Petek, 7. 8. 2015, 8.28
8 let, 8 mesecev
Slovenski študent v Abu Dabiju: Sloveniji bi rad vrnil, kar mi je dala
Pred dobrim letom smo Miho Klasinca predstavili v rubriki Junaki za jutri, ko je kot edini slovenski maturant mednarodno maturo opravil z vsemi točkami. Lani najbistrejši maturant se je odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v tujini. Študij psihologije je vpisal na newyorški univerzi v Abu Dabiju, glavnem mestu Združenih arabskih emiratov, od koder po letu dni na počitnice v Slovenijo prihaja z neprecenljivimi mednarodnimi izkušnjami.
Statistični urad je nedavno objavil, da Slovenijo zapušča vse več državljanov. Lani se je iz države odselilo 8.129 ljudi oziroma 0,6 odstotka slovenskih državljanov, kar je štiri odstotke več kot leto prej. Največji delež oziroma tretjina so mladi od 25. do 34. leta.
O tem, kaj jih žene v tujino in s kakšnimi izkušnjami jih mednarodno okolje obogati, smo se pogovarjali s študentom prvega letnika psihologije v Abu Dabiju Miho Klasincem, ki poletne mesece preživlja na počitnicah pri starših v Dupleku pri Mariboru.
Mineva eno leto, odkar ste zapustili Slovenijo. Se je domovina v tem obdobju kaj spremenila? Ali zdaj, ko ste tu le na počitnicah, nanjo gledate kaj drugače? Ne vem, ali se je spremenila Slovenija, mislim, da sem se bolj spremenil jaz. Veliko stvari ostaja enakih, tudi zame. Dneve preživljam pri babici, kosim travo, se družim z družino in prijatelji. Če pogledam okolico, opazim spremembe, v Mariboru se odpirajo nove trgovine, iniciative, odpreti želijo socialno banko. To so spremembe, medtem ko ljudje ostajajo isti.
Seveda zdaj veliko stvari bolj cenim. Dež, oblake, to obožujem. Pa slovensko hrano. Hrana je tam sicer dobra, a nič se ne more kosati z babičinim štrudljem.
Je to tisto, kar ste najbolj pogrešali? Najbolj pogrešam slovenski jezik. Prek skypa se pogovarjam s prijatelji in družino, a rad grem v lokal na kavo in z natakarjem govorim slovensko, rad berem slovenske novice in knjige. Po končanem letniku sem ostal še mesec dni, da sem se učil arabsko in izkusil ramadan, takrat nas je bilo več Balkancev, da smo se pogovarjali srbohrvaško. Tako mi je bilo že lažje.
Omenili ste, da ste se spremenili. Kako vas je zaznamovalo življenje v zdomstvu? Ko tu poslušam pogovore prijateljev, sorodnikov, tudi radio, je besednjak poln izrazov, kot so strici iz ozadja, kriza, vse so pokradli, kje so boljše plače … Stik s tem delom slovenskosti sem povsem izgubil, včasih se mi vse skupaj zdi že malo absurdno. Veliko je negativizma, pesimizma. Mogoče sem se v tem spremenil, to izgubil. A zame je lažje, ker sem v tujini, in to na študiju, ki mi ga financira univerza. Ker mi je vse to omogočeno, je malce kočljivo, da iz takega položaja govorim o razmerah v Sloveniji.
Ko gledate od daleč, menite, da bi v Slovenci živeli lažje, če bi malo bolj svetlo gledali na razmere? Mogoče. Sam si želim, da bi tako razmišljali. Vendar je težko, če si neprestano obkrožen s takimi novicami, zavit v spiralo negativnih stvari, o katerih poročajo mediji. Zame je super, da sem šel ven, si od tega vzel malo odmora in zdaj na stvari gledam z druge perspektive.
Za mlade je včasih to res težko, saj njihov položaj zadnja leta ni najbolj perspektiven. Kakšno pa je življenje vaših vrstnikov v Abu Dabiju, tako domačinov kot tujcev? Predvsem lahko govorim za naš kampus. Vsi študenti na naši univerzi živijo zelo dobro. Univerzo namreč financira vlada v Abu Dabiju, ki s tem nadarjenim in uspešnim študentom z vsega sveta ne glede na njihov socialni status omogoča študij. Meni tako plačajo stroške študija, bivanja, zdravstvenega zavarovanja, na voljo so nam športni objekti in druge službe. S finančnega vidika je tako študij enak, kot če bi študiral v Ljubljani ali Mariboru.
