SiolNET. Novice Slovenija
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Munc v hišni zapor, njegova žena družbenokoristna

3

termometer

Danes se bo na slovenjgraškem sodišču odvil tretji del predobravnavnega naroka, na katerem se bodo o svoji krivdi izrekli Matic Munc iz Svetovalnice Akcija!, njegova žena in Natalija Markač.

Kot je znano, je na prejšnjem predobravnavnem naroku krivdo priznala babica koroške deklice, ki je bila ves čas, ko je bila deklica pogrešana, ob njej. Danes se bosta o svoji krivdi izrekla tudi Munc in njegova žena. V pogovoru za Planet Siol.net razlaga, zakaj bosta krivdo priznala, priznava pa tudi, da je bil njegov boj s sistemom zaman. Bo pa postopek na sodišču stekel zoper Natalijo Markač, ki krivde ne namerava priznati.

Danes bo torej jasno, ali se boste s tožilstvom glede priznanja krivde v zadevi koroška deklica pogodili ali ne. Kakšen je vaš odgovor ? Dan pred razpisanim preobravnavnim narokom prejšnji mesec se je zgodila sprememba. Prvi dogovor z zagovorniki in tožilko je bil, da oba z ženo krivdo priznava. Mene bi obsodili na devet mesecev hišnega zapora z možnostjo dela – seveda zasebno, kajti tisti trenutek, ko me obsodijo, bom izgubil službo v zaporu na Povšetovi v Ljubljani, Jerneja pa naj bi svojo kazen odslužila s 726 urami družbenokoristnega dela.

Potem pa je tožilka spremenila svoje pogoje in vztrajala na stranskem ukrepu, in sicer na triletni prepovedi opravljanja poklica, kar me je presenetilo in s čimer se sprva nisem strinjal. Po temeljitem pogovoru z zagovornikom Luko Podjedom pa sem ugotovil in se tudi strinjal, da pred slovenjgraškim sodiščem drugega ne moremo doseči.

Kaj ta prepoved pomeni za vas? To pomeni, da lahko delam, vendar ne tega, kar znam. Ostane mi neko splošno izobraževanje.

Istega dne v Španskih borcih organizirate tudi tiskovno konferenco. Pričakujem, da bo sojenje zaprto za javnost, vseeno pa mislim, da ima javnost pravico biti seznanjena s tem.

Javnost vam bo vašo odločitev, da torej priznata krivdo, zagotovo zamerila. Navsezadnje ste bili leta precej glasni, suvereno ste kritizirali sistem, napake državnih uradnikov. Morda vam bo očitala dvoličnost, češ zdaj ko gre za njegovo "rit", bo pa priznal, samo zato, da ne gre v zapor. Zakaj ste se torej odločili za priznanje? Seveda bo javnost zamerila. Glavni razlog, da sva se na tej točki odločila za priznanje krivde, je, da z ženo preprosto ne zmoreva finančno pokriti takšnega procesa, čeprav se je v javnosti govorilo, da so v ozadju neki veliki zaslužki. Dejansko ni tako, moja žena je brezposelna, jaz počnem to, kar počnem. Vstopiti v takšen proces brez lastnih sredstev je nemogoče. Drugi razlog je v tem, da je v tej etapi treba sprejeti dejstva takšna, kot so, da je treba tudi na nek način sprejeti odgovornost. To meni nikoli ni bilo težko, tudi nikogar nisem zavajal. Sodelovanje pri tem, da ta deklica ni bila tam, kjer država meni, da bi morala biti, ni sporno, sicer ne bi javno nastopali. Drugo vprašanje pa je, ali smo povzročili škodo temu otroku, kar pa absolutno zanikam. Zanikam tudi govorice, da naj bi družino izsiljevali. To ne drži. Na žalost družina tega v javnosti ni povedala, čeprav ste nekateri novinarji dobili delne izjave, ki pa niso šle v javnost, vendar oni to zanikajo. Torej, ni šlo ne za izsiljevanje in tudi ne za pridobivanje denarja. Del javnosti je to vzel kot dejstvo, žal, žal pa nekateri mediji niso želeli spoštovati zakona o medijih, da bi objavili popravek. Sam verjamem, da me nekateri ne marajo, ne marajo mojega načina dela, to je treba spoštovati. Nekateri so nas podpirali, tudi nekritično. Mi je pa žal za tiste, ki malo kolebajo. Pri zgodbah, kjer nastopajo otroci, ni sivih polj, je belo ali črno. Poleg tega smo ugotovili, da je proti sistemu, ki te bo pohodil, nesmiselno iti z glavo skozi zid.

Kaj bo to vse skupaj pomenilo za deklico? To nam bo ona povedala čez 15 let. Mislim, da tukaj že dolgo nihče več ni mislil o tem otroku in kaj se ji s postopki povzroča, temveč le na urejanje nekih dokumentov, prikrivanje napak. Kašne posledice bo imela deklica, očitno ne zanima nikogar.

V bistvu ste se prav vsi, ki ste se kakorkoli ukvarjali s primerom koroške deklice, opekli, izgubili na celi črti. Ali svobodo, kot recimo oče, ali službo, kot jo boste vi, oziroma kariero, kar se je zgodilo nekdanji tožilki Aleksandri Štiblar, ki je javno spregovorila o domnevnih nepravilnostih, zdaj pa je odvetnica. Tako, ja. Ni mi težko priznati, da smo v tem bistvenem namenu, torej zaščiti deklice, izgubili na celi črti. Tudi družina – oče v zaporu, drugi obsojeni … Nekateri javni uslužbenci, ki so take dvoživke, kot sem jaz, so morali zapustiti službo, tožilka je šla med odvetnike. Seveda, vsi smo izgubili. Najbolj pa verjetno ta otrok. Tukaj ni zmagovalcev, nekega triumfa ne bo.

