Zmuvej se
Sobota, 22. 11. 2025, 18.00
11 minut
Iztok Šuc: Ne odlašajte z obiskom pri urologu do pozne starosti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,17
"Smešen mi je odziv, ko te dosti ljudi neha klicati, češ, 'te ne kličem, veš, da te ne motim'. Ampak mislim, da je tak odziv nekakšen naravni obrambni mehanizem, ljudje pač bežimo od bolezni, zato tega nisem jemal kot neka slabega," razlaga Iztok Šuc o reakcijah okolice na diagnozo.
O čem človek razmišlja, ko izve za diagnozo raka? "Pri jemanju vzorca za biopsijo je doktor omenil diagnozo raka – do takrat sem bil že kakšni dve leti v postopku preverjanja, ko se nenehno prepričuješ, da tako in tako ne bo nič –, takrat je bil kar šok," se spominja Iztok Šuc, ki so mu v zgodnjih petdesetih letih odkrili raka na prostati. Zdaj je njegova bolezen ob pomoči zdravil v remisiji. Pravi, da je panika ob diagnozi odveč, se je pa treba zavedati, da gre pri zdravljenju raka za tek na dolge proge. Moške poziva, naj se prej odpravijo k urologu, tudi če težave še niso močno prisotne.
Z leti potem skrbi kar malo zvodenijo, pravi Šuc, ampak v začetku ni tako. "Najhujši so prvi meseci, ko se ti misli v glavi nenehno vrtijo samo okoli bolezni. To je pa zdaj konec, si govoriš. Pogosto te tudi prešine, zakaj ravno jaz? Potem razmišljaš o tem, da moraš bolezen popolnoma pozdraviti, pa bo. No, to se žal ni zgodilo. Bil sem operiran, zdaj imam doživljenjsko hormonsko terapijo," pojasnjuje sogovornik.
Z zdravili v njegovem telesu ukinjajo testosteron, saj je njegov karcinom hormonsko odvisen. Pravi, da je trenutno v remisiji, ampak če bo ta terapija nehala delovati, se bodo bolezni lotili drugačne, opisuje zdravljenje.
Zdaj so minila štiri leta, odkar je izvedel za diagnozo, in skoraj tri leta, odkar je bil operiran. Kako je sploh opazil, da nekaj ni v redu, saj se ta rak navadno pojavi v višji starosti? "Če pogledam nazaj, sem malo težje uriniral. Pri petdesetem letu pa me je zdravnica dala na sistematski pregled, kjer se je izkazalo, da imam nekoliko povišan PSA (prostatični specifični antigen). Ne pretirano, ampak zdravnica se je odločila, da je raven treba spremljati. Ne vem, morda nisem dovolj tečnaril glede obravnave, ampak čez leto dni je bila raven antigena za polovico višja. Nato se je še eno leto vleklo, preden sem sploh prišel do operacije."
Vmes se je zgodilo še obdobje epidemije covida-19, ko se je v sistemu marsikaj ustavilo ali upočasnilo. Potem pa tudi sam sebi govoriš, da ne bo nič hudega, saj samo povišana raven PSA še ne pomeni raka, lahko gre le za povečano prostato (prostatično hiperplazijo), našteva Šuc. Tudi njemu je radiolog sprva rekel, da misli, da ni nič, šele biopsija je pokazala, da se je razvil karcinom.
"Te ne kličem, veš, da te ne motim"
Ko se soočiš z boleznijo niti nimaš preveč časa za razmišljanje, saj moraš še vedno živeti. Druga stvar je, da dojameš, da te okolica ne bo ravno varovala, saj ima vsak svoje življenje in ti ne more biti nenehno na voljo za podporo in te kar naprej klicati.
"Smešen mi je odziv, ko te dosti ljudi neha klicati, češ, 'te ne kličem, veš, da te ne motim'. Ampak mislim, da je tak odziv nekakšen naravni obrambni mehanizem, ljudje pač bežimo od bolezni, zato tega nisem jemal kot neka slabega," razlaga Šuc o reakcijah okolice na diagnozo.
Ljudje se različno odzivajo na takšne novice, mnogi niti nimajo poguma vprašati. "Jaz se o tem lahko pogovarjam, nimam nobenih zadržkov. Sploh pa sem potem za nekaj ljudi izvedel, da so bili operirani, pa mi tega niso hoteli povedali. Mislim, da zato, ker se bolezni drži stigma, zlasti pri moških," razmišlja Šuc.
November je namenjen ozaveščanju o raku pri moških – od raka na prostati in modih do drugih oblik raka, ki prizadenejo moške. Spodbujamo zgodnje preglede, odprt pogovor in skrb za zdravje. Preventiva rešuje življenja. V ta namen poleg projekta Zmuvej se delimo tudi zgodbe ljudi, ki se oziroma so se spopadali z rakom.
Z boleznijo se mora soočiti tudi družina, hkrati pa je njena podpora neprecenljiva. "Moja žena pravi, da je bilo grozljivo, dokler me niso operirali. Grozljivo, ko ne veš, kaj bo, preden se začnejo stvari razreševati. Kako težko je bilo tudi čakanje med operacijo, ki je trajala več kot osem ur namesto običajnih štirih. Žena pravi, da takrat misliš, da je šlo vse narobe," dodaja Šuc.
