Petek, 12. 7. 2024, 22.12
5 mesecev, 2 tedna
Se Ursuli izmika magičnih 361?
Evropski parlament bo v četrtek glasoval o drugem petletnem mandatu predsednice Evropskem komisije Ursule von der Leyen. Čeprav ima neformalna koalicija krščanskih demokratov, socialistov in liberalcev dovolj, 401 glas od potrebne absolutne večine 361 poslancev, njena izvolitev še zdaleč ni samoumevna. Tudi med devetimi slovenskimi poslanci ima za zdaj zagotovljen le en glas – podprl jo bo predsednik NSi in novoizvoljeni evroposlanec Matej Tonin.
Za von der Leynovo zagotovo ne bosta glasovala Vladimir Prebilič (Vesna/Zeleni) in Matjaž Nemec (SD/socialisti), čeprav so socialisti v neformalni koaliciji s krščanskimi demokrati in liberalci, s katerimi so si razdelili najvišje položaje v Uniji po junijskih evropskih volitvah. Prav to je težava predsednice Evropske komisije – znotraj vseh treh omenjenih strank posamezniki napovedujejo "neposlušnost" pri glasovanju, in sicer iz različnih razlogov.
Zakaj so ji rdečo luč prižgali Prebilič, Nemec, Joveva in Janša?
Tako je Nemec kritičen do njenih popustljivih stališč do skrajne desnice, do avstrijskega podaljševanja kontrol na meji s Slovenijo in do vojne v Gazi. To je problem tudi za evroposlanko Ireno Jovevo (Gibanje Svoboda/liberalci).
V SDS Janeza Janše niso podprli von der Leynove, ko jo je Evropska ljudska stranka (EPP) nominirala za položaj, tako da so pod vprašajem štirje slovenski glasovi v največji politični skupini v Evropskem parlamentu. Janša je kritičen do ponovitve tristrankarske koalicije in meni, da bi bilo treba ravnotežje prenesti na desno s povezovanjem z Evropskimi konzervativci in reformisti (ECR), kar pa denimo Zeleni označujejo kot premik v skrajno desno.
Italijanska premierka Giorgia Meloni bi lahko odigrala ključno vlogo pri ponovni izvolitvi Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije.
Giorgia skriva karte pred tajnim glasovanjem
Hkrati je z 78 poslanci ECR, kjer glavno violino igra politično vse močnejša italijanska premierka Giorgia Meloni, prvi rezervoar glasov za von der Leynovo. Melonijeva še vedno skriva karte, kar ni težko tudi zaradi dejstva, da bo parlament v četrtek odločal s tajnim glasovanjem. To omogoča tudi trgovino z vplivnimi položaji med predsednico Evropske komisije in Melonijevo.
Vladimir Prebilič von der Leynovi očita, da glede zelenega dogovora ubira pot nazaj namesto naprej, dvojne standarde glede vojn v Ukrajini in Gazi ter afero v zvezi s Pfizerjevimi cepivi. Vendarle je pričakovati, da bo von der Leynova dobila kar nekaj glasov sicer po volitvah precej oslabljenih Zelenih, ki imajo 53 poslancev od 720, kar 18 manj kot v prejšnjem mandatu. Zeleni so tako drugi rezervoar glasov, s katerimi bi lahko von der Leynova preskočila magično mejo 361 glasov.
Kdo ima načrt B?
Na drugi strani Matej Tonin (NSi/EPP) sicer pravi, da bi si želel bolj konservativnega kandidata, a opozarja na politično realnost – desnica v Evropskem parlamentu nima večine. Poleg tega nova skrajno desna skupina Domoljubi za Evropo ne izpolnjuje dveh kriterijev za sodelovanje – spoštovanja vladavine prava in podpore Ukrajini, pravi Tonin.
Matej Tonin je do zdaj edini od devetih evroposlancev iz Slovenije, ki je Ursuli von der Leyen obljubil svoj glas.
Uradno sicer nihče nima načrta B – če von der Leynova ne bi dobila dovolj glasov. V tem primeru se bodo karte mešale povsem na novo – pod vprašajem bi bil del kadrovskega paketa z izjemo predsednice Evropskega parlamenta Roberte Metsole, za katero se pričakuje, da bo v ponedeljek na ustanovni seji v Strasbourgu gladko izvoljena.
Padec nemške krščanske demokratke bi tako pomenil nova pogajanja tudi o vodstvu Evropske komisije in o visokem zunanjepolitičnemu predstavniku Unije (zdaj je kandidatka estonska premierka Kaja Kallas). Nekdanji portugalski premier Antonio Costa je bil sicer že izvoljen za 2,5-letni mandat na čelu Evropskega sveta.
Tudi če bo izvoljena, ne bo konec težav
Politične drame sicer ne bo konec niti v primeru, da bo von der Leynova izvoljena. Parlament bo moral namreč septembra potrditi še kandidate za komisarje. Dosedanja praksa kaže, da je skoraj vedno padla kakšna komisarska politična žrtev – najbolj znana slovenska je bila nekdanja premierka Alenka Bratušek.