Ko so lahko volili samo tisti, ki so plačali dovolj davkov

Prihodnji mesec, 8. aprila, bo minilo 25 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji po letu 1929. To je priložnost za predstavitev zgodovine volitev na Slovenskem. Najprej v obdobju, ko smo Slovenci živeli v Avstriji oziroma od leta 1867 v Avstro-Ogrski – torej do leta 1918.

Volitve v frankfurtski parlament Prve prave volitve na Slovenskem so bile volitve v revolucionarnem letu 1848, ko so tudi Slovenci (seveda tisti, ki so imeli volilno pravico) volili v frankfurtski in dunajski parlament ter začasne deželne zbore na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem ter v tržaški mestni svet (slovensko narodno ozemlje je bilo tedaj razdeljeno na več zgodovinskih dežel).

Volilno pravico v Avstriji je v letih 1848 in 1849 imelo okoli 12 odstotkov celotnega prebivalstva oziroma okoli polovica polnoletnih moških. To so bile tako imenovane samostojne osebe (izključeni so bili na primer mezdni delavci).

Volitve na Kranjskem Volilna pravica torej ni bila splošna, bila pa je enaka (podrobneje o razlagi splošne in enake volilne pravice glej okvirček na koncu članka). Prav tako volitve niso bile tajne, ampak javne. Glasovanje je bilo ustno in ne pisno. Ženske niso imele volilne pravice.

Volitve niso bile neposredne, ampak posredne. Volivci so namreč najprej izbrali volilne može (elektorje), ti pa so nato izbrali poslanca. Poglejmo primer: volitve za frankfurtski parlament so bile tako na Kranjskem 26. aprila 1848, izbrani volilni možje pa so poslance za parlament izbirali 5. maja.

Po zlomu absolutizma leta 1861 znova volitve S porazom demokratičnega gibanja oziroma pomladi narodov je v Avstriji sledilo obdobje absolutizma, ko ni bilo volitev. Šele leta 1861, ko je nastopila politična odjuga v črno-rumeni monarhiji, se je znova vrnila volilna pravica. Toda ta volilna pravica ni bila splošna, ampak omejena. Volilno pravico je imelo najprej samo okoli šest odstotkov celotnega prebivalstva. Volilna pravica ni bila samo omejena, ampak tudi za razliko od leta 1848 neenaka. Glas volivcev namreč ni imel enake teže. Volilni razredi in davčni cenzusi Volilna pravica je bila povezana z davčnim cenzusom (koliko neposrednih davkov je državljan plačal v občini, kjer je imel volilno pravico) in izobrazbo (volili so lahko tudi duhovniki, učitelji, profesorji, uradniki …, četudi niso plačevali zadosti davkov), ni bila pa povezana s starostjo in spolom. Skratka: kdor je bil premožen, je lahko volil, kdor je bil reven, ni smel. Moral pa je biti seveda avstrijski državljan.

Leta 1861 se je namreč vzpostavil sistem kurij oziroma volilnih razredov. Volivci so bili razdeljeni v kurije (mestna, kmečka, veleposestniška in trgovsko-obrtna), od katerih je vsaka volila določeno število poslancev.

Mesta privilegirana na račun podeželja Volivci mestne kurije, ki je zastopala slabo petino vsega prebivalstva, so volili četrtino poslancev. Volivci kmečke kurije so pošiljali v deželne zbore dve petini poslancev, čeprav je v kmečkih volilnih okrajih tedaj živelo nad 80 odstotkov prebivalstva. Mesto je bilo torej favorizirano, kar pa ni avstrijska posebnost v tem času, podobno je bilo tudi drugod po Evropi.

Cela tretjina poslanskih mest je pripadala dvema še posebej privilegiranima volilnima razredoma: veleposestnikom in trgovsko-obrtnim zbornicam (te v skupnem številu prebivalstva niso predstavljale niti ene tisočine prebivalstva) in nevoljenim virilistom (škofi različnih veroizpovedi in rektorji univerz).

Avstrijska volilna reforma leta 1873 Glede na volitve v državni zbor na Dunaju (tja volijo poslance deželni zbori) so bile alpske dežele, kamor so spadale tudi slovenske dežele, privilegirane, na deželni ravni pa je takšen volilni sistem dajal prednost nemškemu in italijanskemu prebivalstvu, ki je živel na Slovenskem (vpliv v mestni in veleposestniški kuriji).

