SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gregor Virant: Sem naravnost zgrožen. To naznanja neke čudne čase.

10

termometer

Gregor Virant | "Zdajšnja koalicija je ujeta v ideološke predsodke do zasebnih izvajalcev," pravi Gregor Virant. | Foto: Bor Slana
"Zdajšnja koalicija je ujeta v ideološke predsodke do zasebnih izvajalcev," pravi Gregor Virant. Foto: Bor Slana

"Ti seznami imajo zlovešč prizvok revanšizma in so slab začetek dela nove vlade, pa tudi odraz neznanja," o Golobovi pripravi poimenskih seznamov vseh novih zaposlitev in premestitev v zadnjih letih meni nekdanji minister za javno upravo in notranje zadeve Gregor Virant. Glede koalicijske pogodbe nam je v intervjuju pojasnil, da tako levo napisanega programa vlade v samostojni Sloveniji še nismo videli. "Naravnost zgrožen pa sem nad odnosom do lastnikov nepremičnin – slišali smo žaljivo govorjenje o tem, da so si lastniki nepremičnine 'nagrabili'. To naznanja neke čudne čase," je še poudaril.

Gregor Virant | Foto: Matej Leskovšek Foto: Matej Leskovšek 52-letni Gregor Virant je po izobrazbi doktor pravnih znanosti. Leta 2000 je pod vlado Andreja Bajuka postal državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve. Na položaju je ostal tudi v času vlad Janeza Drnovška in Antona Ropa, nato pa je po zmagi stranke SDS na volitvah leta 2004 postal minister za javno upravo.  

Pred volitvami leta 2011 je ustanovil stranko Državljanska lista Gregorja Viranta. Po vstopu stranke v drugo vlado Janeza Janše je Virant postal predsednik državnega zbora, po njenem padcu pa je stranka postala del vlade Alenke Bratušek, v kateri je bil Virant notranji minister. Po neuspehu Državljanske liste na evropskih volitvah leta 2014 je Virant odstopil s položaja predsednika stranke. 

Septembra 2019 je postal direktor programa Sigma pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), katerega glavna naloga je ocenjevanje in podpora državam na področju javne uprave.

Gospod Virant, kako ocenjujete zmago Roberta Goloba na državnozborskih volitvah? Kje so razlogi zanjo in kaj ta rezultat pomeni za razvoj Slovenije v prihodnjih letih?

O rezultatu volitev običajno odločita udeležba in tekma za volivce na sredini. Udeležba je bila tokrat visoka tako na levi kot na desni strani. Odločilno je torej bilo, da je na sredini krepko zmagala Svoboda. Kako se je lahko to zgodilo kljub odličnim rezultatom vlade na gospodarskem področju? Menim, da je sredinske volivce zmotil problematičen odnos do prava, institucij, sistema zavor in ravnovesij, medijev, kadrovanja, načina političnega delovanja in komunikacije. To je na koncu očitno prevladalo nad merljivimi dosežki, kot sta visoka gospodarska rast in nizka brezposelnost.

Opozoriti velja, da je leva stran volitve dobila premočno, v odstotkih približno 55 proti 35, če upoštevamo tudi stranke, ki niso dosegle praga (Povežimo Slovenijo, Naša dežela, SAB, LMŠ, Vesna, Pirati). Modro bi bilo, da bi se desna sredina kot celota nad tem precej hudim porazom zamislila in prilagodila strategijo za naprej. V tem trenutku so potrebni kritični in konstruktivni razmisleki.

Kaj volilni izid pomeni za razvoj Slovenije? V gospodarskem smislu nič dobrega. Leva koalicija v svojih nastopih in koalicijski pogodbi praktično ne posveča pozornosti ustvarjanju ugodnega okolja za podjetništvo in spodbujanju konkurenčnosti Slovenije, kar bi bilo ključno za ustvarjanje družbenega bogastva. V tem pogledu bi se lahko ustavili pozitivni trendi zadnjih let. Po drugi strani pa upam, da bo več spoštovanja prava, stroke in institucij države ter manj kadrovskih potez, pri katerih je v ospredju lojalnost. Želim si tudi, da ne bi bilo revanšizma in maščevalnosti.

Vlada bo imela rekordno število ministrstev, raste tudi število državnih sekretarjev. Kako to komentirate? Vi ste se namreč vedno borili za debirokratizacijo in zmanjšanje državnega aparata.

