"Mogoče mi bo vendarle uspelo ujeti nekaj lepih dni, preden umrem"

Ne želi se izpostaviti, a upa, da bo s povedanim prispevala k temu, da se "… žrtvam ne bo treba več skrivati in se bodo skrivali tisti, ki bi se po vseh pravilih morali počutiti krive in ki bi jih moralo biti sram, saj so s svojimi zavrženimi dejanji trajno uničili že na milijone mladih, nedolžnih življenj." In ja, vse to se dogaja tudi v naši deželici, za sosedovimi, morda prijateljevimi vrati. Tukaj in zdaj.

Koliko ste bili stari, ko se je nasilje začelo in koliko časa je trajalo? Zloraba se je začela pri mojih osmih in je trajala nekaj let, ne spominjam se več natančno, koliko. Zlorabljal me je očim, in sicer tako, da mi je govoril o spolnosti, mi prinašal in kazal knjige s seksualno vsebino, mi kazal svoj penis in zahteval od mene, da ga seksualno zadovoljujem. Ker sem mu zaupala in ker sem bila priden otrok, sem izpolnjevala njegove ukaze. Nagrajena sem bila z veliko mero prijaznosti.

Kako je zloraba potekala? Kje? S psihičnim nasiljem me je prepričal, da sodelujem v njegovih umazanih igricah, ko pa sem bila že zaznamovana in ožigosana, mi ni bilo več pomembno, kaj se dogaja z mano in z mojim telesom. Zloraba je potekala doma, v moji sobi.

Ali ste se lahko zaupali kateri starejši osebi in komu? So vam verjeli? Kaj je bilo najbolj boleče? Vrsto let sem dogajanje vedno znova sproti potlačila. Drugega odraslega nisem imela, najbolj sem bila navezana na očima. Ko sem se v odraslosti zlorabe spomnila in sem tudi povedala zanjo, mi od domačih nihče ni verjel. Družina me je izobčila in ostala sem sama s svojim popolnoma uničenim življenjem, s hudimi duševnimi motnjami, prepuščena na milost in nemilost svojim bolečim spominom in dobrim ljudem.

Kakšne posledice je zloraba pustila na vas? Najhujša posledica je zagotovo duševna bolezen, ki izhaja prav iz zlorabe in s katero se bojujem že več kot dvajset let. Strah, panični napadi, psihoze, preganjavice, halucinacije, globoka depresija. Ko mi je pred desetimi leti z zdravili, psihoterapijo in samozdravljenjem uspelo nekoliko omiliti akutne simptome duševnih motenj, sem se začela zavedati, da če hočem nekoč v prihodnosti kakšno leto živeti približno normalno, se moram lotiti zdravljenja moje hudo razmesarjene duše in še posebej posledic spolne zlorabe.

Začela sem se zavedati, da se že več kot trideset let gnusim sama sebi, da partnerskega odnosa nisem bila še nikoli sposobna vzpostaviti, ker me je bližine in ljubezni na smrt strah, da me včasih še vedno mučijo grozni občutki krivde, zavrženosti in manjvrednosti. Samozavest? Nikakršna. Samopodoba? Katastrofalna. Šele pred dvema letoma sem se nehala počutiti umazano. Stvari se počasi izboljšujejo in mislim, da mi bo vendarle uspelo ujeti nekaj lepih dni, predno umrem.

Ali ste poiskali zdravniško pomoč, psihiatra? Že dvajset let redno obiskujem psihiatra, štirikrat sem bila sprejeta v psihiatrično bolnišnico, jemljem antidepresive in antipsihotike.

Kako se je zloraba zrcalila v vašem življenju? Uničila ga je. Morda mi bo uspelo iztrgati ji vsaj starost.

Ste si morda kdaj stregli po življenju? Da, večkrat.

Ali imate družino? Nimam družine. Nikoli nisem bila sposobna vzpostaviti zaupnega odnosa z moškim. Ker sem se zanemarjala in sovražila, moškim tudi nisem bila privlačna, pa tudi samo sebe sem dojemala le kot predmet za izživljanje. Imam pa nekaj iskrenih prijateljev in prijateljic, ki mi nadomeščajo družino.

Ste očima prijavili policiji, CSD, šoli? Vi ali kdo drug v vašem imenu? Očima sem prijavila policiji potem, ko sem se zlorabe spomnila, v odraslosti.

Kako so se policisti odzvali? So vam verjeli, ponudili pomoč? Kriminalistka se je zelo lepo odzvala in mi je tudi ponudila pomoč, medtem ko sem se ob vprašanjih kriminalista počutila nemočno, prizadeto in znova zlorabljeno.

Ali je bil očim za svoja dejanja kaznovan? Nikoli ni bil kaznovan. Ker sem ga prepozno prijavila, je zadeva zastarala.

Kakšni so bili takrat vaši občutki? Bila sem otrpla, kot večino svojega življenja.

Jih je človek sposoben potlačiti v podzavest ali pa ta dejanja za vedno ostajajo v glavi in nato odzivi v življenju izhajajo iz te travmatične izkušnje? Zdaj ko sem te občutke že milijontič podoživela, premislila in predelala in ko o njih govorim, počasi popuščajo. Prej pa je zloraba na najbolj krut način tri desetletja krmarila moje življenje. Zloraba te zaznamuje za zmeraj.

Kaj za vas pomeni društvo Beli obroč? Kako vam pomagajo? Beli obroč mi predstavlja varno zatočišče, četudi največkrat samo v mislih. Pri Belem obroču sem deležna podpore, razumevanja, spodbude in tudi čisto konkretne pomoči v obliki psihoterapije in pogovora. Veliko je vredno že to, da razumejo, o čem govorim, in da si iskreno prizadevajo, da bi se moje psihofizično stanje izboljšalo.

Kje pa sicer najdete uteho? Pri okrevanju mi zelo pomagajo knjige, kot so Pogum za okrevanje (Ellen Bass, Laura Davis), Nemi kriki spolne zlorabe in novo upanje (Tanja Repič) ter vse knjige Alenke Rebula, najbolj pa Globine, ki so nas rodile. Tam sem tudi našla odgovor na vprašanje, zakaj otrok nase prevzame krivdo za zlorabo. Prvič zato, ker otroška infantilna pozicija predpostavlja, da se vse na svetu dogaja zaradi njega ali v povezavi z njim, torej se tudi slabo dogaja zaradi njega. In drugič, če hoče otrok preživeti, mora starše ohraniti na pediestalu, torej je prevzem krivde na svoja ramena v tem primeru, ko zlorablja eden od staršev, edini izhod.