Nekdanji odvisniki na zadnji stopnici pred vstopom v običajno življenje

Reintegracijski center domuje v prostorih nekdanje – Gorenjcem dobro znane - gostilne Pr Primožk, ki danes nosi ime Dom Vincenca Drakslerja. Leta 2010 so jo popolnoma obnovili, trenutno pa so v zaključni fazi tudi obnovitneva dela v mansardi – tukaj se s slikopleskarskimi veščinami udejstvujejo tudi uporabniki doma – ki bo svečano odprtje doživela 30. maja. Takrat bo več znanega tudi o novih prebivalcih podstrešnega dela, ki jih naša sogovornica Melita Žontar, vodja centra in izvajalka terapevtske pomoči, še ni želela dokončno razkriti.

"Mlajši ko je, večja je možnost, da mu uspe"

"Področje reintegracije ozdravljenih odvisnikov je bilo pred nami v Sloveniji zelo šibko pokrito," pripoveduje Melita Žontar in dodaja: "Izkazalo se je, da obstaja velika potreba po nastanitvenem centru." Reintegracijski center, edini take vrste v Sloveniji, je "v prvi vrsti namenjen Kranjčanom, nato Gorenjcem in nato tistim iz preostalih delov Slovenije. Trenutno je naša zasedba krajevno zelo pisana."

"Mlajši ko je, večja je možnost, da mu uspe," je prepričana Žontarjeva. Poleg notranjih imajo tudi 28 zunanjih uporabnikov, ki so abstinenco vzpostavili sami, ali so z drogami imeli težave pred leti in občasno še potrebujejo terapevtske pogovore ali pa obiskujejo skupino za reintegracijo, kjer se družijo z ljudmi s podobnimi izkušnjami, kar je, kot pravi Žontarjeva, koristno, saj nekdo, ki je že dlje časa izven komune, nekomu svežemu zna svetovati."

"Z mehkim pristopom lahko postaviš mejo in uporabnike naučiš odgovornosti do sebe"

Čeprav smo ljudje običajno proti vsemu, kar tako in drugače diši po drogah, sovražno nastrojeni, pa so po besedah Žontarjeve vaščani Pristave centru naklonjeni. "Vsi so vedeli, da bodo v centru nastanjeni uporabniki, ki pridejo iz komun, in da v njem ne bo aktivnih uživalcev drog. Gre za zadnjo stopnico pred vstopom v normalno življenje, ki je v preteklosti manjkala," pravi Melita Žontar, ki kot veliko težavo izpostavlja vrnitev ozdravljenih odvisnikov iz komun v staro okolje, kjer se vzorci vedenja lahko prehitro ponovijo.

Uporabniki centra imajo izdelan urnik in se ga po besedah vodje doma držijo, a ne kot pijanec plota, saj tudi v vsakodnevnem življenju vse ne poteka po strogo začrtanem urniku. Žontarjeva je zagovornica mehkega pristopa, s katerim, kot pravi, lahko postaviš mejo in uporabnike hkrati naučiš odgovornosti do sebe. "Tedensko določimo nekoga, ki je glavni odgovorni – to je običajno tisti, ki je najdlje ali najbolj odgovoren, ter odgovornega za delo in odgovornega za hišo."

Tipičen dan

Nace, Jure, Aljoša in Martin vstajajo ob 6:30, sledi čas za osebno higieno in postiljanje. Ob 7. uri zajtrkujejo, ob 8. uri sledi prebiranje dnevnika, priprava dnevnega načrta in razporeditev. Ob 8:30 sledi telovadba (namizni tenis, joga ...), ob 9. uri pa je čas za delovne obveznosti. Bodisi je to delo na vrtu bodisi zlaganje drv, trenutno pa jih okupira urejanje mansarde. Ob 12. uri se kuhar in njegov pomočnik preselita v kuhinjo in pripravita kosilo, ki mu ob 14. uri sledi počitek. Jedilnik si pripravijo vnaprej, nekatere recepte preberejo na internetu, "prvo pomoč" pri gospodinjenju in kuhanju pa jim nudi prostovoljka Katarina iz Gozda. Med 15. in 17. uro je čas za delovne aktivnosti, ob 17. uri so na vrsti športne aktivnosti in ob 19. uri večerja, pregled odgovornosti in zapis dnevnika. Do 23. ure, ko je čas za spanje, imajo uporabniki prosto.

Program je razporejen čez cel dan, pri čemer so jim v precejšnjo pomoč tudi prostovoljci, ki pomagajo pri vodenju popoldanskih skupin. Izvajajo ustvarjalne in zaposlitvene delavnice, športne aktivnosti, kulturni trenutek, petek pa je namenjen generalnemu čiščenju, obisku povabljenih gostov in odhodom domov.

Drugi dom ...

Fantje sami skrbijo za hišo. "Ko česa ne znajo, organiziramo različne delavnice, ki jih pripravljajo prostovoljci. S tem se učijo tudi vzpostavljanja odnosov z neznanimi ljudmi, učimo jih, kako in kdaj razgaliti svojo preteklost, kako iskati službo …" razlaga Žontarjeva.

"Cilj je tudi vzpostavljanje in ohranjanje stikov z matično družino"

Ob koncu tedna lahko odidejo domov, medtem ko v času božično-novoletnih praznikov in velike noči strokovni delavci centra vztrajajo, da obiščejo svoje družine, seveda če le imajo koga, ki ga lahko obiščejo. "Eden izmed ciljev našega programa je vzpostavljanje in ohranjanje stikov z matično družino," pravi Melita Žontar in ravno zato v terapevtskih obravnavah sodelujejo tudi starši.

Prostovoljci so zaželeni

Po skoraj enoletnem delovanju centra se je kot pomanjkljivost pokazala predvsem kadrovska podhranjenost, ki je za seboj potegnila še nekatere druge, manjše težave. Kot pravi Melita Žontar: "V ta namen medse vabimo prostovoljce, a tudi ti potrebujejo usposabljanje in vodenje."