Res je, v mandatu 2004-2008 smo začeli zmanjševati aparat državne uprave. Pahorjeva in druga Janševa vlada sta ta trend nadaljevali, tako da se je državna uprava zmanjšala za petino.

Gibanje števila zaposlenih ni nujno v neposredni korelaciji s številom ministrstev, saj nova ministrstva običajno nastanejo z razdružitvijo obstoječih. Gotovo pa povečano število ministrstev pomeni določeno tveganje za rast števila zaposlenih. Kako bo v aktualnem primeru, bomo še videli.

Vsaka koalicija prilagodi strukturo vlade političnim prioritetam, v določeni meri pa tudi koalicijski strankarski kombinatoriki. Tokrat se zdi, da je strankarska kombinatorika prevladala nad standardi dobre organizacije. Vlada bo imela 21 članov, kar je nad evropskim povprečjem, pri tem pa nastajajo ministrstva, ki resorje povezujejo povsem nelogično in nenaravno. Robert Golob je zamudil priložnost, ki mu jo je ponudila prepričljiva volilna zmaga, da oblikuje majhno vlado, ki bi bila lahko bolj agilna in bi jo bilo lažje koordinirati.

Sandi Češko Novice Sandi Češko: Sam bi bil bolj oster do naših neposrednih tekmecev na volitvah #video

Kako ocenjujete ministrska imena? Koga bi izpostavili v negativnem in koga v pozitivnem smislu?

Od novih ministrov sem sodeloval le s Tatjano Bobnar in Alenko Bratušek. Gospa Bobnar je nedvomno odlična strokovnjakinja na področju policije, oseba z integriteto in voditeljskimi lastnostmi. V času mojega ministrovanja je bil tandem Veniger – Bobnar zagotovilo nevtralne in profesionalne policije. Glede preostalih lahko sodim le po tem, kar sem videl v medijih. Čas bo pokazal, iz kakšnega testa so, za zdaj pa jim lahko v dobro Slovenijo samo zaželimo, da bodo uspešni.

Minister v novi vladi je tudi Marjan Šarec. Ta položaj čaka tudi Alenko Bratušek, ki je začasno državna sekretarka. Njuni stranki se nista prebili v parlament. Kakšna je njuna legitimnost za prevzem teh funkcij? Je sploh pametno, da ju je Golob vzel v vlado, ali si bo s tem samo nakopal dodatne težave?

To je taktična politična poteza, ki Golobu olajšuje dosego strateškega cilja: konsolidacije strankarskega prostora v polju nekdanje LDS.

Z legitimnostjo ni težav, saj oba spadata v kvoto Svobode, v katero se bosta utopili njuni stranki. Tudi ne verjamem, da bi Golobu njegovi volivci to zamerili, saj sta ti dve stranki po profilu podobni Svobodi in njihovi volivci takšno konsolidacijo verjetno večinsko pozdravljajo. Svoboda je tudi dobila ogromno taktičnih glasov na njun račun. Na neki način je vključitev Bratuškove in Šarca v vlado priznanje, da sta "padla za Svobodo", in odkupnina za to. Njuna moč v vladi bo majhna, saj nimata za sabo glasov v parlamentu. S tem se bosta hočeš nočeš morala sprijazniti ter igrati manjšo timsko vlogo v vladni ekipi in združeni stranki.

Alenka Bratušek je sicer eno bolj kompetentnih ministrskih imen, saj ima z vlado in državno upravo veliko izkušenj. Bila je predsednica vlade in ob sledenju usmeritvam Evropske komisije opravila pomembno delo v zelo zahtevnem obdobju, ko je Sloveniji resno grozil bankrot. Navsezadnje je tudi dobro sodelovala s pokojnim dr. Bajukom kot direktorica za proračun, in to ves mandat. Gospod Šarec ministrskih kompetenc žal nima, gotovo pa se bomo nasmejali njegovim duhovitim dovtipom.

Kako komentirate ukrepe, ki jih predvideva koalicijska pogodba? Največ prahu je v javnosti dvignila progresivna obdavčitev premoženja.

Naj najprej povem, da na vsako koalicijsko pogodbo gledam kot na pomemben dokument. Tako sem navajen iz Janševih vlad, v katerih so se koalicijske stranke pogodbe lotile z vso resnostjo ter vložile ogromno energije v usklajevanja, kakovost in uravnoteženost dokumenta. Koalicijsko pogodbo smo zatem ministri in aparat uprave "prevedli" v dokumente strateškega načrtovanja vladnih politik. Vsi, s predsednikom vlade na čelu, smo za zapisanim stali. Tako je v vseh razvitih zahodnih demokracijah. V vladi Alenke Bratušek je bila koalicijska pogodba nekoliko manj poglobljena, a vendar je bila vodilo za delovanje vlade.