Priznam pa, da prihranim veliko energije pri skrbi za esencialne zadeve, pri mariborskih študentih ni tako. Zato sem zelo hvaležen, da se mi s prihodnostjo in statusom trenutno ni treba obremenjevati, in poskušam uživati iz dneva v dan.
Študija v Sloveniji osebno niste izkusili, pa vendar. Kako bi lahko primerjali način izobraževanja na ameriški univerzi s slovenskim šolstvom? Univerza je super, profesorji so dostopni in izjemno kakovostni, vsi delavci nam dajejo občutek, da so tam za nas, vedno so nam na voljo. Na voljo nam je tudi ogromno izobraževalnih sredstev. Težko je najti besede, s katerimi bi to opisal.
Kar zadeva način študija, je veliko praktičnega dela, kjer se že v dveh tednih lahko ogromno naučiš. Kampanjskega učenja pred izpiti ni, vse se dela sproti, knjige moramo prebrati pred predavanjem, na predavanju pa se razpravlja o temi. Nato pišemo eseje ter končni izpit, ta glede na sprotno delo ne zahteva ogromno učenja.
Študij je res super, vsem nam je v veselje študirati.
Ste vsi študenti enakovredni? Seveda. So pa domačini zelo ekskluzivni in se radi držijo sami zase. Že v jedilnici so precej ločeni in se pogovarjajo v arabščini, po pouku jih veliko odhaja domov, tisti, ki so v kampusu, domov odhajajo vsaj za konec tedna, medtem ko smo mi ves čas v kampusu.
Torej ni veliko priložnosti, da bi jih spoznali? Bolj ali manj samo v sklopu predavanj ali ko se skupaj učimo, v prostem času pa bolj malo. Študirate v izjemno kulturno raznolikem okolju, mesto je verjetno še bolj barvito, saj je od 1,5 milijona prebivalcev Abu Dabija le tretjina domačinov. Pravzaprav gre za svet v malem, kjer lahko v majhnem prostoru srečaš veliko različnih kultur. V vseh Združenih arabskih emiratih je domačinov še manj, le približno 16 odstotkov. Daleč največ je priseljencev iz južne Azije, to so večinoma prekerni delavci, s katerimi se ne ravna lepo. Ogromno je visokokvalificirane delovne sile z Zahoda. Pestro je tudi mesto s paleto visokih stolpnic in dragih avtomobilov.
Socialne razlike poznamo tudi v Sloveniji, a za kraje, kot sta Abu Dabi in Dubaj, so te pravi črni madež. Kako je, ko to vidiš na lastne oči? Socialne razlike so precej večje kot v Sloveniji in ne vem, ali je neprijetno prava beseda, a vsekakor ni ravno preprosto živeti v takem okolju. Pravzaprav se to pojavlja že v našem kampusu, kjer v predavalnici rešujemo svetovna vprašanja, po drugi strani pa bi radi imeli zelen kampus, zato delavci pri 30 stopinjah Celzija zalivajo travo.
Z revnimi ljudmi imam največ stika v taksijih. Zadnjič sem govoril z Nepalcem, ki že pet let ni videl svoje družine in ima sedemletnega otroka. Razmere, v katerih živijo ti ljudje, res niso dostojne človeka. A menim, da je pomembno, da to opazimo, se tega zavedamo in o tem govorimo.
Ko smo pri razlikah, kako pa se je bilo seznaniti z drugim religioznim okoljem? Zlahka. Naučiti se je treba bontona in biti spoštljiv. Vsi ti študentje tam smo gostje, ki moramo spoštovati tujo kulturo, ne biti križarji, ki bi domačinom širili svojo vero in nazore. Na univerzi je sicer ogromno muslimanov, kar je izvrstna priložnost, da se o tem poučiš in poskušaš razumeti drugo kulturo. To je neprecenljiva priložnost, da se znebim ali vsaj zavem predsodkov in jih poskušam odpraviti.