Če bi lahko zavrteli čas nazaj, ali bi šli še enkrat skozi vse to ali bi ravnali drugače? Ni preprostega odgovora. Če bi takrat vedel, kar vem danes, kaj ti lahko sistem naredi, kakšno moč ima, potem se tega ne bi lotil na tak način. V tisti situaciji pa bi ravnal enako. Seveda sem tudi naivno pričakoval – to je bil drug namen –, da se bosta tako javnost kot sistem odzvala, da bo nekdo rekel, dobro, ustavite se. A ker se to ni zgodilo, danes vem, da se to ne bi zgodilo. In ja, danes se ne bi zadeve lotil na tak način. S tem vedenjem je način, ki zahteva toliko energije … Tudi osebna integriteta je načeta, saj sem doživel toliko napadov, tudi na strokovnem področju … Tega ne bi več naredil. Da bi delal nekaj iz imaginarnega prepričanja, da je tako prav, ni smiselno. Poraz na celi črti. Konec koncev ne gre za to, kako se je javno mnenje spreminjalo. Na žalost, če ljudje tega ne doživijo, si ne morejo predstavljati. Naša izvajanja so bila na meji teorij zarote, da delamo to zaradi lastne promocije. Če je promocija izguba službe, dobro. A tisti, ki so to doživeli, vedo, da je to mogoče, vendar niso dovolj slišani. Sistem pa se absolutno ni odzval. Nekaj let spremljamo samo ta primer, ogromno je bilo povedanega. Če si s tako zadevo že v državnem zboru na odboru za notranjo politiko in pravosodje, potem pričakuješ, da ti je uspelo nagovoriti ljudi, ki odločajo, pa se ne zgodi nič … To me zelo žalosti; da se ne bo nič spremenilo in bomo čez pol leta brali o podobnih zgodbah …

Sodnica, ki vam je sodila, je očeta koroške deklice poslala v zapor, podobno je s tožilko. Gre za začaran krog imen iz pravosodja v Slovenj Gradcu. Če bi bilo mogoče, da bi bilo sojenje drugje, bi imeli več možnosti za nepristransko obravnavo. Tudi na to smo ves čas opozarjali, da se ves čas valijo isti ljudje, ki si podajajo iste stvari. Škoda je, da je policist specializiranega tožilstva, ki je bil zadolžen za preiskavo KD dejanja policistov, napisal zelo obširno, podrobno poročilo, kar je potem specializirani oddelek vrhovnega tožilstva dal v reševanje slovenjgraškemu tožilstvu in je zadeva spet ad acta. Pošteno delo posameznikov se izgubi, težko je pričakovati nepristranskost. Zgodba gre v smer, da moramo biti obsojeni, gre samo za ceno kože.

Del obtožbe o izsiljevanju, da pobiram enormne vsote denarja, je takšna, da je javnost ne želi pozabiti, ker je tako telenovelovska, tako krasna in ljudje imajo to radi. Zgodba o človeku, ki ga cenimo, potem pa se izkaže, da je baraba. Tega vtisa ne moreš popraviti, ker tudi če bom še desetkrat rekel, da ni res, nek dvom v smislu, zagotovo je vzel, a ga mogoče niso dobili, ostane.

Če strneva, kaj je torej bistvo vajinega priznanja krivde? Želim pojasniti, kaj je bil naš namen. Zaščita otroka – ni nam uspelo. Ozavestiti javnost – delno nam je uspelo. Sistem – absolutno ne, razen drobnih zadev, kot sta recimo upokojitvi nekdanje kriminalistike in tožilke. To je sicer dobro, a ne spremeni sistema. Na sistemski ravni torej nismo uspeli. To so bili nameni.

Še enkrat pa poudarjam, da otroku nismo škodili in nismo izsiljevali družine, ki je ves čas polno sodelovala, prav tako ni bilo nobenih denarnih transferjev.

Omenili ste, da boste ostali brez službe v zaporu na Povšetovi, kjer delate kot psiholog. Po štirih letih se bomo po vsej verjetnosti razšli sporazumno. Glede na to, da se tožim z delodajalcem na delovnem sodišču, ker so želeli, da zaprem zasebno podjetje, bi mi zagotovo dali odpoved. Je pa seveda tudi nehigienično, da bi delal v zaporu, če bi bil tudi sam zaprt.

Imeli bi pa izkušnje iz prve roke. Mogoče bom pa to počel v zasebnem podjetju. To je to dvoživkarstvo, ki ga počnejo tudi zdravniki, ko prihaja do korupcije, ker v javni službi pripravljajo ljudi za zasebno obravnavo. Delodajalec tega ni dokazal, obstaja pa možnost, in to se je ves čas nakazovalo. To je stvar etike. Nekaj drugega pa je dvoličnost, da ljudje delajo zasebno, če niso izpostavljeni javnosti.

Pravnica delodajalca je predlagala, zakaj ne bi podjetja prepisal na ženo, in to vpričo direktorja. Torej jim gre samo za masko, ne gre jim za moralo, samo da je na papirju vse urejeno. Seveda pa delodajalec to možnost, da se z dopolnilno dejavnostjo ne ukvarjamo, formalno ima.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin