Nedelja, 18. 6. 2017, 4.04
7 let, 1 mesec
Pred krutostjo vojne se je zatekel v svet umetnosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,25
Drago Stany je v svojih 84 letih doživel že marsikaj, med drugim je preživel pet vojn. Pred njihovo grdo realnostjo je bežal s pomočjo umetnosti in razvil tehniko, ki je, kolikor mu je znano, ni še nihče pred njim.
Drago Stany se je v Sarajevu rodil v družini s slovensko-avstrijskimi koreninami. "Doživel sem pet vojn. Dobro se spomnim. Ko je propadla kraljevina Jugoslavija, se spomnim prvih protestnih mitingov. Spomnim se, ko so prišli ustaši in Nemci. Spominjam se preganjanja Judov. Videl sem Jude, obešene na kostanjih na glavni ulici. Vse to sem videl. Doživel sem bombardiranje Sarajeva. Zatem so prišli partizani," se spominja.
Kasneje je kot arhitekt deloval v Iraku, ko je bil ta v vojni s sosednjim Iranom. Med padanjem raket se je ponovno vrnil k svoji strasti – slikanju. Leta 1990 se je vrnil v Bosno, kjer se je kmalu razbesnela nova vojna.
V Sarajevu se je čutilo, da vojna visi v zraku. "Kar naenkrat se je čutilo, da Sarajevo razpada, da se ljudje razhajajo. V mojem času je bilo Sarajevo dobro mesto. V moji soseski so živeli Judi, muslimani, tudi cigani, katoliki, pravoslavci. Vsi smo bili kot eno. To se je čutilo vse do olimpijade, potem se je naenkrat zalomilo. Srbi so se dali na eno stran, Hrvati na drugo, muslimani na tretjo. Nastalo je grozno stanje," se spominja, kako je Bosna začela drseti v konflikt.
Veliko vlogo pri tem je po njegovem mnenju igrala vera: "Ljudje so se med seboj začeli sovražiti, zakoni so razpadli, ker je bil mož npr. pravoslavec, žena pa katoličanka. Nekega dobrega fanta iz moje soseske so ubili. Kar naenkrat je izginil. Ko se je otoplilo, je začelo smrdeti iz neke garaže, v kateri so našli njegovo truplo. Ubili so ga, ker je bil pravoslavec, poročil pa se je z muslimanko."
Želja po kavi ga je rešila pred gotovo smrtjo
Vojna je bila zanj skoraj usodna: "Sarajeva nismo mogli zapustiti. Okoli je bila jugoslovanska armada in srbske vojske ter ostrostrelci, ki so streljali in ubijali. Na mesto je lahko dnevno padlo tudi po tri tisoč granat. Granata je padla tudi v našo steno. Po kosilu sem odšel v sobo na počitek. Ko sem se ulegel, sem skočil iz postelje in rekel: 'Pojdimo k sosedu na kavo.' Ko smo prišli k njemu, je priletela granata. Šel sem pogledat v naše stanovanja. Soba, kjer sem prej ležal, je gorela."
Iz žice je izdela tudi ladjo, ki jo je podaril hčerki.
Pravi, da je med vojno cvetel črni trg: "Ofenzive so zastale, ker so morali v mesto priti konvoji s tihotapljenjem, da bi dobili denar. Za božič nekega leta je bil kilogram sladkorja sto mark, liter olja sto mark, tri jajca deset mark."
Zase pravi, da ni hraber človek, a med vojno ni občutil nikakršnega strahu: "Obnašal sem se, kot da ni obstajalo nič okoli mene." V tem begu pred realnostjo se je ponovno zatekel v svet umetnosti, napisal pa je tudi knjigo o svoji stroki – arhitekturi –, ki jo je posvetil vnukinjama. Za vnukinji izdeluje tudi makete ladij, ki jih je začel delati med vojno v BiH.
Najprej se je lotil izdelave Santa Marije, ene izmed Kolumbovih ladij: "Vse je ročno narejeno, material sem naredil sam, med vojno se ni dalo nič dobiti. Imel sem majhne koščke lesa in vse naredil iz nič. Imel sem načrt te ladje, ki je čakal, da pride na vrsto. Ko je prišla vojna, sem se lotil izdelave, in to mi je zelo koristilo."
Kasneje je začel delati z žico, iz katere je izdeloval tudi ladje, preden je prešel na religiozne teme in razvil do zdaj, kolikor je njemu znano, nepoznano tehniko: "To niso slike, niti skulpture. Pravim jim slike v 3D-tehniki. Prikazujejo realnost in privid. Realnost je v glini, v žici je privid. Nekaj, kar se ne da prikazati s človeškim umom, je transparentno, kar pa se lahko, je stabilno."
Bronasta medalja z jugoslovanskega prvenstva, ki jo je osvojil leta 1954.
V svojem zanimivem življenju je bil med drugim leta 1954 tretji v Jugoslaviji v dvigovanju uteži, po šoli je delal kot tehnični stenograf v narodnem gledališču v Sarajevu.
Izdelal je tudi palico za Titovo štafetno palico, kar se je zgodilo po naključju: "Nisem komunist. To sem jim povedal, ko so me poklicali. Potem so prišli, bilo je še pred kosilom, in mi rekli, da potrebujejo Titovo palico. Naredil sem model in po njem so potem naredili štafetno palico."
Kot arhitekt je večinoma projektiral stanovanjske objekte, ki so danes posejani po vseh državah nekdanje republike z izjemo Slovenije, kamor je prišel zaradi vojne v BiH. V Sloveniji je začel slikati rojstno mesto Sarajevo iz okoli leta 1900, po slikah.
Podobno je po starih fotografijah slikal stare kmetije. Kmalu mu je začelo nagajati zdravje, zaradi tresavice je nehal slikati, še vedno pa vztraja pri izdelovanju maket ladij.
