Senegačnik: Celibat ne izvira iz materialnega interesa, da se ohrani cerkvena lastnina

V zadnjih mesecih sta se pojavili kar dve zgodbi o domnevnem očetovstvu visokih cerkvenih dostojanstvenikov, že dalj časa pa je javnost seznanjena s finančnim polom mariborske nadškofije. Svoj pogled na omenjene dogodke v slovenski katoliški cerkvi je za Planet Siol.net predstavil urednik Nove revije Brane Senegačnik. V Delu je bil v torek objavljen članek o domnevnem očetovstvu kardinala Franca Rodeta. Kakšen je vaš komentar te zgodbe?

No, ko sem v torek v trgovini segel po izvodu Dela, ki ga sicer ne prebiram redno in ga le redko kupim (tokrat sem ga, ker so me zanimale "kulturne" strani), sem sprva pomislil, da sem dobil v roke kako izrazito rumeno tiskovino, ki jo je nekdo na hitro prelistal in jo potem po nemarnem vtaknil med izvode osrednjega slovenskega dnevnika. Kaj pa naj rečem drugega, če je v časih, ki so za slovensko družbo najbrž v marsičem prelomni, in to ne le v ekonomskem, ampak tudi v socialnem in kulturnem smislu, na prvi strani z vsem mogočim pompom izstreljena tabloidna raketa s škandalozno vsebino ? In potem se je vžgalo bolj ali manj po vseh medijih, ki sem jih vsaj preletel: navdušeno pogrevanje in nadaljevanje zgodbe in še bolj navdušeno spletno komentiranje. Ali je to početje, vsa ta škandalizantska vnema medijskih producentov in nas, ki se pogoltno hranimo z njihovimi izdelki, še posebej v sedanjih razmerah, res čisto prištevno početje?

Kar se zadeva zgodbo samo, pa seveda vem o njej toliko kot kdorkoli, ki v njej ni bil udeležen (razen kakšnih spletnih komentatorjev, ti seveda vedo še več od udeležencev, ti vedo še več od Boga). Za zdaj ta zgodba obsega tole: gospa Tanja Breda S. pravi, da je bila leta 1969 v intimnih odnosih z zdajšnjim kardinalom dr. Francem Rodetom, njen sin, gospod Peter S. ki mu je mama zaupala "del zgodbe" (a obenem po navedku v Delu zanikala Rodetovo očetovstvo), pa poskuša od zadnjega dobiti privolitev v test očetovstva z analizo DNK; kardinal je na test pripravljen, Peter S. pa pravi, da je s tem dosegel vse, kar je želel, in se umika iz javnosti. Ali in kdaj bo opravljen test, pa ne vemo. Brez tega pa "zgodba" ni zgodba; ali pa, če pogledamo drugače, le tako lahko ostane "zgodba": medijska zgodba namreč traja ravno toliko časa, dokler se nedvomno in jasno ne konča.

Kot viri Delovega razkritja so bili večkrat navedeni "ljudje iz Slovenije", "farani", "oseba, ki je tudi na sodišču pripravljena povedati vse", Petrovi sorodniki. Takšna metoda razkrivanja resnice zbuja različne odzive; po mnenju nekega komentatorja na portalu Časnik "mora vsak pošten človek priznati, da je to zgledno, korektno in profesionalno novinarsko delo"; sam imam občutek, da pisec (oziroma oba pisca) ni preveč skrupulozen pri argumentaciji zgodbe, ne radodaren s prepričljivimi indici, zato pa tem bolj širokogruden pri navajanju tistih besed tajnih virov, ki kažejo kardinala v nesimpatični luči. Ampak to so le vtisi, pomembna pa je resnica. Ta hip je pač še ne poznamo. Pot do nje pa je v tem primeru jasna in preprosta.

Pred dobrim mesecem je Vatikan upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojzija Urana, potem ko so se v javnosti prav tako pojavila namigovanja o njegovem očetovstvu, pozval k umiku v tujino. Kako danes, ko se je prah okoli Urana nekoliko polegel, gledate na vso zadevo?

Pravzprav ni videti zdaj nič več kot prej, ko je bil v zraku prah. Resnico o bistvu te zadeve – očetovstvu – poznam prav toliko v najnovejši aferi. Pri nadškofu Uranu je dvignila prah v slovenski javnosti znotrajcerkvena sankcija, ki so jo nekateri poimenovali drastična kazen oziroma izgon slovenskega državljana: ta je v slovenski javnosti zbudila odzive ne le posameznih skupin v Cerkvi, ampak tudi nekaterih laiških (in celo – po stališčih sodeč – laicističnih) ustanov. V tem se kaže zlasti veliko nerazumevanje cerkvenega reda in narave vprašanja. Cerkev seveda nima prav nobenih sredstev za kratenje svobode gibanja slovenskim državljanom, kaj šele za njihov izgon.

