Četrtek, 7. 9. 2023, 22.16
1 leto, 2 meseca
Kako je italijanska kapitulacija končala slovensko trpljenje na Rabu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,39
Kmalu po italijanski kapitulaciji je sledila tudi osvoboditev italijanskega koncentracijskega taborišča na otoku Rab. Na fotografiji: mozaik na Rabu, kjer je stalo taborišče.
Danes mineva 80. let od kapitulacije fašistične Italije. S tem je bilo tudi konec italijanske okupacije dela slovenskega ozemlja. Italijanska kapitulacija je med drugim prinesla tudi svobodo Slovencem, zaprtim v italijanskem koncentracijskem taborišču na otoku Rab. Ob 80. obletnici osvoboditve bo v Kamporju na Rabu soboto spominska slovesnost, ki se je bosta udeležila tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar in njen hrvaški kolega Zoran Milanović.
Fašistična Italija pod vodstvom Benita Mussolinija je bila najtesnejša zaveznica Hitlerjeve Nemčije. Aprila 1941 je sodelovala pri napadu na Jugoslavijo in pri njeni okupaciji. Razkosano je bilo tudi slovensko ozemlje, ki je bilo v okviru Kraljevine Jugoslavije.
Italijanska okupacija
Nemčija je zasedla Gorenjsko, del Dolenjske, Posavje in Štajersko. Hitler je Prekmurje dal Madžarski, del slovenskega ozemlja pa so Nemci odstopili ustaški Neodvisni državi Hrvaški, in sicer nekaj vasi med Savo in rečico Bregano. Italija je dobila Ljubljano, Notranjsko, večino Dolenjske in Belo krajino. Na tem območju je ustanovila t. i. Ljubljansko pokrajino.
To pa niso bili edini deli slovenskega narodnega ozemlja, ki so bili pod oblastjo fašistične Italije. Po prvi svetovni vojni je namreč Italija na podlagi Londonskega sporazuma iz leta 1915 vojaško zasedla zahodni del slovenskega ozemlja.
Zatiranje primorskih Slovencev
Meja med Italijo in Jugoslavijo oziroma takrat še Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) je bila določena z Rapalsko pogodbo novembra 1920, s katero so Italijani dobili tretjino slovenskega narodnega ozemlja (Primorska, del Notranjske), na katerem je živela četrtina slovenskega prebivalstva. Dobili so tudi hrvaški del Istre, Reko in Zadar.
Italija je aprila 1941 napadla Jugoslavijo in zasedla tudi del slovenskega ozemlja.
Italija je po osvojitvi ozemlja začela politiko raznarodovanja in poitalijančevanja. Še zlasti se je zatiranje Slovencev in Hrvatov okrepilo, ko so oblast v Italiji prevzeli fašisti Benita Mussolinija. Začelo se je priseljevanje Italijanov, prepovedana je bila raba slovenskega jezika v javnosti, vse slovenske priimke so poitalijančili. Narodno zavedne Slovence so zapirali, preganjali in ustrahovali, slovenske učitelje so načrtno pošiljali v notranjost Italije, da bi jih ločili od slovenskih otrok. Veliko primorskih Slovencev je zaradi zatiranja odšlo v Kraljevino SHS. Tisti, ki so ostali, so kot odgovor na fašistično zatiranje ustanovili narodnoobrambno organizacijo Tigr.
Italijanska represija nad civilnim prebivalstvom
Kot omenjeno, je fašistična Italija leta 1941 sodelovala v napadu na Jugoslavijo. Na pojav odporniškega partizanskega gibanja so se Italijani odzvali s streljanjem talcev, pobijanjem civilistov in zapiranjem Slovencev v koncentracijska taborišča (najbolj znana sta bila Gonars in Rab). V italijanskih koncentracijskih taboriščih je bilo več kot 36 tisoč Slovencev, večinoma civilistov, žensk in otrok.
