Področje preživnin še vedno neurejeno

Omenjenega ne počnejo kljub temu, da je neplačevanje preživnine za starše, ki bi to zmogli, kaznivo dejanje. Še več, mnogi se tej obveznosti uspešno izogibajo, med njimi je namreč kar nekaj takih, ki po besedah predsednice društva Ostržek Bože Plut delajo na črno. "Zelo težko pa je to dokazati, ker denar za svoje delo ali storitve dobivajo na roko in tako uradno ne dobivajo prihodkov, prav tako pa nimajo nase pisane nobene lastnine. Tako jim nihče nič ne more." Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki omogoča izterjavo preživnin, pa se izkaže za neučinkovito pravno sredstvo, saj nikakor ne zmore stopiti na prste neplačnikom, ki so zelo izvirni v skrivanju svojega premoženja, še meni Plutova. Zapletenosti postopkov ni zmanjšala niti "poenostavitev" dokazovanja Poleg tega so postopki tudi vse preveč zapleteni in jih prav veliko ni olajšala niti "poenostavitev" dokazovanja za upravičenca do preživnine oziroma njegovega zakonitega zastopnika, ki je bila opravljena z novelo prejšnjega Kazenskega zakonika iz leta 2004. Takrat je bilo namreč kaznivo dejanje spremenjeno tako, da je lahko podano že, če gre za "neplačevanje preživnine, določene z izvršilnim naslovom, čeprav bi storilec to zmogel". Kot so nam še pojasnili na ministrstvu za pravosodje in javno upravo (MPJU), je bil pred tem znak kaznivega dejanja "izmikanje plačevanju preživnine". Omenjeno pa pomeni, da je bilo v kazenskem postopku treba dokazovati tako "neplačevanje" kot tudi "izmikanje plačevanju". Sedaj za storitev temeljnega kaznivega dejanja zadošča že samo dejstvo neplačevanja preživnine. Po novem kazenskem zakoniku, ki je začel veljati v letu 2008, gre za kaznivo dejanje, ki se ga preganja po uradni dolžnosti. "Pregon storilca in dokazovanje kaznivega dejanja v kazenskem postopku vodi državni tožilec. Glede na to, da gre v kazenskem postopku za ugotavljanje, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno in ali ga je storil konkretni obdolženec, je seveda zakonske znake kaznivega dejanja treba dokazati, zato je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem razumljivo, da je treba izkazati tudi dejstvo, da preživnina ni bila plačana, saj v nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano," še povedo na ministrstvu za pravosodje. Predsednica društva Ostržek za uvedbo instituta obrnjenega dokaznega bremena Koliko dela morajo v boju za preživnine, ki otrokom pripadajo, vložiti njegovi zakoniti zastopniki, priča tudi število vseh dokazil in podatkov, ki jih morajo predložiti za sprožitev in uspešno vodenje kazenskega postopka. Najprej je seveda treba predložiti veljavni izvršilni naslov, to je sodbo ali sklep sodišča oziroma dogovor, ki je bil sklenjen na centru za socialno delo, pa podatke o tem, kdaj je bila preživnina nazadnje plačana in koliko znaša dolg preživninskega zavezanca, nadalje navesti okoliščine, ki kažejo na to, da je preživninski zavezanec sposoben plačati preživnino oziroma se ji izmika, kot tudi navesti okoliščine, ki kažejo na to, da je zaradi neplačevanja preživnin ogrožen socialni položaj preživninskega upravičenca. Zaradi vsega omenjenega je predsednica že omenjenega društva Ostržek Plutova, ki se že 20 let bori za pravice samohranilk in otrok, predlagala uvedbo instituta obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da naj bi se s takšnimi postopki soočal preživninski zavezanec. Zakoniti zastopniki otrok, ki se ne ustrašijo zapletenih in dolgotrajnih postopkov, običajno izrabijo vsa pravna sredstva, ki so jim na voljo, za izterjavo neplačanih preživnin. Naj ob tem omenimo, da je lani decembra po podatkih preživninskega sklada povprečno nadomestilo preživnine znašalo 78,17 evra. Toda mnogi zakoniti zastopniki otrok se na koncu vprašajo, kakšne koristi ima otrok od tega, tudi če jim uspe preživninskega zavezanca strpati za zapahe.

