"V novinarstvu ne morete živeti kot na pikniku"

Z njim smo se pogovarjali v Piranu, kjer ta teden uživa v zadnjih dneh poletja. Z njim smo se pogovarjali o deseti obletnici terorističnih napadov 11. septembra, o tem, kako so se z leti spreminjali novinarji, mediji in način pisanja ter kakšno je stanje novinarstva pri nas. Gospod Gustinčič, lepo pozdravljeni. Prejšnji torek ste praznovali svoj 90. rojstni dan, zato vam v imenu celotne SiOL-ove ekipe želim vse najboljše. Začeli bi kar s še eno obletnico, v nedeljo bo namreč minilo 10 let od terorističnih napadov 11. septembra v New Yorku. Zanima me, kako po desetih letih lahko gledamo na ta dogodek, kaj se je spremenilo, kakšen je svet po 11. septembru, kaj se je zgodilo z našo varnostjo, z našo svobodo? Tisti dogodek pred desetimi leti seveda ni bil začetek poglavja, ko se ukvarjamo s terorizmom. S terorizmom se ukvarjamo že več desetletij, tisto je bil samo vrhunec. Zgodilo se je nekaj spektakularnega, nekaj, kar po svoji velikosti in intenziteti ni bilo primerljivo. Boj s terorizmom se je seveda začel veliko prej, ampak je pozornost svetovnega občinstva pritegnilo na nov način, tako da je iz tega nastal največji dogodek in najbrž eno glavnih dogajanj zdajšnjega časa. Jaz nisem bil popolnoma pretresen, več bi vam o tem lahko rekel moj sin, ki je to opazoval, saj je bil na drugi strani reke Hudson, ko se je to zgodilo. Zame je bila to samo potrditev časa, potrditev tega, kar se dogaja in tega, s čimer se bo človeštvo moralo na en ali drugi način ukvarjati, ko bo spoznalo, da druge razlike, recimo med kapitalizmom in socializmom niso tako pomembne, kot je ta nova nevarnost, ki se je pojavila s terorizmom. Tako sem to doživel.

Se vam zdi, da smo po 11. septembru v večji nevarnosti? Smo manj svobodni?

V večji nevarnosti glede samega terorizma nismo, to je tako, kot je bilo. Kako se počutimo, ali se počutimo bolj ali manj varne, to je drugo vprašanje. Na splošno se ljudje danes počutijo manj varne, ne gre pa tu samo za terorizem, gre tudi za druge težave.

Sami ste se v svoji karieri srečali s kar nekaj svetovnimi voditelji. Kdo vam je najbolj ostal v spominu?

Da vam iskreno priznam, jaz kot novinar nikoli nisem maral intervjujev. Meni to ni bilo nikoli najpomembnejše, bolj pomembna mi je bila reportaža ali članek. Med državniki, ki sem jih srečal, je močan vtis name napravil nemški kancler Konrad Adenauer in seveda ameriški predsednik Jimmy Carter. To je bila redka priložnost, da človek doživi intervju v Beli hiši, ameriški predsedniki sploh ne dajejo tujim novinarjem intervjujev, tako da je bil tisto zame izreden dogodek.

Bili ste dopisnik iz ZDA, enega najpomembnejših območij, za enega od najpomembnejših časopisov v Jugoslaviji, srbsko Politiko. S čim ste si po vašem mnenju zaslužili to čast?

V srbski časopis sem prišel popolnoma po naključju in vam lahko zdaj povem, tudi brez znanja jezika. Jaz srbsko sploh nisem znal, jaz sem se srbščine naučil kot novinar Politike. Bova pustila na miru, kako so moja besedila na začetku bila videti, so jih zelo popravljali. Sem se pa naučil. Ostal sem tam, ker so z mano dobro ravnali in me veliko pošiljali v tujino. Jaz sem bil v srbski Politiki novinar 33 let in od tega sem bil 25 let dopisnik iz tujine. To me je pritegnilo in sem zato tudi ostal. Z mano so dobro ravnali.

Takrat so bili časi drugačni, sami ste povedali, da ste se tako vi kot drugi novinarski kolegi pri svojem poročanju držali nazaj, hkrati ste pa pri svojem poročanju med vrsticami poskusili povedati nekaj več. Kako ste vzdrževali distanco do dogodkov in se vam zdi, da vam to še danes uspeva?

