Mobilni frizer, ki ne ureja le pričesk, ampak prinaša v hišo tudi veselje

Dva kovčka in avto. Tako deluje mobilni frizer Ignac Sobočan, ki ima prijavljeno obrtno dejavnost »mobilni frizer« že več kot dvajset let. Zdaj je tudi edini tovrsten frizer, čeprav je imel v začetku devetdesetih let kar nekaj posnemovalcev ali konkurentov. Rekli so jim "kuferfrizerji" in tisti s saloni jih niso gledali preveč prijazno. Toda Nace je vztrajal pri svojem načinu dela tudi potem, ko se je z družino preselil v hišo, kjer je bil pripravljen prostor za salon. Ker je pač navajen na to delo in nanj so navajene stranke na širšem območju na desnem bregu reke Mure vse od Sv. Ane do Radenec.

Ko je prijavljal dejavnost, ga niso vzeli resno Kako se je sploh odločil, da je 26. aprila 1991. leta registriral dejavnost mobilnega frizerja, potem ko je končal frizersko šolo v Mariboru in si pridobival izkušnje v salonih Tine Potrč v Gornji Radgoni in Ratka Krznariča v Mariboru? "Idejo mi je dal moj bratranec Miro Jaušovec, ki mi je bil razrednik v šoli. Nihče ni potreboval frizerja, da bi me zaposlil, zato mi je bratranec predlagal, naj se odločim za takšno delo. Bil sem star osemnajst let. Ko sem prijavljal dejavnost, me najprej niso vzeli resno. Tudi drugi frizerji niso bili ravno prijazni z mano, zdaj pa so se že navadili, saj jim pravzaprav nisem čisto prava konkurenca. Imam kar nekaj sorodnikov in znancev, ki so bili moje prve stranke, nato pa sem spoznal svojo ženo iz Sladkega Vrha in krog mojih strank se je razširil tudi v tiste kraje. Ko sem še hodil v šolo, sem se naokrog vozil s kolesom, nato z motornim kolesom, potem pa sem si kupil 'pejeka' ali fiat 126," se Ignac spominja začetkov.

Ljudem ustreza, če lahko naročijo frizerja ob nenavadnih urah Njegovo razmišljanje, zakaj je v devetdesetih letih dobil dovolj strank in dela, da se je obdržal kot mobilni frizer, se zdi dokaj logično: na radgonskem območju je v tistih letih ostalo brez zaposlitve veliko ljudi, ki so ostali doma ali so si našli zaposlitev v Avstriji. In kdor je delal v tujini, je hodil domov šele zvečer. Ustrezalo jim je, če so si lahko naročili frizerja ob najbolj nenavadnih urah kar domov. Porabili so manj časa, pa še ceneje je bilo. Vsekakor je bil čas najodločilnejši dejavnik, da so se odločili zanj, in 80 odstotkov strank mu je ostalo zvestih vse do danes, tudi če so se poročile in se preselile npr. na Petanjce ali v Maribor.

Za delo na domu je potrebno zaupanje "Ljudje te ne bodo sprejeli, da kar prideš v njihovo hišo, če ti ne zaupajo, če te nimajo radi kot človeka. Jaz se znam prilagoditi, tisto, kar rečem, potem tudi drži. Lahko povem, da me imajo kar radi in se me razveselijo, ko pridem. Sem zgovoren, rad se pošalim, ko pa je vmes kaj časa zaradi barvanja las ali hladne ondulacije, pa tudi zaigram na klavir ali harmoniko ali zapojem," je povedal Ignac. Običajno si ženske same umijejo lase in po njegovem ni to nič napačnega, saj to storijo v svoji kopalnici, s svojim najljubšim šamponom in si obrišejo lase s svojo brisačo; če je gospa starejša, pa to storitev opravi Ignac.

Striženje pod brajdami Običajno je tako, da ko pride k hiši frizer, so na vrsti vsi družinski člani, žena, mož in otroci. In slabosti mobilnega frizerstva? "Predvsem to, da si ves dan nekako zaseden, največkrat sem prost dopoldne, saj imam največ dela popoldne in zvečer, to pa pomeni, da sem lahko med tednom le malo z družino. Toda v vsakem poklicu je nekaj dobrega in nekaj slabega. Delam tudi v soboto, v nedeljo pa ne oziroma sem takrat na voljo bolj za družinske člane in sorodnike. Ignac ima vse, kar potrebuje za opravljanje frizerskega poklica, v dveh specialnih kovčkih, s sabo torej prinese pribor za striženje, sušenje in barvanje pa tudi obvezen sterilizator in tekočino za razkuževanje. Zgodilo se je že, da je moškim strigel lase kar v senci pod brajdami ali v kleti, ženske pa pri tem niso rade na očeh drugih."

Frizerskega salona doma, najbrž ne bo Sobočanovi so živeli najprej v Žibercih, že po priimku pa lahko ugotovimo, da so njegovi starši po rodu iz Srednje Bistrice v Prekmurju. Leta 2004 so se preselili v svojo hišo v Segovcih, kjer so tudi uredili prostor za frizerski salon. Toda tega, da bi imel salon, do zdaj Ignac še ni uresničil in verjetno tudi ne bo. Preveč se je navadil na mobilno frizerstvo – pa ne le on, tudi njegove stranke, saj dvomi, da bi se odločile za dolgo pot do Segovec. "Tudi meni je všeč, da nisem vedno v istem prostoru. Res pa je, da bi lahko v salonu v istem času opravil več dela. Toda jaz sem s tem načinom dela in zaslužkom kar zadovoljen. Na srečo je soproga tudi zelo pridna in razumevajoča.«