Naš hmelj je cenjen, a mu veliki koncerni ne priznajo dodane vrednosti

Da pa savinjski hmeljarji po znanju v pridelavi hmelja, kot pomembne sestavine piva, niso ostali na ravni laikov, ampak so si pridobili tudi svetovni sloves, pa gre zasluga tudi njihovi viziji pred daljnimi šestdesetimi leti, ko so sami ugotovili, da potrebujejo strokovno ustanovo, ki bo skrbela za razvoj in napredek panoge.

V tem letu Inštitut za Hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije iz Žalca (IHPS) praznuje torej častitljivi jubilej, 60-letnico delovanja. Ob tem smo se pogovarjali z Martino Zupančič, direktorico inštituta.

V kakšnih razmerah je začel s svojim delovanjem inštitut pred šestimi desetletji, kaj je bil glavni vzrok za njegov nastanek? V začetku petdesetih let so hmeljarji prišli do spoznanja, da, če želijo ostati konkurenčni, morajo več narediti na posodabljanju tehnologije in sort, zato so leta 1952 ustanovili ta inštitut. Sprva se je ukvarjal z intenzivno odbiro t.i. pozitivno selekcijo obstoječih nasadov Savinjskega goldinga, ki je tradicionalna in najbolj znana aromatična sorta hmelja in tudi ena najbolj cenjenih v svetu. Na inštitutu so odbirali najbolj rodne in odporne sorte in na osnovi tega so potem pristopili k žlahtnjenju novih sort in ustvarjanju genske banke, ki je danes izrednega pomena za žlahtniteljsko delo.

Koliko novih sort ste na inštitutu uspeli požlahtniti v vseh teh desetletjih? V začetku 70-tih let je kot prvi velik rezultat tega inštituta prišla prva serija novih slovenskih sort, t.i A – serija: Ahil, Apolon, Atlas in Aurora. Slednja je bila med njimi pravzaprav najslabše ocenjena, vendar pa se je do danes najbolj uveljavila v široki proizvodnji, saj zavzema več 60 odstotkov slovenskih površin hmelja. Potem se je približno na vsakih deset let je pojavila serija novih sort, v začetku osemdesetih "B sorte", Bobek, Blisk in Buket, v začetku 90-tih pa C sorte, Cicero, Cekin, Cerera in Celeia. Iz druge in tretje serije danes gojimo sorto bobek in celeia. Zaradi dobrega pridelka in bolj stabilne kakovosti je Celeia v deležu že v veliki meri nadomestila Savinjski golding. V začetku devetdesetih let je na inštitutu prišlo do menjave generacij in iz znanja mlajših raziskovalcev je tako ob koncu leta 2008 nastala četrta serija, ki je danes že v proizvodnji. Ena nova sorta nastaja približno petnajst let, z novim prijemi naših strokovnjakov pa smo žlahtniteljski proces uspeli skrajšati le na slabih deset let.

Najbrž pa se dosežkov in razvoja inštituta ne da meriti le po številu novih sort hmelja? Seveda ne. Zelo pomembni so bili tudi tehnološki premiki. V šestdesetih letih smo tako opravili prehod iz ročnega obiranja hmelja na strojno in iz opore na hmeljevkah na žičnice. Te so v sedemdesetih letih nadomestile polipropilenske vrvice, ki so od žice bistveno cenejše in tudi veliko lažje za rokovanje, vendar pa ne prav okolju prijazne. Zato smo v skladu z novimi okoljskimi trendi iskali novo vodilo in v jubilejnem letu smo tako prišli do cenovno bolj ugodnega in biološko razgradljivega vodila, ki bo zamenjalo polipoprilensko vrvico. Velik mejnik v 70-tih let pa je bilo tudi integrirano varstvo, kar je bilo pri hmelju narejeno kot prvo med vsemi kulturami. Kar je v evropskem merilu prihajalo konec 90-tih in kar danes poznamo pod izrazom integrirana pridelava, smo pri hmelju uveljavili že 20 let prej.

Kako se je spreminjala vloga inštituta ob lastniških, statusnih in drugih spremembah po osamosvojitvi Slovenije? Inštitut je bil samostojna pogodbena organizacija in po svoje poseben po tem, da je bil kot edina takšna strokovna inštitucija v svojem času v Sloveniji, ki je bila v celoti financirana od hmeljarjev. Ti so ob njegovi ustanovitvi namenili 2,17 odstotka dohodka od prodaje vsakega kilograma hmelja za svoj razvoj. Po razpadu Hmezad Kmetijstva Žalec je inštitut izgubil prvotno vlogo, s svojimi drugimi nalogami, od pedologije do varstva rastlin pa je tudi prerasel okvir čistega hmeljarstva. V 70-tih letih je na inštitutu začel delovati še Vrt zdravilnih in aromatičnih rastlin. Hmeljarji s svojimi prispevki vseh teh razvejanih dejavnosti, ki so se širile po vsej Sloveniji, niso uspeli več pokrivati, zato so ob razumevanju države ustanoviteljske pravice hmeljarji prenesli nanjo in tako ima danes inštitut status javnega zavoda.