Komu koristijo takšni postopki? Kako se pravzaprav postopek vleče kot jara kača, plastično opiše Plutova. "Najprej je potrebno določiti preživnino, ki jo lahko dosežemo z dogovorom na centru za socialno delo ali pa jo določi sodišče po pravdnem postopku. Če preživninski upravičenec določene vsote ne dobi, lahko vloži predlog za izvršbo. V kolikor po treh mesecih upravičenec še ničesar ni dobil, lahko njegov zakoniti zastopnik vloži predlog za nadomestilo na Preživninski in jamstveni sklad RS, nato pa poda kazensko ovadbo zaradi neplačevanja preživnine. Sodišče s sodbo običajno izreče tri mesece pogojne za dobo dveh let s tem, da naloži še poseben pogoj, to je plačilo zaostanka preživnine. Zavezanec se tega pogosto ne drži, zato mora preživninski upravičenec spet do tožilstva, kjer predlaga preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnjevanja pogojev, določenih s sodbo. Sodišče nato spet skliče narok in zavezanca vpraša, ali bi morda vendarle plačal preživnino in kdaj bi to lahko naredil. Zavezanec pritrdi, da bo poravnal preživnino in sodišče mu da še dodaten pogoj, da to stori naslednji mesec. Če tega znova ne naredi, mora upravičenec na sodišče ponovno dati predlog za preklic pogojne in sodišče mora znova sklicati narok za preklic pogojne in pogojno preklicati ter izdati o tem sklep oziroma sodbo. Potem gre obsojenec v zapor. Stroški države bodo zanj takrat 93 evrov na dan. In kje je denar za otroka? Tega ni. Zakoniti zastopniki otrok se znova znajdejo na začetku."

Mnogi dobijo le nadomestila preživnin Sicer pa jamstveni in preživninski sklad ob izpolnjenih določenih pogojih otrokom, ki ne prejemajo preživnine, izplačuje nadomestila preživnin. Te prejemajo otroci, ki jim je s pravnomočno sodbo, začasno odredbo oziroma z dogovorom pri centru za socialno delo določena preživnina, vendar pa zavezanec svoje dolžnosti ne izpolnjuje. Do nadomestila preživnine je upravičen otrok, ki je mlajši od 18 let, izvršba preživnine pa je bila neuspešna oziroma ni zaključena in je od vložitve predloga za izvršbo preteklo več kot tri mesece.

Kaznivo dejanje pa lahko poleg upravičenca do neplačane preživnine oziroma njegovega zakonitega zastopnika državnemu tožilstvu naznani tudi preživninski sklad, saj je o tem obveščen z vlogo upravičenca za akontacijo, pojasnijo na ministrstvu za pravosodje.

Lani je ostalo nerešenih več kot polovica zadev izterjave preživnin Leta 2009 je bila v okviru direktorata za pravosodno upravo narejena analiza izterjave preživnin za lani ter primerjavo med letoma 2008 in 2011. V njej pa med drugim ugotavlja, da so okrajna sodišča v Sloveniji v letu 2008 prejela skupaj 2347 zadev zaradi izterjave preživnine, od katerih so jih v istem letu rešila 62,2 odstotka, 37,8 odstotka pa je ostalo nerešenih. Povprečen čas reševanja zadev zaradi izterjave preživnin je po njihovih izračunih v letu 2008 na prvi stopnji znašal sedem mesecev.

"Okrajna sodišča so v letu 2011 v reševanje prejela 2591 zadev zaradi izterjave preživnin, od katerih so v istem letu rešila 46,6 odstotka vseh zadev, nerešenih pa je ostalo 53,4 odstotka, kar je več kot v letu 2008. Primerjava gibanja in reševanja preživninskih zadev na okrajnih sodiščih med letoma 2008 in 2011 pokaže, da so okrajna sodišča v letu 2011 v reševanje prejela skupaj 10,4 odstotka več zadev kot v letu 2008. Se je pa nekoliko zmanjšalo število vseh rešenih preživninskih zadev, in sicer za 17,3 odstotka."

Višja sodišča pa so lani prejela 143 zadev zaradi izterjave preživnin, od katerih so v istem letu rešila 73,4 odstotka vseh zadev, nerešenih pa je ostalo 26,6 odstotka. Primerjava gibanja in reševanja preživninskih zadev na višjih sodiščih med letoma 2008 in 2011 pokaže, da so višja sodišča v letu 2011 v reševanje prejela skupaj 37 odstotkov manj zadev kot v letu 2008. Ob tem pa se je zmanjšalo tudi število vseh rešenih preživninskih zadev, in sicer za 53,7 odstotka, saj so v letu 2008 višja sodišča preživninske zadeve reševala tekoče, v letu 2011 pa so rešila 73,4 odstotkov od vseh v tem letu prejetih zadev.