Boža Plut: Otrok v Sloveniji je manj vreden od psa

Dosegla je, da je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje, sodelovala je pri ustanovitvi družinskega sklada. "Njena" je tudi novela o zaupni osebi v postopkih, kjer je vpleten otrok. "Žal tega inštitucije ne upoštevajo. Po šestih letih dopisovanja z ministrstvom za delo še vedno ne vedo, kdo naj bi to zaupno osebo verificiral," pravi Plutova. In ne nazadnje, Plutova ogroža tudi premierja. Ta je namreč po nekem intervjuju ocenil, da predstavlja grožnjo njegovi družini, zato jo je ovadil.

Od odbora za notranjo politiko zahtevate, naj takoj skliče sejo zaradi sistematičnega kršenja otrokovih pravic v vseh postopkih, ki se vodijo pred državnimi organi. Kaj je bil povod za zahtevo? Zahtevo našega društva smo utemeljili z najhujšimi kršitvami, ki so si jih zaradi nestrokovnosti privoščili tako organi pregona kot tudi sodna veja oblasti nad deklico s Koroške.

Kje se najbolj lomijo kopja na področju otrokovih pravic? Najbolj problematično je to, da družinskega zakonika še ni. Čeprav ga je že leta 1999 podpisal Tone Rop in dve leti pozneje plačal njegovo izdelavo. Tega istega zakonika, ki ga zdaj sprejema državni zbor in ga, jasno, nima namena sprejeti.

Kaj se dogaja v realnosti? Realnost je rubež otroka, 30 tisoč otrok brez preživnin, realnost so butasti delavci centrov za socialno delo, skorumpirani sodniki, neznanje na vseh nivojih. Že lani je vrhovna sodnica Mateja Končina Peternel opozorila, da so postopki v družinskih pravdah predolgi, sodniki ne ugotovijo pravno pomembnih dejstev in ne znajo zastavljati pravih vprašanj, CSD ne izdela kakovostnih mnenj.

Omenili ste koroški primer. Kako do zavrženih skrajnosti se je izrodil sistem, kaže izvršba deklice. Popolnoma jasno je, da sodniki niso ugotovili pravno pomembnih dejstev, niso postavili konkretnih vprašanj, CSD ni izdelal kakovostnega mnenja, ni bil postavljen izvedenec, CSD staršema ni pomagal, še manj otroku. Nasilne izvršbe ni preprečil, čeprav bi jo moral.

Otrokove pravice so še posebej varovane z ustavo. Seveda, pomembno je, da se v vseh razmerjih in situacijah upošteva korist otroka, zato smo sprejeli in ratificirali obe konvenciji o otrokovih pravicah. Mladoletne otroke zastopajo starši in če se starša ne moreta sporazumeti, jima pri tem pomaga center za socialno delo. Kako je CSD Ravne pomagal deklici, vidi vsa Slovenija. Po zakonu je pravice otroka mogoče izvajati le posredno iz dolžnosti staršev, ki morajo skrbeti za otroka. Torej je v tem primeru oče dolžan vso skrb nameniti zaščiti otroka, tudi pred organi pregona, ki ne vedo, kaj delajo.

Vaše društvo se že 15 let ukvarja z neplačevanjem preživnin. Sodišča naj bi dnevno izdala med 10 in 20 odločb o rubežih teh sredstev. Vedno več otrok je lačnih, brez sredstev za preživljanje, pa v 15 letih še nisem doživela, da bi država prišla rubit 20 tisoč evrov dolga tako, kot rubijo otroka, z 20 policisti. Ne vem, kaj delajo javni uslužbenci, ki so se od osamosvojitve s 40 tisoč kot podgane namnožili na 150 tisoč ljudi, naredili pa nič.

Ali na neplačevanje preživnin vpliva tudi recesija? Ne moremo se izgovarjati na krizo. Službe izgubljajo tudi mame, ki gledajo svoje otroke pred praznim hladilnikom. Svetlik se ob vprašanju, kaj bo s preživninskim skladom, ki je že deset let v isti fazi, samo nasmehne.

Kaj je bistvo preživninskega sklada? Da vsem tistim otrokom, katerih eden od staršev ne plačuje preživnine, to zagotavlja država, nato pa naj oni sami uporabljajo neučinkovit zakon o izvršbi. To so dolžni storiti, zavezujejo jih tako zakon kot evropske konvencije. Tako pa je nerealno, da je najvišje nadomestilo preživnine 90 evrov za najstarejše otroke, povprečna preživnina pa je 150 evrov. V realnosti to pomeni, da če sodišče denimo ugotovi, da otrok mesečno potrebuje 300 evrov, od tega polovico zagotavlja mati, polovico pa oče.