Danes težje kot nekoč. Mislim, da se je način, kako pisati ali govoriti, razvijal s časom. Tako, kot se je v Jugoslaviji in v Sloveniji polagoma povečeval prostor demokratičnosti, se je tako dogajalo tudi z novinarstvom. Res je, da smo nekateri med nami šli par korakov pred drugimi in poskušali nekaj novega, kar se je dalo, če si dobro razmislil in si znal to napisati. Mislim, da je danes, ko je splošna svoboda pisanja, to težje. Ko pišem kolumno za Mladino, se bolj držim nazaj kot nekoč.

Čemu to pripisujete?

Ker je to navada, ker je to način pristopa k dogodkom in način, kako jih zagrabim in kako napišem. Rekel bi, da so razlogi za določeno zadržanost, če obstajajo, popolnoma moji, subjektivni. Ni nobenega razloga, da tako pišem, lahko bi pisal tudi drugače.

Ste imeli kdaj tudi notranje dileme pri poročanju iz tujih držav? Recimo pri tem s kom sodelovati, koga uporabiti za vir?

Dilem nisem imel, vedno je veljalo pravilo, da greš k viru enega dogodka ali dogajanja. Da dobiš tiste, ki največ vedo o tem, tudi če se boš z njimi strinjal ali pa ne. Jaz mislim, da se to ni spremenilo. Vedno si bil zainteresiran zato, da srečaš tiste ključne ljudi, ki določeno stvar dobro poznajo in jim lahko verjameš in so bili zate avtentični.

Kako pa ste vzdrževali stike s svojimi viri? Ste imeli tudi problematične vire?

Imel sem tudi problematične vire, tukaj se zelo pokaže osebnost samega novinarja. Prilagoditi se mora človeku, ki ga zanima in od katerega hoče nekaj slišati. Mora tudi lepo z njim ravnati in ga tudi pogostiti. Jaz sem veliko svojih virov plačeval sam. Peljal sem jih v gostilne na kosila in večerje, za kar sem dal iz svoje plače. To je bil tak nagon, želja, da se čim več izve. Pred leti ste bili podpisnik peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji. To peticijo je takratna vlada izrabljala za delitev novinarjev na leve in desne. Kako danes gledate na to peticijo, je bila potrebna, bi jo danes potrebovali bolj? Mogoče v kakšni drugi obliki?

Danes bi najbrž že bila napisana nekoliko drugače, stvari so se v nekaj letih spremenile, jaz bi rekel, kar se tiče svobode govora in pisanja, na bolje. Jaz sem peticijo podpisal avtomatično, takoj, ko so me vprašali. Meni se to zdi za novinarja nekaj popolnoma normalnega, da nekaj takšnega podpiše, o tem nisem niti razmišljal. So pa denimo meni nekateri to zamerili in so mi to dali tudi vedeti. V mislih imam vodstvo naše televizije, ki zdaj že ni več na tem položaju. Sem pa vse te stvari preživel. To je nekaj normalnega, s čimer se more novinar, če hoče biti odkrit in povedati to, kar misli, vnaprej sprijazniti. V novinarstvu ne morete živeti kot na pikniku. Novinarstvo zahteva veliko naporov in nekoliko poguma.

Smo si novinarji na nek način sami krivi za slabe razmere, v katerih delamo in za relativno nizek ugled, ki ga imamo v družbi?

Za položaj, v katerem se nahajamo, novinarji niso krivi. Krivi so drugi ljudje in o tem bi se dalo veliko govoriti. Osebno mislim, da se mora, vsaj pri nas v Sloveniji, močneje razviti raziskovalno novinarstvo. Pri nas se pogosto piše še zelo površno. Včasih si je treba vzeti čas in priti situaciji do dna, da bi se to dobro napisalo.

Če se vrneva v tujino in ZDA. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah predsedniku Obami slabo kaže. Verjetno se nas je veliko ob tem spomnilo na vašo izjavo ob njegovi izvolitvi, da se bojite, da bo velikim pričakovanjem sledilo toliko večje razočaranje.

