Najboljše lahko traja

Glavna težava, ki s seboj pripelje še druge, je, da se z istim zaletom kot ponovoletnega fitnesa lotevamo hrane, več kot tretjina pa je – tako kot neizkoriščena vstopnica za fitnes – konča v smeteh.

Ni ga junaka, ki ni šel kdaj lačen v trgovino – logično, kam pa naj gre človek v silni podhranjenosti po hrano. A naše vedenje v trgovini v takem stanju je približno enako, kot če bi zapornika po 15 letih za zapahi poslali na konferenco frizerk. Lačno kupovanje se konča s prenapolnjenim vozičkom, v katerem so tudi izdelki, ki jih sicer nikoli ne kupimo, kaj šele porabimo. Lakota pa ni težava zgolj pri nakupovanju, temveč tudi pri pripravi hrane. Vsakdo se kdaj znajde v stanju, ko količine ocenjuje z očmi, medtem ko so možgani na zasluženem počitku.

A če smo lačni v trgovinah pogumni, se pred deklariranimi roki trajanja tresemo od strahu. Medtem ko mislimo, da nas bo jogurt, katerega rok je pretekel včeraj, pokončal tukaj in zdaj, se ne zavedamo, da je vse skupaj stvar slabe komunikacije. Angleško govoreči narodi na izdelek pred datum napišejo "best before", torej "najboljše pred". A če je danes nekaj najboljše, še ne pomeni, da se čez noč spremeni v strihnin. Pa še to: tudi iz sestavin, ki še niso pokvarjene, skuhamo marsikaj, kar ne ustreza definiciji najboljšega.

Se razume. Odpiranje hladilnika ali shrambe ter odvijanje novih embalaž prehrambnih dobrin je svojevrsten fetiš. Vse je tako lepo zavito, lepo, sveže, privlačno, nadhranljivo. A le nekaj dni pozneje, ko je embalaža zlorabljena, vsebina oksidirana in banana porjavela, ta izjemna hrana v naših očeh postane nevredna našega hladilnika, kaj šele krožnika. Zdravo življenje veleva, da mora moški na dan zaužiti 2.500 kalorij, ženska pa dva tisoč. Po podatkih svetovne banke pa v Evropi vsak dan v smeti pošljemo kar 748 kalorij. Tretjino hrane, ki jo naše telo potrebuje, zavržemo, zato da lahko svoj proračun presenetimo s stroškom, ki ga ta skoraj zagotovo ne potrebuje.

Paradoksalni krog je torej sklenjen – kupujemo hrano, ki je ne potrebujemo (oziroma jo zavržemo), vmes pa se prehranjujemo drugje in nabiramo kilograme, za izgubljanje katerih spet nekomu plačujemo. Recept je preprost: v trgovino siti, jesti dovolj. In tiste nove hlače, ki si jih doslej niste mogli privoščiti, bodo končno vaše. Pa še prav vam bodo.