Kardinal Rode: Uporaba NOB za izvedbo revolucije je legitimirala protirevolucijo

Kardinal Franc Rode je v homiliji dejal, da so evangeljsko načelo skrbi in ljubezni za druge najbolj kršili prav totalitarizmi dvajsetega stoletja, saj vsi trije kot temeljno načelo postavljajo sovraštvo, ki se je s partijskega vrha širilo med preproste ljudi. Če ni Boga, je vse dovoljeno, vse, kar pripomore k zmagi revolucije, je citiral Dostojevskega.

"Kdo je postavil lastne interese nad interese naroda? Slovenski komunisti so zagrešili ta zločin v času sovražne okupacije in izkoristili ponižanje, bedo in nemoč naroda, da so se polastili oblasti nad njimi. Uporaba osvobodilnega boja za izvedbo revolucije je prevara in izvirni greh partije. S tem so legitimirali protirevolucijo," je prepričan Rode.

"Nasprotniki komunizma niso imeli izbire"

"Če nasprotniki komunizma niso hoteli čakati kot žrtvena jagnjeta križem rok na prihod komunizma, na lastno smrt in na smrt svoje družine, na propad svojih idealov in stoletnega krščanskega izročila, so se morali upreti. Ni jim preostalo drugega kot odločitev za protinasilje, za oborožen upor proti revoluciji. Morali so se povezati in se vojaško organizirati, na primer v vaške straže. Preprosto ni bilo izbire," je dejal kardinal. "Kar so izbrali, so jim vsilili komunisti. Resničnega narodnega izdajalca torej ni iskati med kontrarevolucionarji, ampak med tistimi, ki so v nebrzdani sli po oblasti prisilili demokratične sile, da so sprejele orožje od okupatorja."

Kardinal Franc Rode je prejel Ehrlichovo priznanje in medaljo za svoj prispevek pri ohranjanju spomina na slovensko polpreteklo zgodovino.

"Obstanek obsodbe vaških straž kot 'kolaborantskih enot', pri kateri vztraja slovensko pravo in večina politike, hkrati pa jo tiho sprejema večji del civilne družbe, je hkrati tudi afirmacija in legitimizacija komunistične revolucije kot temelj vrednostnega sistema slovenskega naroda," je v slavnostnem govoru dejal Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze.

"Če je boj proti revoluciji nečasten, če ne že kriminalen, je torej revolucija častna. Če država povečuje javna sredstva za namene društev, ki ohranjajo vrednote NOB, je dejstvo, da so vrednote terorja, zunajsodnih likvidacij, uzurpacije oblasti, kraja premoženja, tajne zakonodaje in sovraštvo do Cerkve, kmetov, obrtnikov in podjetnikov v očeh države cenjene," meni Sušnik.

Pod krinko enotnosti

"Za branjenje revolucije se je 1990 uporabila grožnja, da narod ne bo 'enoten'. To potrebo po enotnosti so, žal, nadvse visoko cenili tako v vrhu Demosa kakor tudi v vrhu slovenske Cerkve. Čeprav narod nikoli ni bil 'enoten', se je zaradi te vrednote sprejelo diktirane pogoje sobivanja revolucionarjev in priviligirancev v novi, načeloma demokratični družbi," je bil kritičen Sušnik. "Zaradi 'enotnosti' je bila ohranjena tudi drugorazrednost nasprotnikov komunizma. Logična posledica je, da brez kančka sramu rabljev in njihovih potomcev še danes po slovenskih breznih leži več deset tisoč pobitih. Zaradi naše 'enotnosti' smo tiho, ko se išče razloge za relativizacijo slovenskega genocida."

"V preteklih slovesnih tednih smo večkrat slišali za vrednote. Ta pojem se počasi bliža enaki zlorabljenosti kot nekateri drugi pojmi v slovenskem jeziku: enotnost, sprava, izdaja, kolaboracija," je dejal Peter Sušnik. (foto: Vid Klančar)

"Naš problem, podoben kot v letih 1941 in 1942, je, da demokratični tabor slovenskih politikov, strank, mislecev in civilne družbe ne loči kratkoročnih lastnih koristi od vitalnih interesov slovenskega naroda," meni Sušnik. "Po vseh izkušnjah nam zdajšnji desni voditelji dokazujejo, da se niso ničesar naučili in da modrosti ne premorejo. Zdi se, da hrepenijo, da bi bili drugi njihove najbolj idealne zrcalne podobe. In tako boji v otroškem peskovniku jemljejo moč za spopad s pomembnimi vprašanji naše prihodnosti."

Ehrlichova priznanja

V Šentjoštu so podelili Ehrlichova priznanja in medalje, ki jih poseben odbor namenja "zaslužnim Slovenkam in Slovencem, ki s svojim delom, pogumom, vztrajnostjo, predanostjo in ljubeznijo ohranjajo spomin na težke čase slovenske polpretekle zgodovine in so nam v spodbudo, da to dediščino prenašamo naslednjim rodovom. Letošnji dobitniki so možje in žene, ki jim slovenski narod dolguje posebno zahvalo." Prejeli so jih Majda in Alojz Starman, Jelka Mrak Dolinar, Marija Inzko (vsi z avstrijske Koroške) in kardinal Franc Rode.

V Šentjoštu je na ogled razstava Helene Janežič Stop, cenzura!.

Razstava o cenzuri

V cerkvi sv. Jošta je na ogled razstava Helene Janežič o prepovedani literaturi med letoma 1945 in 1991 z naslovom Stop, cenzura!. Z objavo v uradnem listu so bile v tistem obdobju prepovedane le štiri knjige, a z leti se je v t. i. D fondu (do njega je imel v začetku dostop le direktor NUK) nabralo več 700 knjig in 140 serijskih publikacij, ki jih je večinoma izdala slovenska politična emigracija.

Civilisti in domobranci so se po koncu vojne umaknili na Koroško. Glavnina Šentjoščanov je bila iz Vetrinja vrnjena v domovino, nihče od teh ni preživel. Druga svetovna vojna je v župniji Šentjošt zahtevala 165 žrtev, večinoma žrtev komunizma, kar je skoraj 20 odstotkov vsega prebivalstva. Povojno življenje v fari je bilo prepleteno z bojem za preživetje in s poskusi komunistične povojne oblasti, da Šentjošt izbriše z zemljevida. Prvi otrok se je v vasi rodil šele deset let po koncu vojne.