Jaz sem glede na to, da sem zelo dolgo živel v Ameriki kot novinar, bil navdušen, ko je bil Obama izvoljen, ker vem, kaj je izvoliti črnca pomenilo v Ameriki. In sem to tudi takrat povedal javno, ampak to se je nanašalo samo na sam dogodek, to, da so izbrali takšnega človeka. Drugo pa je, kaj sem pričakoval. Pričakoval sem veliko manj, ker vem, kako državna 'mašina' deluje in ker se vnaprej lahko reče, kaj nek predsednik lahko doseže in česa ne more. Mislim, če zdaj gledam na Obamo, da sem vendarle pričakoval več od njega. Mislim, da je izredno previden, veliko popušča, si dovoljuje malo preveč kompromisov z republikanci, ampak ta zadeva še ni končana. Bomo videli. Se lahko še spremeni.

Tudi premierju Pahorju slabo kaže. Pa vendar, menite, da so razmere pri nas v politiki tako črne in brezizhodne, kot bi lahko sklepali na podlagi poročanja medijev?

Ja, to je vedno zelo subjektivno, odvisno je, kako ljudje to čutijo. Če vzamemo Slovenijo v primerjavi s preostalo Evropo, je situacija sicer slaba, ni pa katastrofalna. V nekaterih državah imajo večje težave kot pri nas, vendar mislim, da pri nas vlada splošna zmedenost, da ni nič trdnega, da se vse spreminja, in to velja tudi za vodstvo. Jaz nimam tako slabega mnenja o Borutu Pahorju, ampak mislim, da je prišel čas, ko bi bilo lepo videti neko povsem novo osebnost, torej ne eno od tistih, ki bodo tako ali tako nastopali na bližajočih se volitvah, ampak popolnoma nekoga drugega. Tega pa ni.

Kako se slovenski politiki razlikujejo od tujih, če pogledamo sodelovanje z mediji? Imeli smo nekaj incidentov pri nas, na primer objava off the record sestanka s Pahorjem …

Glede tega dogodka sem bil zaprepaden, da se je to zgodilo. To je najhujše, kar je novinar lahko naredil. Off the record je sveto pravilo, in to kaže na določeno neresnost, razposajenost, na pomanjkanje resnega odnosa do stvari. Bilo je še nekaj podobnih dogodkov in jaz jih seveda obsojam. Drugače pa mislim, da imamo precej dobro novinarstvo, ki bi se moralo samo še malo bolj poglobiti v zadeve.

Pri incidentu off the record je mnoge mogoče bolj kot to, da je bila stvar objavljena, ljudi presenetilo, kako se Pahor obnaša do novinarjev. Je njegov pristop nekaj normalnega v primerjavi s tujimi voditelji?

Jaz v tem konkretnem primeru ne morem obtoževati predsednika vlade. Dejstvo je, da je on bil prepričan v tistem trenutku, da govori samo novinarjem, izkazalo se je, da je bila to napaka. Drugače pa predsedniki vlad in politiki govorijo off the record še veliko hujše stvari kot Pahor, tako da glede tega kakšnega posebnega presenečenja vsaj name ni napravil.

Danes smo se dobili v Piranu, kjer ste na dopustu, ko pa ste pa v Ljubljani, še vedno vsako jutro hodite na TV Slovenija na sestanke redakcije. Kako sodelujete s svojimi mlajšimi kolegi?

Zdaj sem postal nekoliko bolj len in ne pridem vsak dan, ampak vsak drugi dan. Jaz hodim tudi naprej, čeprav zato ni nobene potrebe, prav gotovo ne materialne, prav gotovo nobene, tudi zato ne prejemam plačila. Hodim zato, ker sem novinar in bom takšen ostal do zadnjega dne tega življenja. Zame je to naravno, to je življenje in jaz sem vesel, da sem lahko nekaj ur na dan s svojimi mlajšimi kolegi. To je vse.

Vas je že kdo od vaših mlajših kolegov skušal prepričati, da začnete uporabljati Facebook, Twitter, brati bloge?

Da bi me prav zares prepričevali, ne, se pa malo čudijo, ko slišijo, da jaz nisem velik prijatelj ne Facebooka ne Twitterja. Internet uporabljam le za branje nekaterih tujih časopisov, do katerih drugače ne bi prišel. Je pač tako: pripadam prejšnji dobi , no, po naključju sem še vedno živ, ampak pripadam prejšnji dobi, ko še ni bilo Facebooka. Moram pa tudi reči, da sem osebno sovražnik blogov, zato ker se lahko objavljajo brez podpisa. Menim, da če hoče človek nekaj povedati javnosti in to napiše, se mora tudi podpisati.