Narod številnih zamer in razdorov, ki vseeno preživi. Neverjetno. (video)

S patrom in družinskim terapevtom Christianom Gostečnikom smo se v prvem delu intervjuja pogovarjali predvsem o tem, da je božič praznik miru in da je to čas, ko bi se morali notranje umiriti. Pogosto pa namesto miru in umirjenosti med prazniki na dan privrejo takšni in drugačni očitki, ki nam lahko pokvarijo ne samo praznikov, ampak tudi na splošno vplivajo na naše medsebojne odnose.

Očitke in očitanje lahko prenesemo tudi na vso družbo, saj je tudi v družbi veliko očitanja. Gostečnik je glede tega dejal, da smo Slovenci navajeni živeti v preteklosti. "Celo volitve ostajajo v preteklosti. Če bi kdo hotel spremembo, bi bile te volitve ilegalne, piše na nekem mostu v Mariboru," je poudaril.

Pravite, da živimo v preteklosti. Kaj lahko kot družba naredimo glede tega? Kako se lahko s tem spopademo? Družba kot taka, posamezniki v družbi lahko ogromno naredijo. Ko začnemo graditi na osnovnih principih v družini, se družba spremeni. Vedno. Družba seveda vpliva na družino, to je normalno, ampak najpomembnejše je to, kaj mi naredimo iz sebe in kaj mi v to družbo vnašamo. Katere vrednote.

Zato je tako pomembno, da nas nekdo, ki ima vpliv, optimistično prime za roko in reče: saj lahko greva čez ta most, saj ni tako nevarno, na drugi strani je lepše, zakaj ne bi začeli nečesa novega.

Kakšen vpliv ima po vašem mnenju Katoliška cerkev v slovenski družbi? Tudi v Cerkvi so posamezniki, ki imajo izjemen vpliv. Duhovnik ima neverjetno moč, saj ima vsako nedeljo zagotovljeno občinstvo. In če to občinstvo nagovori z optimizmom, z vrednotami, s pogledom v prihodnost in z odpuščanjem, je to največ, kar lahko naredi.

Prav je tudi, da Cerkev kritiziramo, če se ukvarja z vsem drugim kot pa s svojim poslanstvom, ki je, da oznanja nekaj pozitivnega, evangeljskega, kar te pripelje iz obupa in vsakdanjih zdrah.

Kadar ljudje kritizirajo, da nismo resnični prinašalci vere, optimizma in novega upanja, imajo popolnoma prav. Mi to moramo biti, to je naše poslanstvo. To je tudi osnovna kritika, ki je zelo konstruktivna. Če mi tega ne vnašamo, potem izgubimo smisel v tem svetu.

Omenili ste optimizem in novo upanje. To je v slovensko Katoliško cerkev vnesel tudi novi ljubljanski nadškof Stane Zore, v katerega številni verjamejo in od katerega veliko pričakujejo. Kako ga vi vidite v tej vlogi in kako lahko po vašem mnenju pripomore k vsemu naštetemu? Dovolj je že samo to, da ni zgolj analitik in kritik družbenega stanja, ampak da ljudem govori preprosto ter jim z nasmehom zaželi dober dan in lep praznik. Že to, da obstaja človek, ki si upa biti na tem svetu prijazen, je novo upanje. Da si upa v tem svetu najpreprostejšemu človeku reči: poglej, moj prijatelj si, greva skupaj, da ne boš sam.

To je več kot vse družbene kritike in strokovno-znanstvene analize družbe, v kateri smo. Te bodo že drugi naredili. Mi pa potrebujemo nekoga, ki preprosto pride in nas nagovori v teh najosnovnejših potrebah, biti človek, biti upanje. Da te nekdo objame, zajame z besedo in te prijazno nagovori. To je upanje in verjamem, da bo to novi nadškof naredil, saj to že dela.

Pa verjamete tudi v to, da lahko tudi mi kot družba naredimo korak naprej? Se bomo kdaj znali umiri in začeti znova, glede na to, da ste omenili, da živimo v preteklosti? Slovenci smo izjemno kleni ljudje. Ne vem, ali je na svetu še kakšen narod, ki je sposoben prenašati toliko travm in jih vzdrževati, kot mi. Imeti toliko zamer, notranjih konfliktov in razdorov ter vseeno preživeti. Neverjetno.

Morali bi tej klenosti našega naroda dati neki nov optimizem. Menim, da smo lahko srečni, se moramo pa za to odločiti. Zdaj se raje odločimo, da bomo srednje žalostni, in to kar zmeraj. Vedno moramo biti malo žalostni. Če bi se odločili, da bomo malo manj, bi bilo že bolje. Je pa res, da je to narodni proces, saj smo skozi zgodovino to zmeraj delali in zmeraj na novo ustvarili. Če ne bi imeli v sebi te izjemne fleksibilnosti kot narod, ne bi niti jezik, niti literatura, niti pesništvo, niti proza, niti upanje, niti vera, niti optimizem ostali.

Težava je, ker znamo vedno podpirati tudi svoje t. i. čustvene tajkune, ki nas potem zapeljejo v drugo smer, ker smo garači. Ta pasivnost v nas je tudi tista, ki nas najbolj tlači in mori.

Danes je božič. Praznik, ki nam daje možnost, da začnemo znova in se morda znebimo te svoje srednje žalosti. Kaj pa božič pomeni vam osebno? Božič mi pomeni novo upanje, nov začetek ter zavedanje, da je naše telo nekaj svetega in da se je z njim dobro srečati in soočati. Poslušati šelestenje telesa. To je božič. Praznik, ko se moraš zares umiriti in slišati samega sebe. Šelestenje svojega telesa, občutja, intuicije. Potem si srečen človek.

Kar nekaj časa ste živeli in delovali v tujini. Kako bi rekli, da se v Sloveniji razlikujemo v načinu praznovanja božiča, če sploh se? Živel sem v Ameriki in tam je božič družinski praznik, ki je že ustaljen. Pri nas se ga počasi še navajamo. Morda so oni v tej praksi že veliko dlje in je tudi njihova kultura usmerjena k temu. Za njih to ni samo družinski ali verski praznik, ampak je oboje in nekaj, kar je njihovo, zato si tega ne bodo pustili vzeti.

Družina takrat ne pride skupaj zato, ker mora, ampak ker si člani dovolijo, da se začutijo ter da si rečejo, da se imajo radi in se veselijo drug drugega. Tega se Slovenci počasi učimo. Sicer pa kakšnih bistvenih razlik ni. Vsi imamo čutenja, vsi si želimo pripadnosti.

Kakšno pa je vaše božično voščilo Slovencem? Da bi si drznili upati, da je prihodnost res naša.