V najnovejši koalicijski pogodbi pogrešam pomembne vsebine: spodbujanje ugodnega okolja za podjetništvo in konkurenčnost, zniževanje davčne obremenitve dela in razvojno kapico, odnos do ruskega napada na Ukrajino, ukrepe za močnejšo Slovensko vojsko in spoštovanje zavez do zavezništva Nato, ki nam zagotavlja varnost. Veliko je govora o novih davkih, državnih intervencijah, omejitvah in prepovedih. Čutiti je nezaupanje do podjetij in državljanov, kot da ne bi znali bolje upravljati svojega denarja kot država. Dobro bi bilo na primer pustiti v veljavi spremembe zakona o dohodnini, ki naslavlja problem previsoke obdavčitve dela, namesto tega pa je napovedana razveljavitev zakona skoraj v celoti.

Pojem "progresivna obdavčitev premoženja" mi je nejasen, to bodo morali še razložiti. Naravnost zgrožen pa sem nad odnosom do lastnikov nepremičnin – slišali smo žaljivo govorjenje o tem, da so si lastniki nepremičnine "nagrabili". To naznanja neke čudne čase. Lastnina je, če je pridobljena zakonito, odraz človekove svobode, ustvarjalne sile, prizadevanja, ambicije, podjetnosti in dela. Že od deklaracij o človekovih pravicah iz 18. stoletja je ena temeljnih pravic.   

Problem je tudi na področju zdravstva. Rešitev za zdravstveni sistem je, da se nediskriminatorno izkoristijo vse njegove kapacitete, javne in zasebne. Ni pomembno, ali je mačka javna ali zasebna, pomembno je, da lovi miši. Morali bi slediti zgledom uspešnih držav, kot sta Švica in Nizozemska. Zdajšnja koalicija pa je ujeta v ideološke predsodke do zasebnih izvajalcev.

Kaj pravite o sklepu nove vlade, ki je ministrstvom naložila pripravo poimenskih seznamov vseh novih zaposlitev in premestitev od januarja 2020 do junija letos z namenom izvedbe nadzora nad preteklim kadrovanjem?

Takšen sklep nima ne pravne podlage ne smisla. Kaj pa bodo ministri počeli s takimi seznami? Če obstajajo sumi o nepravilnostih v postopkih zaposlovanja, lahko minister aktivira službo za notranjo revizijo ali pokliče upravno oziroma proračunsko inšpekcijo. Če so na ministrstvu uslužbenci (iz kateregakoli obdobja), ki ne dosegajo pričakovanih rezultatov, jih lahko ministrstvo po relativno preprostem postopku odpusti. Seveda pa minister ne more že prvi dan vedeti, kdo slabo dela. Poleg tega se minister ne ukvarja z vsakim zaposlenim na ministrstvu, obstaja struktura menedžmenta, v kateri ima vsak svojo vlogo. Ti seznami imajo zlovešč prizvok revanšizma in so slab začetek dela nove vlade, pa tudi odraz neznanja.

Janez Šušteršič Novice Janez Šušteršič: Prazne obljube, nepremišljeni davki in radikalne ideje

Glede na koalicijsko pogodbo se zdi, da ima stranka Levica v novi koaliciji velik vpliv. Kaj menite?

Celotna koalicijska pogodba je vsebinsko izrazito levo usmerjena, liberalizma vsaj na ekonomskem področju ni zaznati. Tako levo napisanega programa vlade v samostojni Sloveniji še nismo videli. Morda bo realnost vlado usmerila v drugo smer, bomo videli. V Franciji je leta 1981 na volitvah po dolgem času slavila levica (v vladi so bili celo komunisti) in predsednik Mitterand je na začetku mandata poskušal uveljaviti precej radikalen socialistični program. Po dveh letih je ob soočenju z ekonomsko realnostjo pragmatično spremenil smer.

Vi ste bili v preteklosti tudi predsednik državnega zbora. Ste zadovoljni z izbiro Urške Klakočar Zupančič za ta položaj?

Tega ne morem komentirati, ker gospe Klakočar Zupančič ne poznam. Lahko ji le zaželim uspešno delo.

Kje vidite razloge, da stranki SDS ni uspelo ostati na oblasti?