Je torej to Abu Dabi, kot ste ga pričakovali pred letom dni, ali vas je kakorkoli presenetil? Presenetil me je le s svojo raznolikostjo. Je bolj tradicionalen kot Dubaj, ki ima bolj živahno in zahodnjaško kulturo. Kar pogrešam, je reproduciranje kulture v obliki gledališč, koncertov in podobno. Imajo le nekaj koncertov na leto, na katere pridejo svetovne zvezde ali kakšen orkester. Ni pa rednega programa ali lokalov z živo glasbo. Pravijo, da je Maribor mrtev, a lahko na prste ene roke naštejem lokacije, kjer se v petek zvečer s prijatelji družiš ob živi glasbi. Tam je tega malo, biti moraš precej iznajdljiv, da kaj najdeš.
Združeni arabski emirati so nekakšna delovna meka za mnogo Zahodnjakov. Tudi sami že kaj pogledujete za delovnimi priložnostmi? Na univerzi je služba, ki skrbi za mreženje med delodajalci in študenti, že prek tega v obdobju študija omogočajo pripravništva, prostovoljske izkušnje in potem tudi prvo delo. Priložnosti je ogromno. Mislim, da je moj študij psihologije dovolj splošen, da se lahko pozneje usmerim v več smeri. Seveda bi po diplomi rad nadaljeval študij, a pred tem želim dobiti kakšno delovno izkušnjo.
Torej si želite graditi kariero v tujini? Seveda.
Lani ste v pogovoru za Planet Siol.net dejali, da želite Sloveniji nekoč vrniti to, kar vam je dala. Še razmišljate tako? Seveda. V tem okolju sem se razvijal in to okolje mi je omogočilo, da sem, kjer sem. Čutim odgovornost, da bi na nek način vse to nekoč vrnil.
Vrnitev v domovino tako ostaja v igri. Kako pa bi se odzvali na provokacijo, da so vaši možgani pobegnili v tujino? Trenutno sem v Sloveniji. Za študij v tujini sem se odločil, ker sem menil, da bo bolj kakovosten in bo bolj spodbudil moj razvoj. Sloveniji in delovanju v Sloveniji nikoli nisem zaprl vrat, tudi okolica in način življenja tu sta mi bolj všeč. Obožujem slovenski jezik, tu so moja družina, prijatelji, narava je tu izjemna.
Z begom možganov se ne obremenjujem. Trenutno sem študent. Pred tremi leti na primer niti nisem vedel, kaj bi rad študiral, zdaj sem v tujini. Šel bom korak za korakom. Idealno bi bilo, res bi se nekoč rad vrnil v Slovenijo, to je okolje, v katerem se najbolje počutim. Imam pa še veliko želja in če jih ne bom mogel uresničiti v Sloveniji, bom poskusil v tujini.
Čez planke pogleduje vse več Slovencev, predvsem mladih. Kako gledate na te migracije? Svojo izkušnjo bi zagreto oglaševal in priporočil vsakomur, tudi na II. gimnaziji v Mariboru sem dijakom letos v okviru redne predstavitve študija na univerzi v Abu Dabiju predstavil svojo izkušnjo. Odhod v tujino je dober, a seveda ne za vsako ceno. Sam sem šel z drugim odnosom, kot gre večina mladih, ki se po prestopu meje najraje ne bi več ozirali nazaj in bi ostali v Avstriji ali Nemčiji. Jaz na to ne gledam tako. A ko vidim, koliko mladih izobraženih čaka na delo, razumem odločitev, da možnosti iščejo v tujini.
Kaj je tisto, kar ti po vašem mnenju lahko da tujina, Slovenija pa ne? Zdi se mi, da je drugje okolica veliko bolj dojemljiva za mnenje mladih, njihovo delo, da jim več odgovornosti. Veliko mojih prijateljev v tujini to poletje opravlja pripravništvo, a s tem ne mislim dela v strežbi, temveč konkretno delo v bankah, šolah, neprofitnih organizacijah, kjer imajo odgovorno delo in možnost, da se izkažejo. Zdi se mi, da je tega v Sloveniji premalo.
Drugo, kar sem se v tem letu naučil, pa je upoštevanje različnih pogledov. Pri vsaki problematiki, ki se je lotimo tako v učilnici kot zunaj nje, upoštevamo skupek mnenj in perspektiv. Zdi se mi, vsaj iz mojih izkušenj, da v Sloveniji vedno obvelja le ena resnica, medtem ko se druge zatre. Že v učilnici ima prav le profesor.
To je tisto, kar ti po mojih izkušnjah da mednarodno okolje. Širok pogled, zavedanje svojih predsodkov. Poskušaš jih zadržati in preprečiti, da bi vplivali na tvoje odločitve.