"Materina ljubezen je drugačna od očetove, očetova pa je drugačna od materine"

O razlogih, zakaj v nedeljo glasovati proti spremembam zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, smo se pogovarjali z Normo Korošec iz Koalicije Za otroke gre.

Zakaj bi nekomu odrekli izkazovanje ljubezni s sklenitvijo zakonske zveze? Aleš Primc je na televizijskem soočenju lepo povedal, da bo, če sprejmemo to novelo, trajalo še šest mesecev, da bodo te določbe začele veljati. Če pa to novelo zavrnemo, se lahko že v enem mesecu pravice do sklepanja neke druge oblike zveze, ki ni enaka zakonski zvezi, uredijo in s tem tudi želja, da bi bili tudi oni priznani pred državo. Na podoben način, pa vendarle ne enak zakonski zvezi moža in žene.

Zakaj ne na enak način? Mislim, da je treba enake stvari obravnavati enako, različne pa različno. Skupnost moškega in ženske ni enaka skupnosti dveh moških, dveh žensk ali preostalih kombinacij spola, ki jih teorija spola predvideva. Bistvena razlika je seveda v spočetju otroka. Heteroseksualen par je sposoben oditi na medene tedne in se vrniti s trebuščkom. Dva geja ali dve lezbijki pa se lahko še tako trudita v svojih oblikah spolnosti, a otroka nikoli ne moreta spočeti. Mislim, da bi morala država zato zaščititi zakonsko zvezo moža in žene, ki je edina rodovitna podlaga za obstoj naše države, za rojstvo novih državljanov na najbolj naraven, biološki način.

Ali torej trdite, da so homoseksualni pari neprimerni za posvojitev otrok? Za otroka je že dejstvo, da mora zapustiti svoje biološke starše, travmatično, zato je edina pravilna stvar, ki jo lahko naredimo, da ga damo v najbolj podobno okolje, ki bi ga doživel z biološkimi starši. Če ga damo v posvojitev v homoseksualno skupnost, bo v vsakem primeru obsojen še na izgubo enega – mame ali očeta. Dva geja sta sicer lahko dobra očeta, ne moreta pa biti mama. Dve lezbijki sta lahko dobri mami, ne moreta pa nadomestiti očeta.

Zagovorniki novele pravijo, da ta nikomur ničesar ne odvzema. Zakaj ji torej nasprotujete? Verjamem, da bodo homoseksualni pari v primeru uveljavitve novele dobili dodatne pravice, vendar mislim, da bodo z uveljavitvijo njihovih pravic kršene pravice drugih, šibkejših členov naše družbe. To so otroci, ki nimajo svojega glasu. Ne morejo odločati in povedati, kaj bi si oni želeli. Nihče od otrok mi še ni rekel, da bi imel raje dve mami ali dva očeta namesto očeta in matere, zato sem prepričana, da posvojitev v homoseksualne skupnosti ni najboljše, kar lahko naredimo za otroka, ki je ostal brez svoje biološke družine.

A teh posvojitev bo zelo malo. Tudi ena je preveč, če jo lahko preprečimo. Tudi če nam uspe, da samo en otrok obdrži svojo družino očeta in matere, je to velika stvar. To, koliko bo takih otrok, da jih ne bo veliko ali da je že tako ali tako veliko enostarševskih družin – to so samo izgovori, s katerimi bi radi zmanjšali svojo moralno krivdo, ker vemo, da otroka s tem, ko ga dajemo v homoseksualno skupnost, prikrajšamo za mamo ali očeta.

Ampak za očeta oziroma mamo so prikrajšani tudi otroci iz samohranilskih družin. Vem, kako je v samohranilskih družinah, saj tudi sama živim v eni od njih. V teh primerih otrok živi vsaj z enim od svojih bioloških staršev. Drugega pozna in zaradi tega ni prikrajšan zanj. Zdi se mi prav, da bi si recimo učitelji in preostali delavci, ki delajo z otroki, prizadevali, da bi povezovali družine, ki so ločene, saj otrok pri ločitvi nima nič, ni kriv. Otrok si zasluži vzgojo mame in očeta ter njuno ljubezen, ki je različna. Materina ljubezen je drugačna od očetove, očetova pa je drugačna od materine. Če je otrok posvojen v homoseksualno skupnost, sta vrsti te ljubezni enaki. Manjka pestrost.

Zakonska zveza naj bi iz skupnosti moža in žene postala skupnost dveh oseb. Ob tem opozarjate na veliko sprememb tudi na drugih področjih življenja, čeprav gre le za dve besedi. Zakaj? Prvih nekaj členov, v katerih je definicija zakonske zveze, vpliva na vse preostale člene zakona. V 15. členu je določeno, da se morata vzgoja in izobraževalni sistem prilagoditi skladnemu družinskemu življenju. Namen je, da bi v šolstvo vpeljali teorijo spola, ki temelji na trditvi, da spolov ni, da so nam spol vsilili, da si spol lahko izbiramo sami. Prav tako svojo spolno usmerjenost.

Tudi če bi teorijo spola uvajali v šolski sistem, bi to lahko naredili šele takrat, ko je oseba že celostno dograjena, ne pa v ranljivem obdobju prvih nekaj razredov osnovne šole ali celo v predšolskem obdobju, saj se takrat otrokova identiteta šele izgrajuje. Usmerjanje v tovrstne spolne prakse in ideologijo bi bilo zelo škodljivo za otrokov razvoj. V tujini se negativne posledice že kažejo. Tega našim otrokom ne privoščim, zato vse vabim, da jih zaščitimo in na referendumu glasujemo proti.