Italijanska napadalna imperialna politika pa ni imela opore v italijanski vojaški moči. Oktobra 1940 je Mussolini napadel Grčijo, a mu je napad spodletel, tako da je morala Italijo aprila 1941 reševati Nemčija, ki je poleg Jugoslavije napadla tudi Grčijo in jo hitro porazila.
Neuspehi Italijanov na afriškem bojišču
Podobne težave so imeli Italijani tudi v Afriki v spopadu z Britanci. Vojna med Italijani in Britanci se je začela z italijansko napovedjo junija 1940, a že februarja 1941 je morala Nemčija poslati v Severno Afriko vojaške enote, da bi preprečila britansko zasedbo italijanske kolonije Libije. Še bolj neuspešni so bili Italijani na Afriškem rogu, kjer so Britanci do novembra 1941 zasedli italijanske vzhodnoafriške kolonije – Etiopijo, Eritrejo in Somalijo.
Leta 1953 je bil na Rabu po načrtih slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja postavljen spomenik z napisi imen 1.433 žrtev. Ob spomeniku so tudi vsakoletne slovesnosti ob osvoboditvi taborišča. Po sedmih desetletjih je spominski park v precej slabem stanju, zato Slovenija načrtuje njegovo obnovo, začetek katere bi sovpadel z obeležitvijo 30. obletnice smrti Ravnikarja.
Julija 1943, potem ko so premagali italijanske in nemške enote v severni Afriki, so se britanske in ameriške enote izkrcale na Siciliji. Vojna se je tako prenesla z ozemlja kolonij na ozemlje Italije, kar je povzročilo Mussolinijev padec z oblasti in njegovo aretacijo. Novi italijanski predsednik vlade je postal maršal Pietro Badoglio, ki je kmalu na skrivaj navezal stike z zavezniki.
Kapitulacija Italije
Tretjega septembra 1943 so v kraju Cassibile na Siciliji Italija ter Velika Britanija in ZDA podpisale sporazum o prekinitvi spopadov. Novica o italijanski kapitulaciji je postala javno znana pet dni pozneje – 8. septembra 1943. Na novico se je Nemčija odzvala z napadi na italijansko vojsko in zasedbo ozemlja, ki je bilo prej pod italijansko okupacijo. Italijanska vojska je zapustila tudi Ljubljansko pokrajino, v katero je vstopila nemška vojska.
Ob kapitulaciji Italije je 11. septembra izbruhnil tudi upor taboriščnikov na Rabu, ki so s pomočjo prebivalcev Raba razorožili italijansko vojaško posadko. S tem je bilo konec taborišča, ki so ga Italijani ustanovili julija 1942 v bližini otoškega kraja Kampor. Taboriščniki so nato oblikovali rabsko brigado, ki so jo sestavljali Slovenci, Hrvati in Judi.
Na Rabu umrlo več kot 1.400 Slovencev
V taborišču so taboriščniki, ki jih je bilo v določenih obdobjih tudi do 13 tisoč, živeli v skromnih improviziranih šotorih. Med taboriščniki je bilo tudi 1.200 otrok. Poleg Slovencev so bili v taborišču tudi Hrvati iz t. i. Reške pokrajine in Judje.
Na spominski slovesnosti na Rabu ne bo italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, čeprav so ga k temu pozvala partizanska združenja iz Slovenije, Hrvaške in Italije. Je pa Mattarella leta 2020 skupaj s takratnim predsednikom Slovenije Borutom Pahorjem spravno položil venca k spominskemu obeležju na bazoviški fojbi, zatem pa še k spomeniku bazoviškim junakom. Na letošnji spominski slovesnosti v čast bazoviškim junakom, ki bo v nedeljo, bo imela slavnostni nagovor Tanja Fajon. Na fotografiji: Pirc Musarjeva maja letos na obisku pri Mattarelli.
