Omerza: Nekatere moja knjiga zelo moti

Omerza, nekdanji vidni politik LDS, nazadnje pa politično dejaven kot ljubljanski podžupan v času Danice Simšič, se v zadnjih letih publicistično ukvarja z novejšo slovensko zgodovino. V arhive prejšnje države se je zakopal že zaradi pisanja pred slabim letom odmevne knjige o Edvardu Kocbeku Osebni dosje št. 584. Zdaj piše knjigo o silnicah, od Kocbekovega delovanja, ustanovitve Nove revije do civilnodružbenih gibanj v osemdesetih, ki so leta 1988 pripeljale do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic. Zato je hotel priti do arhivov Službe državne varnosti med letoma 1970 do 1983, česar pa mu kljub jasnim zakonskim določbam o odprtosti tega dela arhiva niso dovolili.

Kakšno je po vašem mnenju ozadje zapleta glede dostopa do arhiva SDV?

Sova je te arhive predala Arhivu Slovenija, čeprav je še vedno v prostorih Sove. "Živih podatkov", torej tistih, ki so še uporabni, Sova arhivu ne bi predala. Glede na tip gradiva menim, da gre za bolj splošne podatke, za poročila SDV političnemu vrhu. Ne verjamem, da so med njimi tudi spiski sodelavcev SDV. Poleg tega je bilo veliko teh arhivov že prečiščenih oziroma uničenih, po mojem mnenju več kot pol. Očitno je, da je knjiga, ki jo pišem, zelo neprijetna za ljudi, ki so živi in imajo še vedno političen vpliv.

Ministrstvo za kulturo se sklicuje na domnevno škodo, ki bi jo povzročila objava podatkov iz arhiva SDV posameznikom in varnosti države.

Sova pa se sklicuje na nacionalni interes. Ne vem, koga varujejo. Osebno dostojanstvo je zelo širok pojem, ravno tako nacionalni interes. Nekaj mora biti hudo narobe, da ne morem priti do podatkov, ki so bili dostopni že nekaj let. O nezakonitosti sicer odloča sodišče, a jaz ne nameravam izgubljati energije v sodnih postopkih, saj bo zakon gotovo kmalu spremenjen. Jezi pa me, da mi državna inštitucija preprečuje zakonito zahtevo za vpogled v arhiv. To je zame kot legalista nevaren precedens, saj lahko potem vsakdo reče, da zanj zakon ne velja.

Nekateri pravijo, da je v arhivih omenjen tudi predsednik republike Danilo Türk.

Tega ne vem, gre za špekulacijo. Türk je bil v tistem obdobju predsednik komisije za izseljenstvo in zamejstvo pri takratni Socialistični zvezi delovnega ljudstva. Ravno zato, ker so arhivi zdaj zaprti, se bo pojavljalo veliko ugibanj, kaj je v njih.

Boste nadaljevali pisanje knjige o odboru, čeprav nimate dostopa do pomembnega arhiva?

Ne vem. Morda pa se bo politika dogovorila za pametnejšo rešitev, kot je predlagana zdaj. Počakal bom in videl, ali je mogoče napisati kakovostno knjigo. Pri vprašanju arhivov gre za pomembno vprašanje, ali bomo razgrnili našo nesrečno preteklost. Najprej nismo razčistili vprašanj, povezanih s povojnimi poboji, nato se je zgodil nov razkol, ko je bil odlikovan Tomaž Ertl. Če bi boljše poznali zgodovino, bi se lahko izognili napakam v prihodnosti. Tega bi se politika morala zavedati.