Odgovor je enak tistemu na vaše prvo vprašanje. Izbrali so si napačno strategijo glede odnosa do prava, institucij, medijev, načina političnega delovanja in komunikacije, misleč, da je to pomembno samo peščici na skrajni levici. Najbrž tudi misleč, da je to pot do bolj trajne oblasti. V resnici pa so s tem podcenjevali volilno telo, saj je vse to močno zmotilo tudi sredinske volivce. Tudi sam menim, da se je težav, ki v številnih institucijah obstajajo, treba lotiti na bolj premišljen in sofisticiran, ne pa "partijski" način.

Recepti za uspeh niti niso tako zapleteni. Desna sredina lahko pogleda nazaj v zgodovino, v leto 2004 ali 2011, ko je uspešno sestavila vlado po volitvah. Torej se da. V šali bi rekel, da je uspevalo takrat, ko sem bil sam zraven. V tej šali pa je zrno soli: desna sredina vlada takrat, ko prepriča sredinskega volivca. To dejstvo marsikomu na desni ni všeč, ampak tako je.

Nekateri mislijo, da bo nova vlada tako ali tako neuspešna, da bo na naslednjih volitvah, rednih ali predčasnih, zaradi nizke udeležbe desnica zmagala. Tega sicer ne bi izključil, a ne gre preveč računati na to. Izkušnje kažejo, da v takem primeru na levi sredini znova nastopi nov obraz.

Treba je torej opraviti dobro analizo. Morda počakati nekaj mesecev, da se slaba volja po porazu poleže, saj bo tako analiza bolj racionalna, brez iskanja krivcev drugje – v medijih, ruskem vplivu, nespameti volivcev in podobno. Mediji so danes kar dobro razporejeni med oba politična pola, tako da tu ne vidim posebnega problema. Bolj je problem v kakovosti nekaterih medijev. Glede medijev z desnosredinsko usmeritvijo sem prepričan, da bodo bolj gledani, poslušani in brani, če se bodo osredotočili na kakovost.

Če povzamem: samo na podlagi samokritične analize lahko nastane nova desnosredinska strategija za zmago na naslednjih volitvah.

Veliko je ugibanj, da bi lahko v prihodnjih letih nastala nova desnosredinska stranka. Kakšne so po vašem mnenju možnosti za uspeh takšnega projekta?

Verjetno obstaja prostor za desno liberalno stranko, kakršna je bila DL. Lahko pa seveda ta prostor s spremenjeno strategijo napolni tudi ena od dveh uveljavljenih strank s premikom v sredino. Vendar mora celoten desni pol najprej rešiti problem odbojnosti, ki je prisotna v sredinskem volilnem telesu. Še leta 2011 je Državljanska lista dobila znaten delež glasov na sredini, čeprav se je pred volitvami jasno izrekla, da je pripravljena sodelovati v desnosredinski koaliciji. Na letošnjih volitvah je bila taka deklaracija rdeča luč za velik del sredinskega volilnega telesa.

Še to: nova stranka na desni sredini ima smisel samo, če bo res avtonomna, tako kot je bila DL, če bo predstavljala neke vrste liberalni korektiv SDS. To pa je v slovenskem desnosredinskem političnem prostoru naporna drža.

Kakšen odnos med SDS in NSi pričakujete v prihodnjih letih, ko bosta obe stranki v opoziciji? Ob delitvi funkcij v državnem zboru se je namreč med strankama spet malce zaiskrilo.

NSi se je v koaliciji držala načela "sami delamo drugače, do dejanj vodilne vladne stranke pa se ne opredeljujemo kritično". To je legitimna strategija, saj so konflikti v koaliciji problematični za delovanje države in koalicija vendarle pomeni neko zavezništvo. Je tudi udobna strategija, ki ne povzroča glavobolov. Vendar pa njen rezultat ostaja v mejah od petih do desetih odstotkov.

V opoziciji ima NSi več manevrskega prostora, da jasno izraža svoje ločeno mnenje. Domnevam, da bo stranka opravila strateški razmislek in se odločila, ali želi nadaljevati vlogo druge violine ali poskusiti z bolj ambiciozno in tvegano strategijo.

Kako z današnje perspektive gledate na čas, ko ste bili, najprej kot član SDS, nato pa kot predsednik Državljanske liste, v vrhu slovenske politike? Kateri so bili pravi koraki, ki bi jih naredili še enkrat, in kaj so bile na drugi strani največje napake, ki ste jih storili?

