Kam so vse čefurke šle?

Tudi predstavitev zbornika, ki razgrinja izpoved 20 migrantk, "prišlekinj" in njihovih hčera, se je začela z retoričnim vprašanjem: "Kdo so ljudje, ki pred volišči postavajo v skupinah po deset, imajo na roki označeno številko 9, ki jo morajo obkrožiti na volilnem lističu in zelo radi telefonirajo." Žensko plat 'čefurstva', ki je ljudem in medijem manj znana in tokrat predstavljena prvič, so osvetlile pobudnica projekta Milica Antić Gaber, varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, profesorica Alenka Šelih, avtor uspešnice Čefurji, raus!, Goran Vojnović, povezovala pa novinarka Dnevnika Ranka Ivelja.

Kje so čefurke? Zakaj jih ni ne videti ne slišati? Milici Antić Gaber, pobudnici projekta Kam so vse čefurke šle? in avtorici spremne besede zbornika z naslovom Na poti do lastne sobe, se je ideja o projektu porodila med prebiranjem in razmislekom o odmevni knjigi Čefurji raus!, ki sicer ponuja kakovostno analizo življenja priseljencev v Sloveniji, a povsem spregleda ženski vidik. Antić Gabrovo je pri tem zanimalo, kje so čefurke, zakaj jih ni ne videti ne slišati, kje so njihove zgodbe. Na kratko, tem ženskam je želela dati glas.

Kot je povedala za Planet Siol.net jo je pri raziskovanju in zgodbah 20 akterk najbolj presenetila pozitivna energija in entuziazem, ki jo te ženske kljub težavam in preprekam izžarevajo. "Presenetila me je njihova usmerjenosti v ljudi, v okolje, v to kar delajo in kot je lepo povedala ena od pričevalk: Nikogar ne ogrožajo in nikomur ne želijo prevzeti stolčka, ki ga zasedajo, saj je sigurno kje še kak, ki je prazen. Treba je spremeniti miselnost in zgolj kot to, da razmišljaš o tem, da te drugačni ogrožajo, je potrebno zaznati, da imajo drugačni neke druge potenciale, ki so v naši družbi prav tako dobrodošli," pravi Antić Gabrova, ki v zborniku opisuje tudi življenjsko izkušnjo svoje mame Ljubinke Antić, ki se je v visoki nosečnosti iz Peči na Jesenice pripeljala pred 48 leti.

Na vprašanje, ali razmišljajo o organiziranju podpornih skupin, ki bi priseljenkam olajšale asimilacijo v slovensko družbo, kakršne je Čebašek Travnikova spoznala med svojim bivanjem v ZDA (od spoznavanja denarja, merskih enot in podobno), Antić Gabrova odgovarja, da je to zaenkrat še na ravni ideje. "Vsaka stvar rabi svoj čas in tudi tukaj bo tako."

Vojnović: Zelo sem hvaležen, da je nekdo napisal delo, ki me je razbremenilo krivde Goran Vojnović, ki se je v prvencu Čefurji, raus osredotočil na stereotipe o prišlekih iz jugoslovanskih republik, je izrazil hvaležnost, da je nekdo napisal delo, "ki me je razbremenilo krivde, ki sem jo čutil, ker sem v romanu Čefurji raus! zaobjel večinoma stereotipe in obenem razbija stereotip čefurk, še preden je ta uspel nastati." Kot poudarja, ne smemo pozabiti, da obstajajo tudi drugačni čefurji. "Zbornik tako uspe ovreči sum, da sto tisoč čefurk v trenerkah postopa pred volišči. Čefurkam so skupne le težave z birokracijo in zapisi na spletu, sicer pa se soočajo z različnimi težavami. So pisana druščina, ki ji po telefonu le stežka ukažeš, kako morajo razmišljati. Kot avtor sem vesel, da sem s svojim delom sprožil nekaj, kar moj roman dopolnjuje in nadgrajuje. To je en mali čudež."

Jelena Aščić: Po volitvah sem deležna ogromno sovražne pošte in klicev V zborniku je predstavljena tudi osebna zgodba voditeljice RTV Slovenija Jelene Aščić, katere starša sta se v Slovenijo v 60. letih preselila iz Bosne. "Po volitvah sem prejela toliko sovražne pošte in klicev, da je to skoraj neverjetno. Tudi ko sem na volilno nedeljo v studiu RTVS predstavljala volilne rezultate, sem bila deležna komentarjev, češ da zaradi rezultatov vsa cvetim, da smo čefurke umazane, lene, kdaj bodo spet prišli časi, ko bodo na televiziji nastopala lepa slovenska dekleta, da Slovenija postaja Srbistan in tako dalje."

Jelenina starša sta se po prihodu v Slovenijo spoprijemala z jezikovnimi težavami, medtem ko kulturne razlike v tistem obdobju niso bile tako izrazite. "V času Jugoslavije ta nestrpnost ni bila tako javno izražena, bilo je precej več prikrite nestrpnosti. Če je v osnovni šoli kaj zmanjkalo, so najprej preverili pri meni. Prav tako so tudi v primeru uši najprej pregledali mene. Ker se moj priimek končuje na –ić, sem seveda tudi sama doživljala veliko opazk, zagotovo pa ne toliko, kot priseljenke v pravem pomenu besede. Lahko rečem, da sem večinoma živela tako kot vsako drugo slovensko dekle."

Duška Bursać: V Bosni me že kličejo Slovenka Svojo zgodbo je za Planet Siol.net zaupala tudi Duška Bursać, ki se je v Slovenijo preselila tik pred začetkom vojne, leta 1990. "Največje težave mi je povzročal jezik. Strah me je bilo, da me Slovenci ne bodo razumeli. Vsepovsod sem s seboj vlačila moža, ki mi je bil zaradi poznavanja jezika trdna opora. Na začetku nisem upala reči, da česa ne razumem, potem je šlo lažje. Imela sem več pozitivnih kot negativnih izkušenj.

Večinoma sem čistila hiše in spomnim se, da mi je ena gospa, pri kateri sem čistila, omenila, da sem pozabila očistit šipo. Strašno sem se grizla zavoljo tega, pa sploh nisem razumela, kaj šipa sploh je. Danes delam v Centru starejših v Trnovem in se večinoma družim s Slovenci. Tudi med obiski v Bosni me kličejo že kar Slovenka. Pri odhodu iz trgovine se včasih spozabim in pozdravim kar z Na svidenje (smeh.)"

Projekt Kam so čefurke šle?, ki je popisan v zborniku Na poti do lastne sobe, je rezultat triletnega kolektivnega - po besedah Antić Gabrove od nikogar financiranega - projekta. Vsi pogovori med sodelavkami zbornika (Deje Crnović, Špele Kalčić, Maje Malešević, Špele Razpotnik, Tine Lužar, Urške Strle in Milice Antić Gaber) in pričevalkami so zabeleženi na filmu, zato se v prihodnje nadejajo tudi priprave dokumentarnega filma.