Tomšič: Vpis zlatega pravila bi bil dobro znamenje evropskim partnerjem

Vezava zaupnice vladi z vpisom zlatega pravila v ustavo, predsedniške volitve, plagiatorstvo v zadevi Ambrožič. To so nekatere izmed tem, o katerih smo se na Planet Siol.net pogovarjali s političnim analitikom Matevžem Tomšičem.

Premier Janez Janša je, kot vemo, pred tedni napovedal, da razmišlja, da bi vpis zlatega oziroma fiskalnega pravila v ustavo vezal na zaupnico vladi. Po nekaj politično napetih dneh so na koncu na vrhu parlamentarnih strank sklenili, da bodo odločanje o fiskalnem pravilu in državnem holdingu odložili na jesen. Zakaj je po vašem mnenju Janša napovedal možnost vezave fiskalnega pravila z zaupnico?

To je bila nenavadna poteza, ki je po mojem presenetila vse, tudi tiste, ki so precej blizu premierju Janši, da ne govorimo o koalicijskih partnerjih in opoziciji. Bil je nekakšen poskus šokterapije. Poskušal je strezniti slovenski politični vrh.

Je pa bila ta poteza tvegana, saj bi se lahko zgodilo, da bi njegovi politični nasprotniki to "darilo" sprejeli in dosegli padec njegove vlade. To bi pripeljalo do politične krize. Vemo, kakšno je razmerje sil, težko bi bilo sestaviti novo koalicijo. Proces bi se lahko vlekel mesece in mesece, nazadnje pa bi bile predčasne volitve.

So določeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti. Zlato fiskalno pravilo bi bilo dobro znamenje evropskim partnerjem, predvsem tistim, ki nam lahko finančno pomagajo, da je Slovenija resna in zaupanja vredna država. Zdaj to ni, saj imamo stranke, ki najprej privolijo v fiskalno pravilo, nato pa se premislijo. Če bi vlada, ki sledi evropski usmeritvi in načelom, tako po nepotrebnem padla, bi to bilo zelo slabo.

Kaj pa jeseni, bo fiskalno pravilo po vašem mnenju sprejeto ali se bo zgodila politična kriza?

So znamenja, da bi se nekatere stvari lahko izpeljale. Glede fiskalnega pravila je del opozicije temu bolj naklonjen, kot je bil. Ne moremo pa še dokončno soditi, saj vemo, kako nekateri politiki spreminjajo svoja stališča. So pa, kot sem že rekel, določena znamenja, da bi se vpis zlatega pravila v ustavo lahko zgodil. To bi bila gesta simbolne narave, ki sama po sebi ne bi spremenila trenutnega finančnega položaja, bi pa omogočila boljšo perspektivo. Lahko omogoči ugodnejša posojila, ki jih država potrebuje za sanacijo bančnega sistema. Svetovni finančni krogi namreč potrebujejo zagotovilo, da Slovenija misli resno, da denar Sloveniji ne bo vržen stran tako kot v grškem primeru. Časov, ko so se lahko države zadolževala na lepe oči, je nepreklicno konec. Država bo morala ponuditi jamstva, tudi simbolna.

Predsednik DZ Gregor Virant je pred dnevi razpisal predsedniške volitve – prvi krog bo 11. novembra. Kakšna je vaša napoved? Bo potreben drugi krog? Kdo od glavnih kandidatov, Danilo Türk, Borut Pahor, Milan Zver, ima večje možnosti, da pride v drugi krog, kdo ima največ možnosti za končno zmago?

Zelo verjetno je, da bo drugi krog. Kdo se bo uvrstil vanj in kdo bo zmagal, pa za zdaj rajši ne bi napovedoval, ker je še prezgodaj. Če pogledamo ankete, najboljše kaže trenutnemu predsedniku, vendar se lahko stvari še spremenijo, saj je do volitev še daleč. Nič še ni odločeno. Vsak od teh treh kandidatov še ima možnosti.

Eden od kandidatov je tudi Pahor, nekdanji predsednik SD. Ta stranka ima zdaj drugega predsednika, Igorja Lukšiča, ki je po izvolitvi na čelo stranko napovedoval tršo, bolj ostro politiko socialdemokratov do vlade.

Lukšič je pred kongresom stranke v Kočevju in kmalu po njem res dajal neke precej trde, radikalne, celo militantne izjave, češ da mora zdaj levica malodane počistiti z vsem, kar diši po nekem neoliberalizmu, po neki desnici. Šlo je za napoved zelo izključujoče in konfliktne politike.

Vendarle je zadnje čase nekoliko spremenil retoriko, deloval bolj zadržano, bolj kooperativno kot prej. Torej je vprašanje, kakšno smer bo ubrala stranka, saj moramo vedeti, da stranka ni notranje homogena. Na volitvah za predsednika stranke je Lukšič le za malenkost premagal Pahorja, zato bi radikalen odmik od Pahorjeve linije lahko celo vodil v razcep v stranki. Zato so sklenili, da velja Pahorja obdržati v bližini, v svojih vrstah, ga podpreti kot kandidata za predsednika stranke. Če bi Pahorja popolnoma izobčili, bi podpora stranki zelo upadla, zdaj pa imajo tudi zaradi njega kar visoke ratinge.

Vemo, da se zadnje mesece vrstijo afere s ponarejenimi spričevali, prepisanimi magisteriji: zadnji dve odmevni aferi sta afera Simčič in afera Ambrožič. Kaj vi kot človek, ki prihaja iz šolstva, visokega šolstva, menite o teh primerih? Zdi se, da je ponarejanje in prepisovanje kar pogost pojav.