Najprej bi vas popravil: nikoli nisem bil član SDS, bil pa sem v njenem strokovnem svetu in minister iz njene kvote. Nikoli me niso silili v stranko. Čeprav sem soustvarjal in cenil program ter celo razmišljal o vstopu, sem imel nekako vedno občutek, da določene stvari tam niso zame. Obdobje prve Janševe vlade imam v lepem spominu. Z Janševo podporo, podporo ministrskih kolegov in koalicijskih poslancev sem lahko dosegel vrhunske rezultate, na katere bom vse življenje ponosen. Tudi z nekaterimi opozicijskimi poslanci sem dobro sodeloval.

Do svojega strankarskega obdobja 2011-2014 pa imam mešane občutke. V Državljanski listi je bilo ogromno pozitivne energije, program je bil sijajen, a hkrati smo imeli premalo političnega znanja in izkušenj. Nismo se zavedali, kaj je strankarska politika. Ne bom kritiziral drugih, naj razmislek opravijo sami, zase pa lahko rečem, da sem naredil vrsto napak. Politično osamosvojitev bi moral kolegom na desni bolje predstaviti. Ne bi smel sprejeti igre strankarskih kadrovskih kvot. Ne bi smel zaupati nekaterim ljudem v stranki, ki so imeli svojo agendo. Po izstopu iz koalicije bi moral biti trmast in vztrajati pri predčasnih volitvah. S tem, ko tega nisem storil, sem povzročil razkol v stranki in DL je s tem tudi programsko precej razvodenela. Stranka je bila premlada in prešibka, da bi zdržala tako resne napake. Na napakah se veliko naučimo, a pri takem projektu popravnega izpita ni.

Ivo Boscarol Pipistrel Posel danes Boscarol o načrtih Goloba, Mesca in Fajonove: To je kraja premoženja vseh Slovencev

Leta 2013 ste kot predsednik stranke Državljanska lista dejali, da je v Sloveniji premalo liberalizma in "kvečjemu preveč socializma". Kaj pravite danes?

Enako. Liberalizma je vsekakor premalo. Liberalizem je politična filozofija, ki temelji na svobodi posameznika, ta pa je omejena samo s svobodo drugega. To velja za politično in gospodarsko področje. Tako lahko vsakdo s svojimi sposobnostmi, talenti in pridnostjo dosega optimalne rezultate, ki koristijo tudi drugim ter tlakujejo pot razvoju v ekonomsko in duhovno bogatejšo družbo brez revščine. Svoboda v vseh svojih dimenzijah - fizični, intelektualni, duhovni, politični, ekonomski - je zame poleg življenja najbolj elementarna vrednota, poleg tega pa tudi najbolj pragmatična pot do napredka in blaginje. Seveda liberalizem ne izključuje socialnega zavarovanja, socialnih pomoči in javnih storitev. Poudarja tudi osebno odgovornost in spoštovanje svobode drugega.  

S čim se trenutno ukvarjate na profesionalnem področju? Ste večino časa doma v Sloveniji ali v tujini?

Zdomec sem. Živim in delam v Franciji, in sicer na vodstvenem mestu v OECD. Dobil sem ga na zahtevnem mednarodnem razpisu. OECD je znan kot zahteven in nepristranski zaposlovalec, tu politične zveze nič ne pomagajo. Ponosen sem, da mi je uspelo, všeč mi je in ostal bom še vsaj nekaj let.

Vam je kaj žal, da niste del aktualnega političnega dogajanja? Bi se še kdaj vrnili v politiko ali ste ta čas dokončno pustili za seboj?

Ni mi žal, saj imam delo, v katerem uživam. OECD je izjemna mednarodna organizacija, ki združuje države s skupnimi vrednotami: demokracijo, individualno svobodo, vladavino prava, svobodno tržno ekonomijo. Sodelavci so vsi po vrsti prijetni in izjemno sposobni ljudje. Res je veselje delati v takem okolju. Poleg tega imam rad Francijo, francoski jezik, pokrajino, zgodovino in kulturo. Da o hrani in vinu ne govorim. Življenje ni tako prijetno kot v domovini, a še vedno prijetno.

Politika pa me seveda še vedno zanima. Zdaj z velikim zanimanjem spremljam predvsem francosko, z enim očesom pa tudi slovensko. Če pa bi začel govoriti o vrnitvi v politiko, vsaj strankarsko, bi mi verjetno žena potipala čelo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin