Vrh izpolnjenih pričakovanj

Pred dobrim letom dni je kalifornijski guverner Arnold Schwarzenegger razpredal o tem, da je treba boj proti podnebnim spremembam narediti privlačen in ga spraviti z območja poudarjanja občutka krivde v mainstream. Dejal je, da ga je treba narediti seksi, privlačnega, da bodo v njem želeli sodelovati vsi. Leto potem ugotavljamo, da je tema očitno postala zares privlačna, saj politiki po svetu vse bolj poudarjajo zelene odtenke svojih delovanj. A bojim se, da je zelena privlačnost pridobila predvsem spačeno obliko populizma. Ponuja namreč široko polje neopredeljenih obljub in ukrepov, ki jih je izrazito težko nadzorovati. Ker so cilji zelene politike prestavljeni globoko v prihodnost, je k odgovornosti za obljubljeno in neuresničeno nemogoče klicati. Vzemite Busha. Na Brdu pri Kranju je ameriški predsednik dejal, da je možno dobiti dogovor o boju proti klimatskim spremembam do konca leta. Samo tako, da veste. Pustimo podrobnosti o tem, ali bo dogovor zavezujoč, kdo bo zraven in kaj se zgodi, če določila ne bodo uresničena.

Visoke cene nafte in hrane so veliko manj privlačna tema za politiko. Vsakršna obljuba na kratki rok je preverljiva. Pri tej temi, kakšnih odločnih sklepov ni slišati, le globoko zaskrbljenost. Kar je malce neprijetno, če pomislimo, da zaskrbljenost izražajo najbogatejši, zbrani na vrhu G8 na Japonskem. Zaskrbljenost lahko tudi ubija. A pustimo inflacijo, nevarnost, ki jo predstavlja za revne in lačne ter pojdimo nazaj k osrednji temi. Voditelji G8 sporočajo, da delijo "vizijo" zmanjšanja izpustov za vsaj 50 odstotkov do leta 2050. O vizijah vse najboljše, a najbrž je že čas, da se kaj tvornega in obvezujočega tudi dogovorijo. Vedno znova, ko odzvanja beseda vizija, se nariše vizija dveh držav, ki v miru druga ob drugi bivata na Bližnjem vzhodu. Že več desetletij. Za premik od vizije k dejstvom so potrebni državniki.

Tokratni vrh G8 je lahko dokaz, da je tudi zgornji stavek vizija. A še bolj je zanimivo, da še od najmočnejših na svetu, ne pričakujemo veliko ali sploh ničesar. Vrhovi nizkih pričakovanj. Mednarodna politika se je očitno izgubljala v neizpolnjenih obljubah (Afrika), nepremišljenih dejavnostih (Irak), nejasnih okoliščinah (škandali v mirovnih silah OZN) in posamičnih, lastnih interesih, ki zavirajo ukrepanje (Mjanmar, Zimbabve, Sudan,…). S tem se je korak za korakom izgubljala verodostojnost in posledično moč za kakršnokoli resno dejavnost. Z zmanjševanjem pričakovanj tako sami sebi privarčujemo razočaranja. A malodušje, ki ga prazni dogodki gojijo, je vsaj moteče. Če še od G8 ne moremo nič pričakovati, od koga sploh še lahko?