Izgubljena sestra je potegavščina

Ker se nam je zgodba zdela verjetna, ne nazadnje obstajajo primeri sorodnikov, ki so bili v življenju ločeni in poskušajo po nekem obdobju navezati stik, smo novico objavili na siol.net. Še pred objavo smo na spletni naslov, ki je bil prav tako objavljen na Facebooku, poslali vprašanja, a odgovorov nismo dočakali. Še več, popoldne so stran umaknili, še pred tem pa je pridobila več kot šest tisoč oboževalcev. Danes smo dobili odgovor, da je "dostava sporočila prejemniku odložena". Sirotišnice odpravili po drugi svetovni vojni "Sirotišnice smo v nekdanji Jugoslaviji odpravili kmalu po drugi svetovni vojni, v šestdesetih letih pa jih ni bilo več, saj so jih zamenjale rejniške družine," je našo dilemo, v kateri sirotišnici bi lahko bila Rok Gaberšek in njegova sestra Ana še leta 1980, če bi bila zgodba resnična, razrešila Gabi Čačinovič Vogrinčič s fakultete za socialno delo.

"Tu je bilo kar nekaj znakov, ki kažejo na neverodostojnost," je prepričana strokovnjakinja za spletno komuniciranje Jasna Suhadolc. "Onemogočeno je pisanje na zid, avtor nima svojega profila na Facebooku, zato se pojavlja vprašanje, kako je ustvaril stran, ne nazadnje gre za tipkovnico s šumniki," našteva Suhadolčeva. Zakaj bi nekdo na tak način zlorabil splet? Kakšne koristi ima od tega?

Nagajanje ali okoriščanje? "Zelo verjetno gre za okoriščanje s stiki. Sicer ne moremo vedeti, zakaj so to naredili, je pa mogoče, da bi se na tej strani, če ne bi bili razkrinkani, pojavili oglasi," meni Suhadolčeva, medtem ko je Mišo Alkalaj prepričan, da gre preprosto za nagajanje. "Zakaj bi nekdo na tujem dvokolesu odvil ventilček? Zakaj se najdejo ljudje, ki s ključem ali žebljem skazijo svetleči lak novega avtomobila? Kakšno korist imajo? Samo to, da nekomu zagrenijo življenje, nekaterim je tako početje pač v veselje. Žal je na internetu podobnih šal kar dosti: večina virusov nastane samo zaradi veselja do nagajanja. In seveda, tudi nekatere 'novice', nujni klici na pomoč in podobno, ampak to ni posebnost interneta, enake primere bomo našli v marsikaterem mediju," je prepričan Alkalaj.

Alkalaj: Učimo se na lastnih napakah Tako kot so ljudje pred leti nasedali e-poštnim sporočilom, kjer bo z vsakim posredovanim sporočilom neko podjetje darovalo denar za operacijo hudo bolne deklice, je zdaj na voljo nova platforma za takšna zavajanja, še dodaja Suhadolčeva, ki svetuje, naj "uporabniki naj ne klikajo 'všeč mi je' vsepovprek, ker so tako naredili že njihovi prijatelji, ampak naj prej preberejo vsebino".

"Kadar gre za novice o bolj ali manj javnih dogajanjih, je treba pobrskati, kje vse je podobna vest objavljena, od kod izvira, koliko ima neodvisnih virov; če se potem izkaže, da prihaja 'senzacionalna novica', kako naj bi ruski predsednik Putin zapustil ženo in se poročil z neko drsalko le iz enega samega vira, v tem primeru iz nekega hrvaškega 'revolver časopisa', potem je najbrž ne gre jemati resno. Pri pogovorih na tako imenovanih socialnih omrežjih seveda to običajno ne deluje. Zavedati se je treba, da ta oblika komunikacije ni nič specifično internetna, je le razširjena in digitalizirana oblika vsakdanjih srečanj in pogovorov z bolj ali manj rednimi znanci ter prijatelji. Kako lahko v vsakdanjem, 'interaktivnem' pogovoru takoj ugotovimo, ali nas hoče znanec naplahtati ali si morda samo izmišljuje nekaj, kar bi poudarilo njegovo pomembnost? Seveda bomo posumili, če naklada nekaj preveč absurdnega − ampak če zveni kredibilno, bomo morda celo verjeli, če z istim človekom nismo imeli že kdaj prej slabih izkušenj. Na žalost je tudi v internetnih socialnih omrežjih tako: večinoma se lahko naučimo le na svojih napakah," je prepričan Alkalaj.

Očitno je vse skupaj precej preprosto. Narediš stran, uporabiš čustveno noto, nato pa opazuješ, kako ljudje padejo v zanko, saj so pripravljeni pomagati. In si ob naraščajočem številu oboževalcev predstavljaš, kako boš vse to dobro unovčil.