Ena najpogostejši napak staršev je gotovo strah, da bi otrok padel, zato mu namesto da bi mu dovolili, da bi sam izkusil stvari, počistijo in olajšajo pot, ki je pred njim. Pozabljajo, da sta tudi neuspeh in stiska del življenja, s soočenjem pa bodo otroci pridobili izkušnje, ki jih bodo še kako potrebovali v prihodnosti.
Katere pa so najpogostejše napake, ki jih naredijo starši?
1 – Razvajanje vs. kaznovanje Tudi otroci morajo trdo delati in mora jim biti jasno, da sanje ne pridejo na srebrnem krožniku, ampak se je treba za njih pošteno potruditi. Nekateri starši bi namreč narediti vse za svoje otroke, kar pa vodi v razvajenost, otroci pa so na koncu popolnoma nesamostojni. Pozabljajo tudi na kaznovanje, ki je v določenih primerih niti najmanj ne škoduje. Otrokom in tudi sebi kot staršu moramo postaviti meje. Sicer lahko postanemo sužnji svojih otrok, otroci pa se brez nas v svetu sploh ne bodo znašli.
2 – Podcenjevanje karakterja Značaj, morala in notranji kompas. To so stvari, ki so temelj za veselo in zdravo prihodnost. Če želimo, da otroci zgradijo svoj značaj, zaupanje in pridobijo moč ter odpornost, moramo dovoliti, da sami izkusijo stvari. Težko je gledati, če otroku spodleti, vendar to starši včasih morajo dopustiti in se vprašati, ali bi bilo posredovanje v interesu otroka. Čeprav je včasih težko, je dobro, da odločitve do določene mere prepustimo otroku in nanj ne vplivamo preveč.
3 – Ocenjevanje in primerjanje z drugimi starši in otroki Ne glede na to, če se strinjamo ali ne z načinom vzgoje nekoga drugega, ni v naši pristojnosti, da bi o tem sodili. Nihče ni popoln in ni najslabši. Vsi starši so mešanica obojega. Namesto da ocenjujemo ljudi na prvo žogo, bi jih morali poskušati razumeti. Tudi otroku s tem, ko ocenjujemo druge, pošiljamo napačno sporočilo.
4 – Dejanja in zgledi so močnejši kot besede Starši pogosto svojim otrokom govorijo različne modrosti in jim delijo nauke, pozabljajo pa, da bodo veliko večji vpliv imela njihova dejanja in ne besede. Zelo je pomembno, kako se starši obnašajo, ko so zavrnjeni, kako se obnašajo do prijateljev in tujcev, kako se obnašajo do svojih staršev in podobno. Otroci vse to opazijo in mislijo, da se tudi oni lahko obnašajo tako kot starši. Zgled je zato izrednega pomena.
5 – Vzgajanje otroka, ki bi ga želeli, in ne, ki ga imamo Vsi starši imajo določene želje za svojega otroka. Začnejo se že z nosečnostjo, še preden starši sploh vedo, kakšen je spol. Nekateri si potiho želijo, da bi bili kot oni sami, le pametnejši in bolj nadarjeni. Želimo biti njihov mentor in jih učiti z našimi izkušnjami. Ironija starševstva pa je ta, da lahko otroci naše želje obrnejo povsem na glavo. Naloga starša je, da ugotovi, kakšna je otrokova narava in da ga vzgaja v tej smeri. Dajati prednost našim sanjam na njih ne bo delovalo. Šele takrat, ko jih sprejmemo takšne, kot so, lahko vplivamo na njihovo življenje.
6 – Prehitevanje in zamujanje otroštva Vzgajanje majhnega otroka je lahko zelo fizično in čustveno naporno. Starši si tako včasih želijo, da bi hitro postali starejši, da bi bilo življenje lažje. Prav tako so pogosto radovedni, kakšni bodo, ko odrastejo. Načrtovanje in predstavljanje prihodnosti jih lahko hitro tako zamoti, da pozabijo uživati v sedanjosti. Prav tako lahko pozabijo dovoliti svojim otrokom, da bi uživali brezskrbno otroštvo. Pritisk na otroke se v nekaterih družinah začne veliko prezgodaj.
7 – Otrok kot najboljši prijatelj Stari pogosto niso starši. Ker želijo, da bi jih njihov otrok imel rad in jih cenil, pogosto ne opravljajo vloge strogega starša, čeprav bi tudi to morali. Prepričani so, da bo otrok v tem primeru jezen na njih, da bo zavil z očmi in jim rekel, da mu je žal, da se je rodil v to družino. Ob tem starši ne smejo pozabiti, da lahko želja po tem, da bi bil naš otrok tudi najboljši prijatelj, vodi v pretirano permisivnost.
8 – Starši kot pokrovitelji in zastopniki svojih otrok Starši so pogosto zelo ponosni na svoje otroke. Ko v čem uspejo, so starši celo bolj veseli, kot pa če bi ta uspeh dosegli oni sami. Vendar pa je tako obnašanje lahko nevarno, saj lahko hitro pozabimo, kje se konča otrok in kje se začne starš. Otrok tako na nek način postane podaljšek staršev, ki v svojem otroku vidijo drugo priložnost za uresničitev svojih ciljev.
9 – Prepričanje, da so otroci popolni Svetovalci in učitelji pogosto opozarjajo, da danes starši o svojem otroku ne želijo izvedeti nič negativnega. Resnica boli, to drži, vendar lahko s tem, ko prisluhnemo, tudi veliko pridobimo. Med drugim lahko tako starši posredujejo, preden se situacija še poslabša ali pa jim uide izpod nadzora. Lažje se spopademo s težavnim otrokom, kot pa popravljamo odraslo osebo.
10 – Čaščenje svojih otrok Starši pogosto dopustijo, da se vse njihovo življenje vrti samo okoli otrok. Njim je to seveda zelo všeč, staršem pa tudi, saj je sreča njihovih otrok tudi njihova sreča. Za njih skrbijo, jim kupujejo stvari in jim namenjajo vso svojo pozornost, ob tem pa pozabljajo, da so otroci za to, da jih imamo radi, in ne da jih častimo. To lahko namreč pogosto pripelje do sebičnosti, otroci pa se ne počutijo nič bolj ljubljene.
2