Slovenija je majhna država, pa vendar spadamo med največje proizvajalce hmelja na svetu. Desetino pridelanega hmelja porabijo domače pivovarne, ostalo gre za izvoz? Potemtakem lahko sklepamo, da je v Sloveniji dovolj pridelanega hmelja za domače pivovarne? Kot Inštitut za hmeljarstvo in pivovarstvo pokrivamo tudi raziskovanje in analitične potrebe obeh naših velikih pivovarn, manjše pivovarna nas malo manj uporabljajo. Zanesljivo sta naši največji pivovarni znani po uporabi slovenskega hmelja v svojem pivu, ki daje pivu posebno noto tudi v svetovnem merilu, ob pivovarskih tekmovanjih. Lani je na primer v kategoriji srednje velikih in malih pivovarn zmagalo pivo, v katerem je prednjačil naš savinjski golding, čeprav je bil pivovar Anglež. Zelo težko pa bi rekla, koliko pa obe naši pivovarni stoodstotno uporabljata slovenski hmelj.

Občasno slišimo govorice, da se meša z manj kakovostnim tujim, kitajskim hmeljem. Lahko trdim samo tisto, kar vem, ker pa tega ne vem, težko trdim. Vsekakor kupijo precejšnje količine slovenskega hmelja, koliko pa je še kaj drugega dodanega, to pa je potrebno vprašati pivovarni.

S koliko lastnimi nasadi hmelja razpolagate na inštitutu? Inštitut ni samo znanstveno raziskovalna inštitucija, ampak smo že nekakšno posestvo v malem, saj imamo 27 hektarjev svojih lastnih površin. Res pa je, da vse površine namenimo poskussom: sedem hektarjev je namenjeno žlahtniteljskemu procesu, preostanek pa poskusom za izboljšanja tehnologije, preizkušanja učinkovitosti pesticidov, ki bodo prišli v program zaščite in varstva pred boleznimi in škodljivci v hmelju in na drugih kulturah. Zato imamo tudi pšenico, koruzo, pa oljne kulture, lan, riček, konopljo, buče.

Vaša usmeritev torej ni samo hmelj. Na katerih področjih še delujete in prodajate svoje znanje? Sčasoma se je vloga inštituta razširila na ostale kulture, vinogradništvo, sadjarstvo, poljedelstvo , v zadnjem času pa precej naraščajo potrebe tudi na področju zelenjadarstva in vrtnarstva. Ena od najstarejših dejavnosti je tudi analiza zemlje, kjer ob tem nudimo še gnojilni nasvet, zato smo lahko cenovno ugodnejši. V zadnjem času se na nas obračajo tudi strokovnjaki s športnega področja (trava na nogometnih igriščih), smo pa tudi kemični laboratorij, akreditiran v Sloveniji, za določanje jušnih koncentratov, začimb in ekstraktov. To ni čisto povezano z našo osnovno dejavnostjo, kar marsikoga tudi preseneti. Inštitut s strokovnimi nasveti pokriva območje od Dravograda do Sotle, torej praktično vso vzhodno Slovenije.

Omenili ste, da ste javni zavod in da vas torej delno financira država. Koliko prihodkov pa ustvarite na trgu? V normalnih letih je naš proračun težek približno milijon osemsto tisoč evrov, od tega od države pridobimo slabo tretjino našega proračuna. Vso ostalo razliko pa si moramo zaslužiti s svojo raziskovalno-tržno dejavnostjo. Sodelujemo z univerzama v Ljubljani in Mariboru, svoje znanje pa prodajamo tudi preko različnih domačih in mednarodnih projektov

V teh dneh se boste udeležili mednarodnega kongresa hmeljarjev v Romuniji. Kakšni so trenutne razmere in trendi na področju pridelave hmelja v svetu in v pivovarski industriji? Leta 1992 je bilo v svetu 92 tisoč hektarjev hmelja, danes jih je 49 tisoč, tako da je očitno kam je šel trend po hektarjih. Ampak proizvodnja piva pa od leta 1992 v povprečju raste, navkljub gospodarski krizi, še slaba dva odstotka na leto. Tako kot so se izboljševale sorte po rodnosti in vsebnosti snovi, ki jih potrebujemo za dobro varjenje piva, tako so na drugi strani tudi pivovarji veliko naredili na svoji tehnologiji, zato obseg varjenega piva ni več odvisen le od tekoče letine, poleg tega je presežke mogoče uporabiti takrat, ko je letina slabša. Iz vseh teh razlogov je vedno težje ostati konkurenčen na trgu.

In kako konkurenčna je Slovenija? Slovenija za enkrat drži svoj tržni delež, s tremi odstotki površin in dvema odstotkoma količin. Ob nenormalni letini 2007 in prodaji tistega letnika pa je prišlo do sprememb na svetovnem trgu in se je ta trend za prodajo slovenskega hmelja na svetovnem trgu premaknil v negativno smer. Danes je tako v svetu konkurenčnost našega hmelja za določen del pivovarn nekoliko slabša in smo lahko bolj prisotni le pri manjših pivovarnah. Veliki koncerni so se namreč preusmerili na masovno proizvodnjo, kot jo lahko nudita Amerika in Nemčija. Naša realnost je, da poskušamo obdržati ta tržni delež. Predvsem zaradi tega, ker veliki koncerni niso sentimentalni do recepture. "Brewmojstri" bi želeli imeti naš hmelj, ker je ob naši specifični klimi, s svojo značilno grenčico in aromo kot »poljub na koncu«. Ampak to prednost trenutno trg velikih koncernov ne priznava. Gre pač za "coca cola" sistem, kot temu rečemo. Po drugi strani pa je v porastu tudi pivo osebnih not, pivo z sadno aromo. A ne v smislu mešanja s pomarančnim in limoninim sokom, tequillo, ampak na primer s citrostno aromo, ki prihaja neposredno iz hmelja, kot jo ima na primem naša sorta Celeia.