Od lakote in težkih življenjskih razmer je zlasti pozimi in poleti v njem umrlo veliko ljudi – omenjajo se različne številke, najvišje do 4.500. Od tega je bilo več kot 1.400 Slovencev, med njimi tudi več kot sto otrok. Po nekaterih podatkih je bila umrljivost na Rabu 19-odstotna, kar je več od umrljivosti v nemškem koncentracijskem taborišču Dachau.
Spominska slovesnost brez italijanskega predsednika
Leta 1953 je bil na Rabu po načrtih slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja postavljen spomenik z napisi imen 1.433 žrtev. Ob spomeniku so tudi vsakoletne slovesnosti ob osvoboditvi taborišča.
Letos se bosta slovesnosti med drugim udeležila predsednica Slovenije Nataša Pirc Musar in slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon. Na slovesnosti bo tudi predsednik Hrvaške Zoran Milanović. Ne bo pa italijanskega predsednika Sergia Mattarelle.
Junija 1942 je bila že več kot polovica Ljubljanske pokrajine pod partizanskim nadzorom. Da bi preprečili dotok ljudi v partizanske vrste, so se Italijani odločili vse za orožje sposobne moške odgnati v internacijska taborišča. Ker so bila poleti 1942 obstoječa taborišča, pripravljena v opuščenih vojašnicah, že polna, so se odločili, da ogradijo del polja na otoku Rab, da se "z lakoto v nečloveških razmerah pomori čim več italijanski ekspanziji na Vzhod motečih Slovencev". /.../ Izbira močvirnega in poplavam izpostavljenega polja sredi otoka z nemogočimi bivalnimi razmerami je zahtevala številne žrtve. Vsakemu internirancu je bil namenjen le kubični meter prostora v preperelem šotoru na goli zemlji, s šopom slame in staro odejo, brez zaščite pred soncem in burjo. Ob smrdljivih latrinah, polnih mrčesa in bakterij, so bili interniranci prikrajšani tudi za vodo in neumiti. Največji delež k veliki umrljivosti pa je prispevala lakota.
Osrednji prostor, imenovan Trg lakote, je bil posut z gramozom. Posledično so se tla ob nalivih zmehčala, ljudje so z mokroto prinašali blato v šotore, ob vetrovnih dneh pa pesek. V takih vremenskih pogojih so ljudje "tičali stisnjeni" v šotorih. To je vplivalo na stanje duha, "proti novembru in decembru so čedalje pogosteje začeli prihajati v bolnišnico blazni bolniki. Bili so stari in mladi ljudje, ki so zblazneli deloma od lakote, deloma pa niso zmogli kljubovati živčnim naporom, ki jim je bil izpostavljen vsakdo v taborišču".
Med interniranci so prevladovali kmetje, poleg družin tudi samska dekleta in kmečki sinovi, manj številni so bili delavci, obrtniki in trgovci, maloštevilna je bila inteligenca, en sam duhovnik in še ta upokojenec. Najrevnejši so bili interniranci iz Gorskega Kotarja, ki so jim italijanski okupatorji požgali dom, pobrali imetje in ki jih nihče ni oskrboval z živili.
Med akti taboriščnega poveljstva se je ohranilo navodilo italijanskega generala Maria Robottija, naj za vsakega v Sloveniji padlega italijanskega vojaka umre slovenski interniranec.
Veliko razburjenja in zgražanja je ob 60. obletnici osvoboditve taborišča Kampor na Rabu leta 2003 v medijih sprožila izjava tedanjega italijanskega premierja in tedaj tudi predsedujočega Evropski uniji Silvia Berlusconija, češ da je Mussolini na tisoče ljudi pošiljal na Rab v konfinacijo na počitnice. Izjavo so tedaj obsodile demokratične in veteranske organizacije doma in po svetu.
Vir: Viljenka Škorjanec, Taboriščne razmere na Rabu, Zgodovina v šoli, 2010.