In potem se zgodi, da oče svoje obveznosti ne izpolnjuje, sklad da 90 evrov, mati pa mora pokriti izgubo in dejansko plačuje 60 evrov več oziroma 210 na mesec. Kje je tu logika? Na drugi strani pa je kranjsko okrožno sodišče očetu poleg preživnine naložilo še dodatnih 50 evrov za preživljanje otrokovega psa.

Najnižja preživnina za otroka pa je 60 evrov. No, saj to je bistvo. Otrok v Sloveniji je manj vreden od psa.

Koliko klicev dobite v društvo glede neplačevanja preživnin? Od 10 do 15 na dan. Res je, da sodišča izdajo več sklepov o rubežu sredstev za preživnine, a to ne pomeni tudi realizacije. Ob vsaki zamenjavi oblasti so vsi polni predlogov. Tako kot so zdaj "spacali" zakon o štipendiranju, po katerem dijaki štipendij ne bi več dobili. Poglejmo samo DIC, ki na mesec stane 200 evrov. Če je otrok iz enostarševske družine, ki ne dobiva preživnine, temveč mu sklad izplača 90 evrov, pa če ima najvišji otroški dodatek 150 evrov, je to komaj za pokritje stroškov. Kje je kakšen sladoled ali vložki za dekleta? Sestavili so "žblj" različico, po kateri je najbolje, da otroci enostavno ne gredo v šolo, temveč pri 15 letih v službo.

Je Evropa seznanjena s težavami naših otrok0? EU je seznanjena na podlagi tožb, ki jih dobiva iz Slovenije. OZN je upošteval precej naših predlogov, denimo za nenehno izobraževanje socialnih delavk in da se takoj sprejme družinski zakonik, a kaj, ko je to le priporočilo, ki pa ni obvezujoče. Mi smo sami spisali celoten novi družinski zakonik, v katerem smo zahtevali tudi družinsko svetovalnico namesto CSD, saj tam niso usposobljeni za reševanje teh težav. Glede preživnin smo predlagali, da se ob ločitvi da hipoteka na nepremičnine, dokler otrok ne odraste, saj v nasprotnem primeru ni kaj izterjati.

Ministru Zalarju sem predlagala tudi agencijo za izterjavo preživnin, pa pojma nimam, kaj delovna skupina na to temo počne. Izvršitelj namreč za 15 minut dela zahteva predujem v višini 250 evrov, kar pokrije tisti, ki zahteva izvršbo, običajno mati. Če mati naroči izvršitelja za enomesečno preživnino, mora izvršitelju najprej plačati 250 evrov. In če gre trikrat zaman na naslov očeta, mora plačati 750 evrov, torej je na izgubi krepkih 1000 evrov.

Zavzemate se za družinske centre, ki bi nadomestili CSD. Predlagali smo tri regionalne centre, ki bi zadoščali za okoli dva tisoč ločitev na leto. Tako bi skrajšali postopke, sestavil bi se tim različnih strokovnih delavcev z različnih področjih, ki bi par celovito obdelal. Predlagali smo, da ločitveni postopek ne bi bil tako samoumeven, če obstaja v družini tudi otrok. To pomeni, da bi starša, ki se želita ločiti, dobila enoletni moratorij na razvezo, v tem času pa bi morala uskladiti vse podrobnosti o nadaljnji usodi otroka. In šele nato bi se lahko tudi papirnato ločila. Tako pa zdaj starša podpišeta dokument o razvezi, otroci pa so potem še deset let v raznih postopkih na sodiščih, ker se nekdanja zakonca ne moreta dogovoriti.

Kaj torej naše otroke čaka v prihodnosti? Revščina. Številke povedo vse: v Sloveniji razpade vsak drugi zakon, če štejemo tudi zunajzakonske skupnosti, kar pomeni ogromno enostarševskih družin. Otrok ne dobi preživnine, mati ima neko majhno stanovanje, a zadnja leta pred smrtjo prejema socialno pomoč. Otrok, ki ne more v šolo, ker ne dobi preživnine, država pa ne da štipendije, mora po materini smrti najprej državi vrniti socialno pomoč, na koncu pa še dedovati ne bo mogel. Kam to pelje? V revščino. Škoda, da ni več Golega otoka, tja bi bilo treba poslati politike, ker se iz nas državljanov delajo norca. Zavozili so državo, otroci bodo pa plačevali do smrti.

Kaj pričakujete od seje? Da povedo, kaj bodo konkretno storili. Ne moremo se ukvarjati z arhivi, moramo se ukvarjati s punčko s Koroške, z otroci, ki ne bodo mogli v šole, z mamami, ki ne bodo več hotele rojevati. Otrok ne moremo imeti zato, da bodo nekoč plačevali davke in polnili pokojninsko blagajno. Otroci nas potrebujejo zdaj. Če menijo, da ne morejo storiti nič, naj natočijo kerozin v falcona in pristanejo, kjer jim zmanjka bencina. In tam tudi ostanejo.