Če je na primer uslužbenec nekega mednarodnega podjetja premeščen na delovno mesto v tujino, tja odide, če želi ostati del te ustanove, to pravzprav spada k njegovi službi. Nekaj podobnega zahteva tudi lojalnost do Cerkve, čeprav je sicer ta za kristjane nekaj povsem drugega kot podjetje in so motivi za lojalnost še bistveno globlji – religiozni. Vendar dekreti cerkvenih institucij nimajo moči zakonske prisile, kot (si) to slikajo nekateri dežurni brambovci družbene svobode, ki jih je nenadoma obšla globoka skrb za upokojenega nadškofa Katoliške cerkve. Seveda pa to lahko hitro pridobi izredno dramatičen prizvok, še posebej v družbenem okolju, kjer je povprečna izobrazba hudo skromna, ozračje pa razmišljanju nenaklonjeno.

Gre morda pri obeh primerih za obračun med Uranovim in Rodetovim krogom ljudi znotraj Cerkve, kot zatrjujejo nekateri?

Sam nisem nekdo izmed teh nekaterih in za to razlago tezo sem izvedel v medijih. Cerkev je tudi za kristjane božja in človeška, kar pomeni, da je tudi nepopolna, grešna ustanova. Razhajanja in trenja so povsod, tako kot so povsod težave, nemir, iskanje – to je življenje. Seveda pa to za vernike ne pomeni fatalističnega strinjanja, temveč izziv za vsakodnevno samopoboljševanje ali delo na sebi, kot bi morda danes rekli (in kar v neki obliki pravzprav pozna vsaka malo bolj izdelana kultura).

Kako in kaj je bilo v resnici s tem, torej ne vem, bilo pa bi precej žalostno, če bi ta teza držala – zato, ker je vsako notranje obračunavanje ne glede na to, kje se dogaja, samo po sebi pravzprav nezdrav družben pojav, pa če je še tako razširjen, da se zdi neizbežen in normalen. Ob vsem tem dogajanju so vedno glasnejši pozivi k ukinitvi celibata. Kakšno je vaše stališče glede tega vprašanja?

Daljnosežne in globoke družbene spremembe močno pretresajo vse velike družbene strukture, tembolj tiste, ki so po izvoru starodavne, kot je Katoliška cerkev. Eden od elementov, ki so posebej močno pod udarom, je celibat. Kot je znano, ta sicer ne izvira iz najstarejših časov in se je uveljavil šele postopoma v srednjem veku. To dejstvo in pa različna praksa v različnih veroizpovedih nekako kažeta, da je krščanstvo mogoče tudi brez celibata. Verjetno bo velik upad duhovniških poklicev povzročil, da bodo mnogo dejavnosti, nekoč specializiranih za klerike, prevzeli laiki, ki bodo v večini primerov najbrž poročeni ljudje.

Vendar pa bo institut celibata skoraj gotovo še obstajal – poznale so ga in ga poznajo na različnih stopnjah tudi pravoslavne cerkve in nekatere druge religije. Zavestno in prostovoljno življenje v celibatu lahko živijo tudi laični posamezniki, ki se na primer povsem posvetijo svojemu poklicu, ker so prepričani, da bi bilo neodgovorno, če bi imeli družino, ki ji ne bi mogli nakloniti primernega deleža svojega časa in skrbi.

Še enkrat: potreba po takšnem poklicu je obstajala že pred krščanstvom in obstaja tudi zunaj krščanstva, ne izvira iz materialnega interesa, da se ohrani cerkvena lastnina, ki bi sicer šla potomcem klerikov.

Bi ob vseh medijsko odmevnih zgodbah, povezanih s slovensko Cerkvijo, od domnevnih kršitev celibata do finančnega zloma mariborske nadškofije, lahko rekli, da se je Katoliška cerkev na Slovenskem znašla v globoki moralni krizi?

To vprašanje sicer zveni preprosto in zdi se, da je retorično, da že vsebuje tudi – pritrdilen – odgovor. V resnici ima ta problematika več razsežnosti, predvsem pa je pomembno, kaj mislimo z izrazom globoka moralna kriza. V vašem vprašanju beseda kriza pomeni slabo moralno stanje. Nedvomno so v Katoliški cerkvi primeri ravnanja ali celo usmeritve, ki kažejo na to; vendar tega ni mogoče posplošiti in na ta način stigmatizirati ustanove v celoti, kar se zdi skorajda trend medijskih (v nekoliko prikriti obliki pa žal tudi akademskih) družboslovcev.

Med znaki moralne krize so navsezadnje tudi čudne oblike (podtalnega) sožitja posameznih predstavnikov Cerkve ali t. i. krščanskih ljudi s strukturami globoke države, ki izvirajo iz socialistične preteklosti, vendar so za medijske rentgenologe, kakršni so, v glavnem nezanimive. A velika večina laikov in klerikov živi skromno; zagotovo nihče od njih ni brez napak; zaradi prestopkov ali zgrešenih usmeritev v delovanju cerkvnih struktur (ekonomizem mariborske nadškofije) so zagotovo prizadeti, v sodobni družbi je zaradi tega še malce teže živeti katoliško identiteto, dvomim pa, da so zato sami izgubili moralno orientacijo.