V javnosti se je pri vseh teh primerih poudarjalo predvsem problematičnost dejanj, njihovo moralno zavrženost, precej pa je bil zanemarjen nek drug vidik, ki je prav tako pomemben. Kaj takšni primeri povedo o stanju v slovenskem visokem šolstvu? Ali niso to primeri blamaž za visokošolske institucije, kjer so se ti primeri zgodili?

Ali ni nenavadno, da je človek, ki je ponaredil srednješolsko spričevalo in potemtakem naj ne bi bil sposoben narediti niti srednje šole, potem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zlahka končal študij? Mogoče to kaže, da je nekaj narobe na visokošolskem področju.

Ali pa na primer Borut Ambrožič, ki naj bi zagrešil plagiat pri svojem magistrskem delu tako, da je prepisal neko diplomsko nalogo. Nekdo prepiše besedilo iz nekega dela, ki je gledano kvalitativno nižjega ranga, kot je magistrsko delo, pa gre to "nekako skozi". Oba primera sta se zgodila na javnih univerzah, mariborski in ljubljanski, ki se pogosto sklicujeta na svojo kakovost. Takšni primeri pa ju postavljajo v drugačno luč.

Pred tedni je buril duhove članek v Delu o Jožetu Pučniku – avtor je trdil, da je Pučnik soodgovoren za izbris in da se naše glavno letališče zato ne bi smelo več imenovati po njem. Primerjal ga je celo s Slobodanom Miloševićem. Vaše mnenje?

To je bil eden od najbolj podlih, nizkotnih zapisov, kar jih je bilo kdaj v slovenskih medijih – pa imamo v Sloveniji na sploh opraviti z razmeroma nizko ravnjo pisanja, saj je raznih podtikanj, žalitev in nedokazanih obtožb v izobilju.

Kar je zagrešil Delov pisec, ko je primerjal izpričanega demokrata, disidenta, ki je bil zaradi svojih demokratičnih in svobodoljubnih načel v obdobju komunističnega režima zaprt, ki je bil eden od najbolj zaslužnih za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije, z vojnimi zločinci, kot je bil Milošević, je zame izjemno zavržno dejanje.

V tistem sramotilnem pisanju ni bilo nobenih argumentov, da naj bi bil Pučnik eden od glavnih ideologov nekakšnega etničnega čiščenja. Kakšno etnično čiščenje?! Ne glede na to, kako gledamo na izbris – ali je bil krivica ali ne –, nikakor ni bil etnično čiščenje. Takšna trditev je pravzaprav žalitev za tiste, ki so bili resnično žrtve etničnega čiščenja po državah nekdanje Jugoslavije. Takšno pisanje je sramota za slovensko novinarstvo in nam pove, kako nizko je padel časnik, ki se je imel za osrednji slovenski dnevni časopis.

Primer Pučnik je povezan z letošnjo obletnico osamosvojitve. Vemo, da so bila nasprotovanja preimenovanju vojašnic po teritorialcih, ki so padli v osamosvojitveni vojni. Vse to odpira vprašanje odnosa do osamosvojitve.

Odnos do osamosvojitve je zelo diferenciran. Del slovenske politike, civilne družbe oziroma javnosti ima osamosvojitev za temeljno vrednoto, drugi del pa ne. Predvsem del politike, civilne družbe in medijev, ki izhaja iz struktur nekdanjega komunističnega režima, je vedno čutil neko nelagodje do osamosvojitve.

Vemo, da je nekdanja partija do zadnjega nasprotovala osamosvojitvi, da je na osamosvojitveni vlak skočila v zadnjem hipu, ko je bilo jasno, da je podpora osamosvojitvi med ljudmi tako velika, da bi končali na političnem obrobju, če bi ji nasprotovali. Tako pa so se v zadnjem hipu precej spretno priklopili osamosvojitveni kompoziciji in potem jim je celo uspelo po spletu okoliščin – prek divjega lastninjenja, kjer so večinoma delovali ljudje iz nekdanjih struktur – požeti največje sadove.

Uspelo jim je zadržati nadzor nad ključnimi področji – mediji, gospodarstvom, sodstvom. Njim se je torej ta kalkulacija splačala, ampak kljub temu niso osamosvojitve vzeli čisto za svojo. To je zdaj očitno. Če pogledamo politike t. i. tranzicijske levice: kolikokrat sploh poudarjajo osamosvojitev? Ste kdaj slišali Zorana Jankovića, da bi se skliceval na osamosvojitev? Ne. On se sklicuje na NOB. Zanj je NOB tista temeljna vrednota, ne pa osamosvojitev.

Lukšič je dejal, da so za osamosvojitev zaslužni Kardelj, Kidrič in Tito.

Druga stvar pa je, da si tudi tisti, ki jim osamosvojitev ne pomeni veliko, poskušajo prisvojiti neke zasluge. Lukšič in njegov izjave, kako da je levica tista, ki je zaslužna za osamosvojitev, oziroma da so Kardelj, Tito in Kidrič zaslužni za osamosvojitev, so popolna neumnost. Če bi bilo to res, bi se Slovenija osamosvojila leta 1945. Takrat je bila Slovenija integralni del neke komunistične totalitarne države. Slovenska partizanska vojska, ki naj bi osvobodila deželo, je postala del jugoslovanske vojske, njen jezik poveljevanja je bila srbohrvaščina.

Vemo, kako je partija nasprotovala idejam o slovenski samostojnosti, kakšni so bili odzivi na znano 57. številko Nove revijo. Takrat je slovenski partijski esteblišment te zamisli popolnoma zavrnil, se postavil zoper njih. Še nekaj let pozneje so govorili o nekakšni asimetrični federaciji. Govorjenje, da je levica najbolj zaslužna za osamosvojitev, pa je res potvarjanje zgodovine. Čeprav so ravno ti krogi, krogi levice, tisti, ki drugim najbolj očitajo tovrstno početje.