slovenec. Nočem imeti nič opravka s tako nekulturo ljudi in takšnim pomanjkanjem civilizacije. To je groza.

Najbolj čudno je to, da sklepamo mednarodne pogodbe o genocidu in mednarodne pogodbe o človekovih pravicah, obenem pa se Slovenci bahamo, da je bil naš vrhovni poveljnik nekdo, ki je očitno zaukazal pobijanje. Kaj se sedaj to pravi?!

Morala je tudi pomembna. In ubijanje, ne tako ne drugačno, ni morala. In pobijati je dal le zaradi tega, da bi prišel na oblast in ker je mislil, da bo pripeljal raj na zemlji. Namesto raja na zemlji pa imamo zdaj Slovenci dvakrat nižje plače kot Avstrijci, čeprav smo jih tik pred drugo svetovno vojno že dohiteli.

Skratka, to je oslarija, da bo to Titova ulica. Mene je, kot sem že povedal, zaradi tega sram, če so pa že taki bedaki na svetu, da hočejo imeti ulico poimenovano po človeku, za katerega je nedvomno res, da je dal sto tisoče ljudi pobiti, pa naj jo imajo! Jim bo vsaj ves čas pred očmi, kaj so počeli.

Türk je glede Tita dejal, da je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod. Saj je bil izjemna zgodovinska osebnost, ampak saj sta bila tudi Stalin in Hitler izjemni zgodovinski osebnosti, ampak zločinci so bili kljub temu. Razen če ubijanje ni več zločin.

Saj so zahodni državniki ravno tako noreli kot naši. Titov pogreb je bil tako čista groza. Tudi zadnji obisk angleške kraljice je bil groza.

Tito je s Stalinovo pomočjo "nafarbal" zahodnjake. Za Stalina se ve, da je bil nor, saj ni trpel nikogar ob sebi, ki je samo malo prst dvignil. Vsi so morali klečati pred njim. To je duševna bolezen.

Pri Titu se ta duševna bolezen ni izražala čisto na ta način, ampak je bil Tito očitno domišljav do konca, ker mu je vse uspevalo. Angleži so mu verjeli vse neumnosti, ki jim jih je pripovedoval on sam ali pa njegovi sodelavci.

Velebit, ki je bil pri jugoslovanskih partizanih oficir za zvezo s tujimi vojaškimi misijami, je tako pripovedoval nekemu angleškemu oficirju, kako Draža Mihailović sodeluje z Nemci, in sicer tri dni potem, ko se je sam Velebit vrnil iz Zagreba, kjer so se partizani pogajali z Nemci, naj jih ti pustijo pri miru, da bi lahko obračunali z Mihailovićem. Angleži pa so jim vse verjeli.

Po drugi strani pa se tudi Mihailović oz. Srbi niso znašli in niso razumeli, kaj počnejo. Zato, ker so zmagali v prvi svetovni vojni, so mislili, da so nad vsem.

Kot ekonomist ste se veliko ukvarjali s preučevanjem komunističnih gospodarstev. V Slovenijo veliko ljudi zelo ceni komunistično gospodarstvo, ki je obstajalo pred prehodom v demokracijo in tržno gospodarstvo. Poudarjajo, da je komunistično gospodarstvo pomenilo napredek. Kakšna je vaša ocena komunističnih gospodarstev? Komunistično gospodarstvo je bilo katastrofa. Leta 1985 sem napisal, zakaj ni mogoče izboljšati komunističnega gospodarstva. Na podlagi tega so z mano navezali stike madžarski komunisti, ki so iskali izhod iz krize, in so me povabili, naj pridem na Madžarsko. Na obisku na Madžarskem sem se tudi seznanil z Vitalijem Čubajsom in sedanjim češkim predsednikom Vaclavom Klavsom.

Kar se tiče rezultatov komunističnega gospodarstva, bi znova poudaril, da je bila to katastrofa, zares katastrofa, ki sem jo sam doživel. Ko so jugoslovanski komunisti po informbirojevskem sporu hoteli dokazati Stalinu, da so pravoverni komunisti, so začeli uvajati zadruge po sovjetskem zgledu. In tako je naenkrat začelo primanjkovati hrane. Sam se spomnim, da se ni moglo več kupiti sadja.

Jugoslovansko gospodarstvo se je pozneje popravilo samo zaradi tega, ker so Američani vsako leto Jugoslaviji dali tri do štiri milijarde današnjih dolarjev. Prav tako se je gospodarstvo popravilo zato, ker je lahko milijon jugoslovanskih delavcev delalo v Zahodni Nemčiji. Tito sam je nekoč dejal, da ti zaslužijo trikrat več kot delavci v Jugoslaviji.

Nato pa so se zahodnjaki, predvsem pa Arabci, ki so bili takrat polni denarja, naveličali posojati komunističnim državam. In tako je bilo leta 1980 naenkrat konec tujih kreditov, zaradi česar so plače v Jugoslaviji in v Sloveniji padle nazaj na raven iz leta 1967. Raven pred drugo svetovno vojno pa so plače sicer dosegle šele leta 1960.

Tako mi od konca druge svetovne vojne zaradi zablod Edvarda Kardelja in drugih komunističnih zablod nismo prišli nikamor naprej. Pred vojno so bile slovenske plače, kot sem že omenil, že skoraj na ravni avstrijskih, sedaj pa so avstrijske plače za polovico večje.

Res je, da je Slovenija lepa, da se je navkljub temu precej spremenilo, a če se ne bodo bolj potrudili za to, da bo steklo malo gospodarstvo in da se bodo začeli ljudje podjetniško obnašati, ne bomo nikamor prišli.

Veliko škode je tudi naredila težnja komunistov po oblikovanju velikih podjetij. Velika podjetja so v redu tam, kjer so nujna, npr. v avtomobilski industriji, ampak druge stvari pa se lahko izdelujejo tudi v malih podjetjih.

Poleg tega so izročili podjetja, ki so bila nasploh vsa prevelika, ljudem, ki niso imeli pojma, kako se vodijo tovarne oz. podjetja. Pri nas bi morali spodbujati podjetnike, ne pa dosedanje menedžerje, ki jim je država dajala denar, da so lahko tovarne delale naprej z izgubo. Spodbujati bi morali torej podjetnike, ne pa se iti teh Bavčarjev itn. - pri čemer Bavčar mogoče še ni najslabši.

Sicer pa gredo podjetja v stečaj tudi drugod po svetu. V nekem smislu so ekonomisti sami gospodarstvo prikazovali napačno. Ni res, da ne more iti nič narobe, če imate trg. O tem, ali gre narobe ali ne, ne odloča trg, ampak ljudje.

Trg samo pokaže, da je šlo narobe. Nikjer ni napisano, da podjetje ne more iti v stečaj. Trg ga nažene v stečaj, ker je podjetje začelo iti v napačno smer. Nato se pa mora spet ujeti, da gre stvar naprej.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin