SiolNET. Novice Slovenci v tujini
4,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Slovenci v tujini: Andreja Jezeršek Malta

Slovenka, ki se je zaljubila v Iraku in poročila v Zadar #video

4,78

termometer

Andreja Jezeršek Malta
Ljubljančanka Andreja Jezeršek Malta je kar 37 let živela v Zadru, s čimer so se uresničile njene otroške sanje. Foto: Bojan Puhek

"Nikoli se nisem pretirano navezala ne na prostor, ne na ljudi, zato mi ob selitvi nikoli ni bilo težko. Še posebej ob selitvi v Zadar, dalmatinsko mesto, v katerega sem se zaljubila že v otroštvu," pripoveduje 58-letna energična Ljubljančanka Andreja Jezeršek Malta, ki je 37 let živela v Zadru, pred mesecem in pol pa se je preselila v Avstrijo, še četrto državo na njeni življenjski poti.


Andreja Jezeršek Malta je odraščala v Ljubljani. V slovenski prestolnici je živela do svojega 20. leta, se nato zaradi službe za leto dni preselila v Bagdad v Iraku, tam pa spoznala svojega bodočega moža, Dalmatinca, in se skupaj z njim preselila v Zadar, kjer je živela kar 37 let. Pred mesecem in pol se je odločila za nov korak, preselila se je k našim severnim sosedom, v Avstrijo, ki jo močno spominja na rodno Slovenijo.

Andreja, ki jo tisti, ki sledite njeni literarni poti, verjetno bolje poznate kot Andrejo Hrašćanec (priimek njenega nekdanjega moža), je mama treh otrok in ljubiteljica pisanja. V prostem času piše poezijo, še ljubše pa ji je ustvarjanje proze. Izdala je pet knjig (dve sta slovensko-hrvaški, saj ju je izdala prek Slovenskega kulturnega društva Lipa v Zadru in Ministrstva za Slovence v zamejstvu), pred leti je za Mladino pisala tudi kratke zgodbe.


Kako se 20-letna Ljubljančanka znajde v Zadru in tam ostane 37 let?

V bistvu sem leta 1982 v Zadar pripotovala iz Iraka, v ozadju pa je ljubezenska zgodba in mladostniško navdušenje nad življenjem ob morju. Pri 20 letih sem se namreč za leto dni preselila v Irak (1980), kjer sem kot tehnični risar sodelovala pri izgradnji vojaškega letališča.

Tam sem spoznala svojega bodočega moža, Zadrčana, inženirja strojništva. Lahko si predstavljate, kakšen je bil potek dogodkov. Takoj ko sem opravila z delom v Iraku, sem se preselila v Zadar (smeh, op. a.).

Pri 20 letih je za leto dni odšla v Bagdad, kjer je kot strojni tehnični risar sodelovala pri izgradnji vojaškega letališča. Pri 20 letih je za leto dni odšla v Bagdad, kjer je kot strojni tehnični risar sodelovala pri izgradnji vojaškega letališča. Foto: osebni arhiv

Zanimivo je, da mi je bil Zadar od nekdaj zelo ljub. V Pakoštane blizu Zadra smo z družino redno zahajali na počitnice, ta del Dalmacije sem dokaj dobro poznala in mi je bil zelo všeč.

Spomnim se, da sem pri 12 letih izjavila, da upam, da bom enkrat lahko živela v Zadru, in še danes ne morem verjeti, da se mi je ta želja pozneje tudi uresničila. Selitev v Zadar je bila torej uresničitev otroških želja.

"Selitev v Zadar je bila uresničitev mojih otroških sanj." "Selitev v Zadar je bila uresničitev mojih otroških sanj." Foto: Bojan Puhek

Anamika Bučar Novice Slovenka v Kanadi: Ljudje delajo od ponedeljka do petka in živijo za vikende

Predvidevam, da z jezikom niste imeli posebnih težav?

Niti ne, čeprav moram priznati, da srbohrvaškega jezika takrat nisem znala prav dobro. Potrebovala sem približno tri mesece, da sem ga tekoče govorila. Moj bodoči mož iz Zadra je namreč študiral v Ljubljani in je znal slovensko, zato sva na začetku govorila izključno v slovenščini, šele pozneje, ko sem se preselila v Zadar, sem počasi preklopila na njihov jezik, kar je tudi edino pravilno.

Andreja Jezeršek Malta Foto: Bojan Puhek

Ste s težavo našli zaposlitev?

Kje pa! Že v prvem mesecu sem se zaposlila. Na začetku sem v službi govorila kar slovensko, pa to ni nikogar pretirano motilo. Zaradi materinstva – dokaj hitro enega za drugim sem rodila dva otroka – sem bila nekaj let doma, nato pa sem se zaposlila v tovarni šivalnih strojev, v tehničnem oddelku nekdanjega Bagata, kjer sem dočakala še tretjega otroka in dobila odpoved. Niso bili ravno najbolj enostavni časi.

