Sobota, 12. 1. 2019, 22.06
5 let, 10 mesecev
DNEVNIK IZ INDIJE: PETI DEL
Kako poteka dan na zmajarskem festivalu? #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,27
Težka je zmajarska, pravijo, še toliko bolj na kraju, kjer se predstavi svetovna zmajska smetana. V Gujaratu in še posebej v njegovem središču, velemestu Ahmedabad, ljudje spuščajo zmaje že tisoč let, zato od zmajarjev sveta pričakujejo, da gredo v zrak na polno. In to že zjutraj.
Hektar veliko polje za spuščanje zmajev nas pričaka takoj po zajtrku, ob pol devetih. Zeleno polje lično pometeno, hišice (vsaka država ima svojo) so pospravljene in pripravljene. Jutranji veter je v Ahmedabadu močan, zato se hiti. Na police gredo vrvice, nosilne vrvi, karbonske palice, navitja, obroči, suspenzorji, razdelivci, kapice in še sto drugih reči, ki so nujne za gladko letenje.
Ker se naša ekipa ukvarja s snemanjem s pomočjo zmajev, je opreme še več. To so platforma za fotoaparat, sistem Picavet, dodatne vrvi za sistem, karabini, vpetja za kamero, stabilizatorji in seveda rokavice, ki jih ne gre pozabiti. Pri petnajstih kilometrih na uro vam zmaj z lahkoto potegne vrv iz roke, in to skupaj s kožo in poštenim kosom mesa.
In potem sledi akcija! Na skrajno južnem delu polja Turki že dvigajo orjaško manto, zraven se vijejo kraki poljske hobotnice. Vietnamci so v veter spustili zmaja s piščalmi, ki poje kot z onega sveta, Južna Afrika spušča čudovite fenikse, nad vsemi pa veličastno plapola tridesetmetrska zastava omanskega sultanata.
Skoraj nemogoče je fotografirati, pa ne zato, ker ne bi imeli česa, temveč zato, ker je vsega toliko: od drobnih metuljčkov do nogometne žoge z desetimi metri premera in od preproste kocke do petkotnih bobnov Singapurja, vsakega s po tremi metri obsega.
Naš dvometrski Rokkaku, japonska beseda pomeni šestkotnik in povsem opiše videz tega zmaja, je v vsem kalejdoskopu barv in oblik čisto neopazen. A ima pomembno delo: kot najbolj stabilna oblika zmaja, preizkušena v stoletjih letenja, zanesljivo in mirno nosi kamero med vrvmi in vrvicami tja gor, kjer so samo še veter in plahutajoči zmaji.
Tako kot je nad nami samo eno nebo, je tudi na tleh samo ena skupnost, družba zmajarjev. Na videz se poznamo le par dni, a tako povezanost in tako iskreno prijateljstvo se težko najde. Imaš na roki rokavico, v njej pa vrvico, ki vodi v nebo? Potem nisi znanec, temveč prijatelj.
Ko se ahmedabaško sonce ob poldnevu upre v glavo in začneš razmišljati, da bi zmaja spravil na tla in se šel malo zleknit v senco, te po ramenu potreplja roka, ki drži sladoled. Ko se ozreš, zagledaš tajskega mojstra tradicionalnih zmajev, ki se smeje in pravi: "Take, you need it (Vzemi, točno to potrebuješ, op. a.)." In res, natanko to potrebuješ, da tvoj zmaj še ne zavije k tlom, temveč navzgor proti nebu. Še pet, še deset, še petdeset metrov ...
Tako med letenjem, snemanjem, čvekanjem in režanjem mine dan. Ob treh, štirih popoldne se veter malce umiri, tako da zrak zavzamejo delikatni zmaji in svilene kreature. Ob petih je konec vragolij, zmaji so v torbah, mi pa na avtobusu. Ob šestih je že tema. Naše delo, prepričati sonce, da dlje ostane na nebu, pa se nadaljuje v jutru prihodnjega dne.
Iz Ahmedabada Saša Iskrić in Janez Vizjak
