Dušan Merc: Šolski normativi so preveč razkošni

Gre bolj za osebne stvari sindikalistov kot za kaj drugega.

Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole Prule, je prepričan, da je v našem šolskem sistemu nekaj treba spremeniti, še posebej pri normativih. Ker spremembe sindikati trmasto in nekorektno zavračajo, pogajanja zavlačujejo, je zgrožen nad potekom pogajanj med vlado in Sindikata vzgoje in izobraževanja, ki po njegovem prepričanju ne gre v tisto pravo smer. "Popolnoma razumem obe strani, tako vladno kot tudi sindikalno stran, ampak pomembno bi bilo vse, o čemer se pogajajo, videti bolj realno in prilagoditi stališča realnim finančnim razmeram. Dejstvo je, da so se tudi v našem šolskem sistemu začele zaostrovati razmere v času finančne krize. Če prihaja do sprememb, prihaja do tenzij, to je logično. Vendar ima po mojem prepričanju slovenski šolski sistem precej razkošno raven normativov, ki ga sindikalisti na vsak način skušajo brezkompromisno obdržati, ne ozirajo pa se na realno finančno stanje," poudarja Dušan Merc.

Učitelji so dejansko lastniki svojih delavnih mest Po prepričanju Merca je prav zdaj čas, da normative v šolskem sistemu kritično preverimo in jih spremenimo. Z zdajšnjim sistemom po besedah Merca za družbo ustvarjamo nekakšno bolečo situacijo, ker nismo realni v odnosu do svojih državljanov. Poleg tega je velika slabost šolskega sistema tudi v naslednjem: "Bogokletno je sicer reči, res pa je, da je vsak učitelj v srednji in osnovni šoli in v vrtcu lastnik delovnega mesta. Če je na šoli slab učitelj, ni nobene, niti teoretične možnosti, da bi službo izgubil. Ustanova in z njo učenci in dijaki so obsojeni na slabega učitelja. Na pravni ravni, sodeč po sodni praksi, ki je v veljavi, ni niti enega primera, ko bi učitelj izgubil pravdo zaradi izredne odpovedi delovnega razmerja, pa čeprav so mu brez dvoma dokazali kršitve delovnopravne zakonodaje, kršitev določil kolektivne pogodbe ali odločbe zavoda za zdravstveno varstvo itn. Vsi so brez izjeme vrnjeni na delo z odškodnino na škodo učencev in kolegov in države. Učiteljski greh je lahko še tako velik, pa ga bodo ob najmanjšem konfliktu zaščitili tako sindikat kakor pozneje sodišče in seveda kolegialna solidarnost v učiteljskih zborih. Lahko nič ne dela, lahko dela škodo, vsi moramo biti tiho." Dodaja, da s takšnim odnosom seveda javno šolstvo družba krni, večina pogojev v šolah pa niti na sistemski ravni ni v prid učencem in dijakom, pač pa učiteljem. Razkošni normativi namreč izhajajo iz dejstva, da se je vedno s spremembami v sistemu vzdrževalo delovna mesta, ne glede na število učencev in dijakov. Zato ob realnem pogledu na šolski sistem lahko vidimo veliko zaposlitveno razkošje.

Manj učencev ne pomeni kvalitete Po njegovem prepričanju mora priti tudi v šolskem sistemu do sprememb, tako kot v svetu. Kot poudarja, ne bi bilo nobene škode, če bi imeli učitelji več otrok v razredu, saj je dokazljivo, da tam, kjer je v razredu manj kot 17 učencev, učitelj ne more opravljati svoje osnovne funkcije. "Vesela zmota, ki jo glede normativov trosi stroka in seveda ponavljajo starši, pa tudi in predvsem učitelji ter ravnatelji, je, da so majhne šole dobre, da je malo otrok v razredu dobro. To je seveda skriti strup, ki razžira resno delo in veliko stane. Vik in krik, ki je nastal pred leti ob ugotovitvi, da ena regija pri standardih znanja v celoti bistveno zaostaja, bi se hitro polegel, če bi si natančneje ogledali velikost občin in osnovnih šol ter število otrok v posameznih razredih." Ob tem navaja primer iz Finske, ko so skoraj dobesedno čez noč ukinili 60 šol, učitelje in učence pa porazdelili. Kot poudarja, bi to lahko storili tudi pri nas in škode zagotovo ne bi bilo. "Zaradi razkošnih normativov in zdajšnjih protestov učiteljev smo kot družba na povsem napačni vzgojni poti. Učitelji učencem dopovedujejo s svojim delovanjem, da razen idealnih in sebično določenih pogojev za lastno delo ne pride v poštev nič drugega kakor protest. Dopovedujejo jim tudi, da biti normalno plačan ni dovolj. To je poleg zakonodaje, ki uravnava odnos med šolo in učenci ter dijaki ter učitelji na drugi strani, ki enako dopoveduje učencem in dijakom, da obstajajo samo pravice, velik greh."

Gre bolj za osebne motive sindikalistov kot za kaj drugega To kar se dogaja sedaj se mu ne zdi pravično. "V teh pogajanjih vidim patologijo. Diskurz sindikalnih vodij je takšen, kot da bi šlo za družbeno kataklizmo, kot da gre za totalen razredni boj brezpravnega kapitalistično izkoriščanega delavstva, rudarjev, kakor da gre za sindikalni boj za osem urni delavnik … Očitno pa je, da gre v osnovi bolj za osebne motive sindikalistov kot za kaj drugega. Poudarjam, gre za očitne osebne motive sindikalnih vodij. Oni bi morali priznati družbeno situacijo in svojim članom to realnost razložiti. Da je absurd še večji, jih pošiljajo na cesto, naj demonstrirajo. Demonstracije pred vlado in parlamentom so sicer mogoče všečne, sindikati pa pozabljajo, da so se tam večinoma znašli delavci, ki po več mesecev niso dobili niti mizerne plače, ki so bili zaposleni pri podjetjih v stečaju in ki res niso imeli zaradi zakonodaje nikakršnih možnosti za izterjavo svojih pravic … učitelji predstavljajo povsem nasprotni pol v slovenski družbi. Njihove demonstracije na cesti niso stavka, je samosmešenje," je na koncu zaključil Merc. Dodal pa: "Na cesti se na začetku dobro zasluži, potem pa vedno težje in vedno bolj slabo. Pravilo velja tako na osebni kakor na kolektivni ravni. To bi sindikalni vodje lahko vedeli."