Dve leti sem bila brez službe, nato pa sem se za leto dni zaposlila v zasebnem podjetju pri arhitektu in zatem dobila redno službo v mestni upravi v Zadru, v oddelku za gradbeništvo, kjer sem delala 22 let. Zadnja tri leta življenja v Zadru sem se preusmerila v oddelek za kulturo in šport, kjer sem delala kot tajnica.

"Življenje ob morju je vedno lepo, a če tam živiš, imaš večje odgovornosti." "Življenje ob morju je vedno lepo, a če tam živiš, imaš večje odgovornosti." Foto: osebni arhiv

Kako velika je razlika med življenjem ob morju, če ga živiš kot turist ali kot prebivalec obmorskega kraja?

Življenje ob morju je vedno lepo, a če tam živiš, imaš večje odgovornosti. Poleg tega je nujno, da se naučiš njihovega jezika. Takrat so Hrvati zelo slabo znali slovensko.

Ste živeli v zelo turističnem predelu Zadra?

Da, 23 let sem živela v manjši občini Bibinje poleg Zadra, ki je precej turistično oblegana. Pred leti, še pred vojno na Balkanu, smo tudi mi oddajali počitniške kapacitete.

"Sama sebe vidim kot mačko, ki se dobro počuti povsod, kjer jo odvržete. Tudi če bi mi nekdo dejal, da mi je našel službo v Afriki, se mi ne bi bilo težko preseliti tja. Prijatelji pravijo, da sem urbana divjakinja." "Sama sebe vidim kot mačko, ki se dobro počuti povsod, kjer jo odvržete. Tudi če bi mi nekdo dejal, da mi je našel službo v Afriki, se mi ne bi bilo težko preseliti tja. Prijatelji pravijo, da sem urbana divjakinja." Foto: osebni arhiv

Se je mnenje o Slovencih med in po vojni spremenilo? Kako ste občutili vojno v Zadru?

Ves čas vojne sem preživela v Zadru, ponoči sem bila celo vključena v t. i. "pričuve" oz. nočne straže. Ob vhodu v vsako vas ali naselje so bili bunkerji in zvečer nikogar nisi smel pustiti v naselje. Tri mesece sem bila tam, dodelili so mi celo puško.

Po vojni so se stvari spremenile in sama sem imela srečo, da sem dobila službo v javni upravi, saj je bilo že takrat težko priti do službe. Ko pa so otroci zrasli, sem se začela vračati k svoji ljubezni do pisanja. Najprej sem začela pisati v hrvaškem jeziku, ko pa sem našla slovensko kulturno društvo Lipa v Zadru, katere cilj je ohranitev slovenske kulturne kot manjšinske skupnosti, pa še v slovenskem. V bistvu se moram njim zahvaliti za to, da sem se ponovno vrnila k pisanju, ki je že od nekdaj moja velika ljubezen. Zelo hvaležna sem jim tudi za njihovo spodbudo in finančno podporo.

Ste enako suvereni v obeh jezikih?

Da, povsem. Zanimivo, pred kratkim sem izvedela, da so na filozofski fakulteti na Reki eno od mojih knjig uvrstili celo med obvezno literaturo.

"Nikoli nisem imela občutka, da sem tujka. Je pa res, da moraš v to, da se asimiliraš, tudi veliko vložiti. Jaz sem se povsem asimilirala. Če vztrajaš pri svojih "forah", je logično, da ne moreš obstati." "Nikoli nisem imela občutka, da sem tujka. Je pa res, da moraš v to, da se asimiliraš, tudi veliko vložiti. Jaz sem se povsem asimilirala. Če vztrajaš pri svojih "forah", je logično, da ne moreš obstati." Foto: osebni arhiv

Kako dolgo ste pogrešali Slovenijo?

V bistvu je niti nisem. Sama sebe vidim kot mačko, ki se dobro počuti povsod, kjer jo odvržete. Tudi če bi mi nekdo dejal, da mi je našel službo v Afriki, se mi ne bi bilo težko preseliti tja. Prijatelji pravijo, da sem urbana divjakinja (smeh, op. a.).

Nimam posebnega domotožja, ne vežem se ne na kraj ne na ljudi, poleg tega sem Zadar poznala že od prej, domačini pa so me zelo lepo in zelo hitro sprejeli. Nikoli nisem imela občutka, da sem tujka. Je pa res, da moraš v to, da se asimiliraš, tudi veliko vložiti. Jaz sem se povsem asimilirala. Če vztrajaš pri svojih "forah", je logično, da ne moreš obstati.

To opisujete tudi v eni od svojih knjig.

Da, v knjigi Moja mačka Bella... radila je što je htjela

Izložba, v kateri je tudi ena od Andrejinih petih knjig. Izložba, v kateri je tudi ena od Andrejinih petih knjig. Foto: osebni arhiv

Kako Hrvatje dojemajo Slovence, kakšni smo v njihovih očeh?

