Igor Lukšič o Arafatu in Tavševi in o tem, ali je feminist

Lukšič je tudi predsednik vladnega sveta za uresničevanje načela enakega obravnavanja, zato smo želeli slišati še njegovo nedvoumno stališče do imenovanja nekdanje poslanke nacionalistične SNS Barbare Žgajner Tavš za zagovornico načela enakosti. Pri tem je presenetil s primerjavo, da je bil tudi Jaser Arafat dolgo preganjan kot terorist. Odgovoril je tudi na vprašanje, ali je feminist. Ob osmem marcu se mi zdi pomembno, da o enakopravnosti žensk govorimo tudi moški. Verjetno brez tega ključnih prebojev na področju enakopravnosti med spoloma ne bo? Spolnost v politiki in v javnem življenju je relacijska kategorija, se pravi, da moramo delati skupaj, moški in ženske. Prav je, da za osmi marec mi ugotovimo, da je to praznik žena, ne pa da to ugotavljajo one same, in da skupaj ugotavljamo, do kje smo prišli. Če zavest o potrebnosti javnega delovanja žensk na eni in na drugi strani ne bo močna, potem nič ne pomaga. Imajo slovenski moški zavest, da morajo tudi oni kaj narediti za enakopravnost? Delno to zavedanje obstaja. A če želimo, da pridejo do višjega položaja, je treba spremeniti tudi moško identiteto in tu se potem stvari končajo. Tu gre za težko vprašanje, vprašanje identitet. Težave imata oba - moški, ki se umika iz tradicionalnih vlog, in ženska, ki vstopa v te nove, še neutrjene vloge. Postavi se vprašanje, kdo je kdo, kaj in kdaj sme kdo kaj reči. V tradicionalni družbi in vlogah je to vnaprej določeno, v vlogo si socializiran in stvari lepo tečejo. Če pa želiš ta razmerja spremeniti, je treba vloge deliti. In prehajamo v novo družbo, kjer nimamo tako jasno razdeljenih vlog in razmerij. Napora, da bi gradili partnersko razmerje, pa mladi niso pripravljeni vložiti. Zato v partnerstva vstopajo redko, če pa vstopajo, vstopajo za kratek čas in tu lahko opazimo glavno reformo razmerij med moškimi in ženskami vlogami.

No, nekaj upanja glede moškega samozavedanja o pomenu enakopravnosti je opaziti. Morda na simbolični ravni tudi v tem, da kakšen moški reče, da je feminist. Bi vi sebe označili za feminista? Ne. Na Slovenskem imamo veliko nevarnost, da bi bil ta feminizem cankarjanski sin. Se pravi pomehkužen, napol moški, kamor lahko zlasti na Slovenskem hitro zdrsnemo. Jaz bi se zavzemal za jasno ženskost žensk in moškost moških in odnos, ki izhaja iz tega, ki je moško-žensko poln.

Sedanja levosredinska vlada se nekoliko pogumneje loteva tem, ki se dotikajo človekovih pravic, kot so to počele pretežno levo usmerjene vlade pred letom 2004. Med drugim rešujete vprašanje izbrisanih, sprejema se družinski zakonik. Kaj konkretno pa boste storili na področju enakopravnosti žensk? Že pri sestavi vlade je premier Pahor to upošteval kot kriterij in se trudil, da je pripeljal pet žensk v vlado. Res je sicer, da je nato pri prvi ministrski menjavi Zlato Ploštajner zamenjal moški. Imamo težavo z dolgoročno usmerjeno kadrovsko politiko. Ves čas bi morali imeti v rezervi tri, štiri ljudi - dve ženski, dva moška. Ko je kdorkoli, denimo predsednik vlade ali minister, pred tem, da imenuje nekoga na odgovorno mesto, mora imeti izbor štirih, petih ljudi. Mi tega ne počnemo načrtno, zmeraj pobiramo ljudje z ulice, če rečem zelo slabšalno. Spremeniti bi morali tudi volilni sistem, ki bi bil podoben tistemu na evropskih volitvah. Tako bi najmanj 30 odstotkov žensk dejansko prišlo v parlament, ne pa le na kandidacijske liste.

Neka zavezanost vlade k politiki enakih možnosti je opazen. Črka packa v tem dosjeju pa je imenovanje nekdanje poslanke nacionalne stranke Barbare Žgajner Tavš za vršilko dolžnosti zagovornice načela enakosti. Vaš komentar? S stališča, da je ženska, je to dobra poteza (smeh). Problem je v tem, da del javnosti in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s tem področjem, Tavševe ne vidi v tej vlogi kot partnerice. Pri izbiri osebe za to mesto bo treba te argumente upoštevati.

Vseeno me zanima vaša konkretnejša opredelitev do tega imenovanja, ker so njena nestrpna stališča v javnosti znana, verjamem, da tudi vam. Veste, tu se odvijajo različne zadeve. Jaser Arafat je bil dolgo časa preganjan kot terorist, potem pa je dobil Nobelovo nagrado za mir. Upoštevati moramo tudi to, da imajo ljudje pravico do neke evolucije svojih stališč, in to, da morajo živeti naprej, ko se politična klima zamenja. Jaz nisem za lustracijo. Zdi se mi, da je argumentiranje samo s pozicijo ali članstvom v neki stranki prekratko. Vendarle pa ni ključno moje mnenje pri tej stvari, tudi nimam na to kakšnega večjega vpliva. Pomembno je mnenje vseh tistih, ki bodo morali z njo sodelovati. Nekdo, ki na tako odgovorno funkcijo pride s takim hendikepom, bo težko opravljal to delo.