Četrtek, 5. 7. 2018, 9.20
7 let, 2 meseca
Rado Pišot izgubil tožbo proti Univerzi na Primorskem

Višje delovno in socialno sodišče je v zvezi s tožbo direktorja ZRS Rada Pišota proti Univerzi na Primorskem (UP) potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in ugotovilo, da zoper Pišota v času odhajanja ZRS z univerze ni bilo mobinga. Pišot je nad sodbo razočaran, saj je potrdila posamezna ravnanja rektorja Dragana Marušiča, ne pa tudi trpinčenja.
Pišot je nekdanjemu delodajalcu očital mobing v času odhajanja Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) z univerze v letu 2016 in zahteval deset tisoč evrov odškodnine, vendar sodišči na obeh stopnjah nista ugotovili mobinga in tako tožniku nista prisodili odškodnine. Pišot bo tako moral povrniti univerzi tudi pravdne stroške v višini 2.378 evrov, so pred dnevi sporočili z UP.
Pišot rektorju očital mobing zaradi neplačevanja potnih nalogov
Kot so povzeli, je višje sodišče v celoti potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. V zvezi z očitki tožnika, da mu rektor ni hotel podpisovati potnih nalogov, je višje sodišče zapisalo, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega izhodišča, da je šlo za obdobje, ko je ZRS že začel postopke za odcepitev od univerze, ter da je bil v slabem finančnem stanju. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično pričakovati, da bo rektor proučil vsak predlagan potni nalog tožene stranke ter presodil, ali ga bo odobril.
Rektorju po oceni sodišča ni mogoče očitati mobinga oz. izvajanja pritiska na tožnika, ker podpisovanja potnih nalogov ni štel za avtomatizem v smislu, da bi moral podpisati prav vsak potni nalog, ki bi ga tožnik predlagal oz. zahteval. Tožnik je pri tem prezrl, da mu je rektor v letu 2015 odobril 65 potnih nalogov, zavrnil pa le tri. V okoliščinah, ko je dejansko že šlo za priprave za izstop ZRS ter za težko finančno situacijo ZRS, torej rektor s takšnim ravnanjem ni trpinčil tožnika, so ugotovitve sodišča še povzeli na univerzi.
Pišot je priznal, da je bil nad sklepom višjega sodišča nemalo razočaran, saj je po eni strani potrdilo, da so bila posamezna dejanja rektorja, ki jih je sam doživljal kot skrajno neprimerna, nesporno dokazana, po drugi strani pa sklenilo, da izpostavljena ravnanja niso predstavljala trpinčenja na delovnem mestu.