Slovenci smo bili v očeh Hrvatov vedno en nivo višje od ostalih državljanov nekdanje Jugoslavije.

Po vojni pa je bilo seveda slišati kar precej komentarjev na račun Slovencev, češ da smo s samo desetimi dnevi osamosvojitvene vojne res smo dobro prišli skozi, niso pa nas krivili za nastalo situacijo.

Kako se spominjate vojnih let?

Bilo je res hudo. Nisem verjela, da se lahko okopam in hkrati še operem perilo v dveh, treh litrih vode. Plenice sem na primer prala v morju … katastrofa. Da o elektriki sploh ne govorim. Lase smo si sušili nad pečjo. Če vse skupaj seštejem, smo bili približno dve leti brez vode in elektrike. Mož je bil v vojski in večino časa sem bila sama z otroki. Res ni bilo enostavno.

"V času vojne na Balkanu je bilo v Zadru res hudo. Nisem verjela, da se lahko okopam in hkrati še operem perilo v dveh, treh litrih vode. Plenice sem na primer prala v morju … katastrofa. Da o elektriki sploh ne govorim. Lase smo si sušili nad pečjo ..." "V času vojne na Balkanu je bilo v Zadru res hudo. Nisem verjela, da se lahko okopam in hkrati še operem perilo v dveh, treh litrih vode. Plenice sem na primer prala v morju … katastrofa. Da o elektriki sploh ne govorim. Lase smo si sušili nad pečjo ..." Foto: Bojan Puhek

Ste takrat razmišljali, da bi se vrnili v Slovenijo?

Ne, nikoli.

Ste se v Zadru družili tudi s Slovenci?

Najprej sem se družila predvsem z domačini, šele čez več kot 20 let sem ugotovila, da v Zadru obstaja tudi slovensko kulturno društvo in sem se jim takoj pridružila. Sicer pa je večina mojih prijateljev Hrvatov.

Primož Keržič Novice Primož iz Modene, ki dela v ekipi Ferrari F1

Pravite, da Slovenije niste pogrešali, kaj pa slovensko hrano, pijačo?

Na začetku me je motila njihova blitva, zdelo se mi je, da kar naprej kuhajo blitvo in jejo pršut (smeh, op. a.). Tega se dolgo nisem navadila, zdaj pa mi je tudi to prišlo v kri. Sicer pa se Dalmatinci zelo zdravo prehranjujejo. Na njihovem jedilniku je veliko olivnega olja, rib, veliko je tudi zelenjave … Mislim, da jejo precej bolj zdravo kot v Sloveniji ali v Avstriji, kjer živim zdaj.

Edina stvar, ki jo pogrešam, je kava Nescaffe, zato vedno prosim mamo, naj mi jo kupi, da jo odnesem s sabo.

Zaradi partnerja se je pred mesecem in pol preselila v Avstrijo, ki jo zelo spominja na Slovenijo. Zaradi partnerja se je pred mesecem in pol preselila v Avstrijo, ki jo zelo spominja na Slovenijo. Foto: osebni arhiv

Pred dobrim mesecem in pol ste se iz Zadra preselili v Dunajsko Novo mesto. Tudi tja vas je zanesla ljubezen. Kakšno je življenji pri naših severnih sosedih?

Precej drugačno kot v Zadru. Moj partner je tam sodni tolmač, jaz pa mu kot tajnica pomagam v podjetju.

Kakšni so Avstrijci, če jih primerjate z Dalmatinci?

Predvsem so zelo delavni. Zelo so podobni Slovencem in tudi življenje je precej podobno življenju v Sloveniji.

Razmišljate, da bi se za stalno vrnili v Slovenijo?

Niti ne, čas bo prinesel svoje ...

Avanturistični in raziskovalni duh, boj za preživetje, ekonomska stiska, študij, kariera, ljubezen … Različni so in so bili razlogi, zaradi katerih Slovenci že od nekdaj odhajajo v svet. Veliko jih je in vsak nosi drugačno zgodbo o življenju, delu in uspehu. Kako živijo, kaj počnejo, kako gledajo na Slovenijo, kakšne stike ohranjajo z domovino in ali se nameravajo vrniti, pišemo v rubriki Slovenci v tujini. Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na katja.nakrst@tsmedia.si.  

Komentarji

6

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • icsn / 09.06.2019. ob 21:31 +2 - 1

    Dajte no nehajte z takimi nesmiselnimi komentaji. Zame je to zelo sposobna zenska in je razumela kako svet funkcionira. Tisti ki greste samo okoli okoli vasih vogalov ne veste kako je pri sosedu.

    +2 - 1
  • stanly / 09.06.2019. ob 09:28 +2 - 2

    Žalostno je, da ji domovina pomeni tako malo...

    +2 - 2
  • GLEJGA / 08.06.2019. ob 18:19 +2 - 2

    Več se jih bo odselio, več bo prostora za nas (Sovenčke).

    +2 - 2
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin