Če ste si slepega človeka predstavljali kot nemočno osebo, odvisno od drugih in brez načrtov za prihodnost, bi ob srečanju z Aleksandro Surlo tako mnenje spremenili.
Odločna absolventka kljub slepoti samostojno križari skozi različne življenjske prelomnice.
Brajico te lahko naučim v desetih minutah!
Brajeve abecede se je naučila v mali šoli v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. "Bilo mi je dolgčas, pa sem prosila učitelja, naj me nauči," razloži. Ko jo povprašam, koliko časa človek v povprečju porabi za učenje pisave za slepe, me skuša prepričati, da me lahko nauči že v desetih minutah! "Nimamo ne malih tiskanih črk, ne pisanih črk, imamo samo eno vrsto črk, medtem ko za označevanje številk le pred črko postavimo znak za številko. Tako na primer znak za številko pred črko A pomeni število 1."
Aleksandra pri študiju redno uporablja računalnik: "Slepi ga potrebujemo tako, kot videči potrebujete svinčnik," in brajevo vrstico, na kateri se v brajici izpisuje besedilo z zaslona. Ima tudi tipno ročno uro. Ko jo pobaram, zakaj nima raje govoreče, razloži, da preprosto ne želi, da bi vsi vedeli, kdaj pogleduje na uro. Želi si še drugih uporabnih zvočnih pripomočkov, a vsi nadstandardni pripomočki so precejšen finančni zalogaj.
Z labradorko Atheno skupaj od lanskega praznika zaljubljencev
S črno labradorko Atheno danes živi v študentskem domu v Rožni dolini. "Atheno sem od društva Canis dobila lani za valentinovo. Maja 2009 sva uspešno opravili izpit B, kar pomeni, da je psička usposobljena za samostojno vodenje slepe osebe, in sedaj sodelujeva." Kuža jo ima po zakonu pravico pospremiti v vse javne prostore. In kaj bi se zgodilo, če bi pasji spremljavi kdo nasprotoval: "Poklicala bi policijo," je odločna. "Na srečo mi tega še ni bilo treba storiti, a če bo do tega prišlo, jo pač bom."
Belo palico lahko vržeš v kot, psa pa seveda ne
Vsi slepi pa si psa vendarle ne želijo. "Pes prinaša odgovornost in veliko skrbi, moraš ga peljati na sprehod, ga nahraniti, skrtačiti, pocrkljati. Belo palico lahko vržeš v kot, psa pa seveda ne."
Psi vodniki so delavni psi, kar 75 odstotkov njihovega časa je namenjenega delu, 25 odstotkov pa ostane za igro, pravi Aleksandra in postreže še z navodili, kako ravnati s psi vodniki: "Ko delajo, jih ne smeš božati ali jim strmeti v oči, saj jih tako dekoncentriraš." Med najinim pogovorom je bila Athena, po Aleksandrinih besedah, v neke vrste "Stand By Mode", ko sedi in čaka na navodila.
Labradorka se ponaša z nazivom prvi pes vodnik slepih na letalu in svojo lastnico spremlja tudi na daljših potovanjih. Aleksandra se namreč redno udeležuje različnih prostovoljnih taborov. Tako je na primer kar štiri mesece in pol preživela v Belgiji, kjer je turške ženske poučevala francoski jezik.
Belgija ̶ slepim naklonjena dežela
Aleksandra je namreč absolventka medjezikovnega posredovanja na ljubljanski Filozofski fakulteti in si želi po opravljenem podiplomskem študiju tolmačenja opravljati delo tolmača, po možnosti v institucijah Evropske unije. Tako upa, da jo bo pot ponovno zanesla v Belgijo, ki je po njenem mnenju ena slepim najbolj prijaznih držav. "Belgijci so sicer bolj formalni in vljudni, pogosto te vprašajo, kaj potrebuješ, a dajejo ti občutek, da te cenijo, da lahko kljub sprejetju ponujene pomoči ohraniš svoje dostojanstvo, medtem ko imamo v Sloveniji nek čuden pristop do drugačnosti. Slovenci svoje spoštovanje raje skrivajo. Ko me mimoidoči opazujejo, kako se lovim na cesti, si na skrivaj mislijo: ′Bravo, poglej, kaj zmore!′, a tega navzven ne pokažejo in konec koncev to meni kaj dosti ne pomaga."
Vedno več invalidov izkorišča svoje bonitete
"Sama poskušam čim manj izkoriščati ugodnosti. Moj moto je: Ne moreš biti enakopraven samo takrat, ko se ti to zazdi. Nihče nas (invalidov) ne bo jemal resno, če bomo po eni strani prosili za brezplačne vstopnice za invalide in po drugi zahtevali enakopravnost. Zato za pomoč zaprosim le takrat, ko jo zares potrebujem. Ugotavljam pa, da je vedno več invalidov, ki svoje bonitete izkoriščajo, kar pa ni dobro."
2
