Naši in vaši

O resničnosti zgodbe Resnica o Patrii bomo razpravljali, dokler ne bo javno jasno, kaj ima novinar Magnus Berglund v rokah. Razprava, ali je finska televizija YLE objavila sporni prispevek zaradi slovenskih notranjepolitičnih igric pa je ob poznavanju finskega medijskega prostora težavna. Verjemite. Poskusite finskim politikom predlagati, da javno komentirajo neko televizijsko oddajo, pa se vam bo pogled v odgovor zdel, kot da ste padli z lune. Pred leti sem (še v mandatu ene od prejšnjih vlad, da ne bo kakšnih utvar) v Helsinkih, pač spodbujen s slovensko medijsko realnostjo, kolege z največjega finskega časnika spraševal o tem, ali skuša nanje vplivati politika v kakršnikoli obliki. Odgovor je bil najprej začudenje, potem poskus razumevanja bistva vprašanja, nato spet začudenje. Saj ni rečeno, da se to na Finskem ne dogaja, a politik, kaj šele kdo, ki bi nastopal s položaja moči in bi to skušal storiti, bi se lahko kaj kmalu poslovil od svojega stolčka. Ne zgolj zato, ker se tega ne počne in ni lepo, ampak zato, ker bi v tem prepoznali poskus zlorabe položaja za doseganje zasebnih ciljev.

Nikakor ne pravim, da je politično okolje na Finskem bolj primerno ali boljše kot pri nas, le drugačno. Bolj umirjeno. Le stežka boste našli koga, ki je pripravljen lahkotno komentirati delo nekoga drugega, še posebej pa delo, na katerega se ne spozna ali ne sodi med njegove lastne delovne zadolžitve. Strokovnost. Morda je celo bolj primerna beseda profesionalnost, saj ne vključuje zgolj stroke, pač pa tudi profesijo kot poklic oziroma delovno področje. Pri nas docela razvodenela beseda, zaznamovana s kvalifikatorji, tako imenovana stroka, tako imenovani analitiki in še kaj. Na nogomet se pa ja vsi spoznamo.

Poskus deprofesionalizacije in z njim razgradnja poznanega (starega) političnega okolja je hote ali nehote usmerjena v kreiranje novih civilnodružbenih skupin, ki odražajo in krepijo močno polarizacijo v slovenski politični sferi. Delitev na naše in vaše se trudi najti korenine v bližnji in malo bolj oddaljeni preteklosti, čeprav se utegne kaj kmalu zgoditi, da bo njena oportunistična raba povsem odveč in da bo prej odvračala kot privabljala. Vsaj tako se je končala večina negativnih kampanj v kratki, a pestri slovenski politični zgodovini. Afera Patria je znova pokazala, kako zanimivo in razvnemajoče je lahko predvolilno obdobje. Ne glede na to, da zgodba za javnost še zdaleč nima repa in glave, je že jasno, da ustvarja novo motivacijsko podlago za volivce ene ali druge strani. Vmesne poti ni. Ali imajo prav naši ali pa vaši. O politični kulturi velja razpravljati. A brez zmerljivk, prosim.