Zaveda se, da imajo otroci – z ženo imata dva – drugačen odnos do bolezni in smrti, da na te stvari gledajo drugače, pa vendar je imel v družini vso podporo. Zlasti od žene, s katero, kot pravi, živita fantastično, v nekaterih pogledih morda še bolje kot prej.
Malo šepa komunikacija, zdravstvo pa na splošno ni slabo
Slovensko zdravstvo se javno na veliko kritizira, nenehno poslušamo o razpadu sistema in slabih pogojih. Človek z onkološko diagnozo dobi bolj poglobljen vpogled v razmere.
Iztok takole opisuje svoje izkušnje: "Še vedno sem pogosto pri zdravnikih in danes sem precej bolj umirjen. Če mi danes rečejo, da se vidimo čez dva meseca, si rečem, 'v redu je', ko dobiš diagnozo, bi pa rad vse že naslednji dan in ne šele čez mesec ali dva. Ampak življenje ne funkcionira tako. Zdravljenje je statistika in pri tisoč pacientih imajo zdravniki pač ustaljen protokol, kako bo potekalo zdravljenje. Načelno pa niti ni potrebno, da bi bil že naslednji dan na vrsti, čeprav bi bilo po svoje krasno," pojasnjuje Šuc.
Kot številni drugi, ki razpolagajo z izkušnjami iz prve roke, sogovornik opaža, da slovenski zdravstveni sistem niti slučajno ni tako slab, kot se mu pripisuje.
"Morda je komunikacija nekoliko šibka. Težko prideš do kontakta zdravnika, če bi ga rad kaj vprašal. Ni pa tako hudo. Svoji lečeči zdravnici recimo lahko prek aplikacije zastavim vprašanje, ona pa mi odgovori ali me pokliče po telefonu za kakšna zapletenejša pojasnila," pravi.
Kot opaža, je še vedno prisotnega veliko papirja, kar samo po sebi ni toliko slabo, kolikor upočasnjuje postopke. "Je pa odnos osebja vseskozi pozitiven. To so težke bolezni, pa sem bil pravzaprav kljub epidemiji covida-19 kar hitro na vrsti," poudarja Šuc.
Karcinom se navadno tudi ne povečuje kar čez noč. "Imam sicer kar agresivno obliko, ki pa je v remisiji, in upamo, da bo tako še nekaj let," razkriva Šuc, ki prejema hormonsko terapijo, ki dobro deluje. Kot vsako zdravljenje ima tudi njegova terapija nekatere stranske učinke. Iztok tako opaža nekoliko povečano utrujenost, vročinske oblive ter malo slabšo sposobnost koncentracije.
Zakaj moški tako radi odlašajo?
Predvsem moški radi odlašajo z odhodom k zdravniku kljub zavedanju, da gre zanje in za njihovo zdravje. Sogovornik sam pravi, da je sicer že leta pred opaznejšimi težavami razmišljal, da bi bilo dobro obiskati specialista za sečila. "Večina moških gre zelo pozno do urologa, sploh v primerjavi z ženskami, ki ginekologa poiščejo že mnogo prej. Saj ne, da bi preventivni urološki pregled kaj pokazal, ampak ko moški pride k urologu, so težave lahko že precej napredovane," opozarja Šuc.
Med razlogi, zakaj moški tudi v primeru težav tako radi odlašajo z obiskom urologa, se zdita sram in stigma kar verjetna. "Bognedaj, da me kdo pregleduje, da vidi moj penis. Čeprav potem ko si tam, vidiš, da gre za povsem običajen pregled, ki jih zdravnik vsak dan naredi več deset," pojasnjuje sogovornik.
Napovedani presejalni program je zagotovo dober prvi korak, čeprav moški lahko že danes svojemu osebnemu zdravniku oziroma zdravnici predlaga pregled krvi za prisotnost PSA.
Med razlogi, zakaj moški tudi v primeru težav tako radi odlašajo z obiskom urologa, se zdita sram in stigma kar verjetna. "Bognedaj, da me kdo pregleduje, da vidi moj penis. Čeprav potem ko si tam, vidiš, da gre za povsem običajen pregled, ki jih zdravnik vsak dan naredi več deset," pojasnjuje sogovornik.
Vsekakor pa je določitev vrednosti PSA ključnega pomena. Ta z leti narašča, kar ne pomeni nujno bolezni, lahko pa sproži alarm, stanje se preveri in izključi kaj resnejšega.
Bolezen včasih prinese tudi kaj dobrega
Potem ko se človek že uspešno spoprime za boleznijo, se lahko tudi vpraša, ali mu je ta prinesla v življenje tudi kaj dobrega.
"O tem sem večkrat razmišljal. Pregovor, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra, se mi zdi slab. Ali mi mora res kamen pasti na glavo, ali moram biti res vse krvav, da bom nekaj dojel? No, pri meni se je spremenilo v tem, da sem se začel več ukvarjati z umetnostjo. Bolezen mi je nekoliko tudi odprla horizont, da namesto službe daš nekoliko bolj v ospredje sebe, predvsem pa sem se bolj zavestno začel izogibati stresu, saj menim, da me je ta pripeljal do sem. Stresa me je strah in vidim, kako se zdaj odzivam na stres, prej pa sem vse enostavno požrl," našteva Šuc.
Kakšne druge posebne spremembe mu zdravljenje v življenje ni prineslo. "No, pa morda sem se začel zaradi hormonov nekoliko počasneje starati, se mi zdi, da imam nekoliko bolj gladko kožo," na pol v šali sklene sogovornik.
