"Braille je bil genij" (FOTO IN VIDEO)

Brajice se naučijo v letu dni

Pri učenju slovenskega jezika je ključnega pomena učenje brajice. "Otroci se je naučijo v letu dni," razloži Kermaunerjeva in doda: "Braille je bil genij."

Slepi in slabovidni pri učenju večinoma uporabljajo računalnik s posebnim dodatkom, t. i. brajevo vrstico, ki je nameščena pod računalnik in v kateri slepi prebere, kar je napisal na zaslonu. Slepi brajico berejo s prsti, tako da obe roki položijo na papir ali brajevo vrstico in s kazalcema drsijo po vrsticah besedila, besedilo v brajici pa natisnejo na brajev tiskalnik.

Pri pouku si pomagajo z brajevimi knjigami in učbeniki s povečanim besedilom, zvočnimi knjigami s poezijo in pravljicami, tisti z ostankom vida pa literarni spomin krepijo tudi z igro spomin slovenskih književnikov.

Slepo dekle med uporabo računalnika in brajeve vrstice:

Ustvarjanje kljub slepoti ali slabovidnosti

"Videči človek si ne more predstavljati, kako nekdo, ki je slep od rojstva, dojema svet okrog sebe. Slepi imajo verjetno drugačen pogled na svet." Kermaunerjeva meni, da je zgodnja intervencija pri slepih in slabovidnih ključnega pomena, saj le tako lahko čim bolje razvijejo določene pojme. "Če pa si starši zatiskajo oči pred resnico, zamudijo pomembno obdobje razvoja."

"Pri poučevanju likovnega pouka gre za nazornost. Tako na primer pri ustvarjanju človeškega telesa iz gline najprej pretipamo telo in nato ustvarjamo," pravi in doda: "Slepemu je namreč izredno težko pojasniti, kako se plastična, tridimenzionalna stvar prenese v dve dimenziji." Njene metode pri likovnem pouku so nazorne, ni nepotrebnega abstrahiranja, pomembno je, da učenci v devetem razredu poznajo perspektivo. "Slepim je na primer nenavadno, da lahko videči skozi tako majhno okno vidi tako veliko drevo, zanima pa jih tudi, ali rdeča hiša meče tudi rdečo senco," in podobno.

Je samostojno življenje sploh mogoče?

Na zavodu se poleg klasičnih predmetov otroci med drugimi specialnimi znanji učijo tudi samourejanja, kjer jih navajajo na samostojno življenje. Tukaj se učijo, kako kulturno jesti, se primerno obleči, nakupovati v trgovini, uporabljati javni telefon, zavezovati čevlje, zapenjati gumbe in podobne praktične stvari, ki se videčim zdijo povsem samoumevne. Urijo se v samostojnem gibanju na cesti in po prostoru in se seznanijo z belo palico. Kermaunerjeva je prepričana, da slepi lahko živijo popolnoma sami. "A doma morajo imeti pravi red," pravi.

Šestnajst dni v popolni temi

Aksinja Kermauner se je zaradi praktične seznanitve z življenjem slepih in potrebe doktorske disertacije že dvakrat postavila v kožo slepih. Dvakrat po osem dni je preživela kot slepa. Pri tem so jo najbolj presenetile težave z ravnotežjem. "Čutila sem anksioznost, spopadala sem se z banalnimi težavami, v vsako stvar sem morala vložiti ogromno energije," razlaga in doda: "Imela sem težave s komunikacijo, naenkrat sem se lahko pogovarjala z največ štirimi sogovorniki. Imela sem preveč časa, ker nisem imela dovolj pripomočkov, da se zamotim."

A kot se zaveda, je pri praktični raziskavi izostal bistven element, to je depresija, s katero se spopadajo slepi ob oslepitvi. "Od te raziskave slepe le še stokrat bolj spoštujem," je odkrita Kermaunerjeva.