Leta 1873 je sledila reforma, ki je uvedla neposredne volitve v dunajski državni zbor. Odpadli so le virilisti, kurije so se obdržale, pri čemer se je povečala moč mestne kurije, s tem pa tudi moč liberalnega tabora. Ta reforma je odpravila tudi žensko volilno pravico za volitve v državni zbor, ostala je le veleposestniškem razredu.

Ženska volilna pravica V obdobju vzpona liberalizma je bila na deželni ravni volilna pravica omejena na moške leta 1884 na Koroškem in Kranjskem (to je bila edina dežela, kjer so imeli Slovenci večino in glavno besedo), leta 1904 na Štajerskem in leta 1908 v Istri. Samo na Goriškem volilna pravica ni bila vezana na spol.

Na občinski ravni so ženske davkoplačevalke, veleposestnice in učiteljice do konca monarhije ohranile volilno pravico. Pri tem je treba omeniti, da ženske – tako na občinskih kot deželnih in državnih volitvah – niso imele pravice osebnega glasovanja, ampak so morale glasovati po pooblaščencu (izjema je bila od leta 1910 Kranjska, kjer so volivke lahko tudi osebno glasovale).

Boj za odpravo davčnega cenzusa Demokratična gibanja in stranke v Habsburški monarhiji so seveda zahtevali uvedbo splošne volilne pravice, torej pravice, ki ne bi bila vezana na davčni cenzus (ta se je sčasoma spuščala, tako da je lahko volilo vedno več volivcev).

To ni bila avstrijska posebnost, podobno je bilo tudi v veliki večini drugih evropskih državah (v Veliki Britaniji, ki velja za nekakšno zibelko sodobne demokracije, je pred prvo svetovno vojno imelo volilno pravico le okoli 52 odstotkov prebivalcev; ena od izjem je Francija, ki je že leta 1848 odpravila davčni cenzus in uvedla splošno moško volilno pravico).

Avstrijska volilna reforma leta 1896 Naposled je avstrijska oblast popustila in našli so kompromisno rešitev. Poleg starih kurij je bila leta 1896 uvedena še splošna kurija, v katero so poslance lahko volili vsi moški, stari nad 24 let, ki so vsaj šest mesecev bivali v svoji občini.

Uvedba splošne volilne pravice za polnoletne moške pa je pomenila še večjo neenakost volilnih glasov, saj so volivci, ki so izbirali poslance v stare kurije, lahko volili tudi poslance v novo splošno volilno kurijo. Avstrijska volilna reforma leta 1907 Dokončno je bila enaka volilna pravica za državnozborske volitve v Avstriji uvedena leta 1907: vse kurije so bile odpravljene oziroma je ostala le splošna – v poslansko zbornico državnega zbora so lahko volili vsi polnoletni moški, ki so vsaj šest mesecev bivali v svoji občini.

Leta 1907 se bili uvedeni tudi neposredne volitve in tajno glasovanje z glasovnicami na vseh ravneh. Že leta 1873 so na državnozborskih volitvah tajno in pisno glasovali v mestni in veleposestniški kuriji, leta 1896 pa so tajno glasovali za vse kurije pri državnozborskih volitvah.

Na deželni ravni so volilne kurije ohranjene Veleposestniki in avstrijska vlada so bili proti splošni in enaki volilni pravici na deželni ravni. Nobena dežela ni dočakala odprave kurij v deželnih zborih. Najbolj je vlada pristajala na uvedbo splošne kurije. Na Kranjskem je bila na primer veleposestniška kurija nujna za ohranitev nemških interesov. Proti volilni reformi so bili tudi liberalci.

Vsekakor so bile državnozborske volitve leta 1907 najbolj demokratične volitve v Avstriji do tedaj. Glede demokratičnosti volitev je med slovenskimi deželami prednjačila Kranjska, še zlasti potem ko je v deželi oblast prevzela Slovenska ljudska stranka. Ogrska Malce drugače je tekel razvoj na Ogrskem, kamor je spadalo Prekmurje. Tu je bila od leta 1848 do 1918 volilna pravico omejena, glasovanje je bilo javno in neposredno. Volilno pravico v madžarski polovici Habsburške monarhije (leta 1867 se je Avstrija preoblikovala v dualistično Avstro-Ogrsko) je imelo le okoli šest odstotkov prebivalstva.