Ruska uganka

Energetsko močna Rusija na energetsko-gospodarskem področju deluje zrelo in odločno. Njeni pogledi so usmerjeni v predele sveta, ki ji ali prinašajo devize ali pa surovine. Ključno pri njenem nastopu je, da ji vrednotne ali celo ideološke ovire ne povzročajo težav. To ji odpira vrata na trge in k surovinam Irana, Sudana, logično tudi Kitajske. Kar preseneča je, da s te strani sveta Rusijo še vedno zaznavamo kot nekakšno »zaostalo« državo, čeprav so njeni pristopi veliko bolj strateško opredeljeni in ciljno usmerjeni kot tisti, ki jih koordinirajo med 27-imi prestolnicami. Iskanje konsenza med državami članicami Unije glede odnosov z Rusijo je težak postopek. Države, ki mejijo na energetsko velikanko ali so z njo delile zgodovino, imajo povsem drugačne skrbi kot tiste, ki jo vidijo kot priložnost.

Unija naj bi konec minulega meseca začela pogajanja za nov partnerski sporazum z Rusijo, ki vključuje tako širok dnevni red, da je bržčas jasno, da bodo koncesije rdeča nit pogajalskega procesa. In kaj naj si Unija želi od Rusije? Vprašanje je povsem preprosto, odgovorov je veliko več in niso ravno preprosti. Energetska varnost je osrednje gonilo – čeprav ne tudi enotno, saj imajo nekatere države dvostranske sporazume –, ki si prizadeva za nov sporazum. Koncesije za energetsko varnost so lahko zelo visoke. Ni pričakovati, da bi pretirano poudarjali, kakšna naj bi v smislu vrednot bila sodobna Rusija. Tudi sicer je z Moskvo nesmiselno igrati na violino evropske perspektive, če si je nihče ne želi. Če na eni strani ni želje po evropski poti, potem tudi na drugi ni sredstev za določanje te poti. Kaj torej ostane? Ostane evropska sosedska politika. Denimo. Gruzija, Ukrajina. Recepta, v katerem omenjeni državi pridobita, skorajda ni. Očitno je, da »proevropske« težnje Tbilisija in Kijeva v Moskvi niso sprejete z razumevanjem. Kaj šele tiste povezane z Natom? Energetska odvisnost Ukrajine od Velike sestre je preveč očitna, da bi jo lahko prezrli. Gruzija s težavami z Abhazijo in Južno Osetijo, kjer ruski vpliv zgolj in samo raste, ne velja ravno za stabilno državo. A če evropski državniki požrejo svoje besede, izgubljajo verodostojnost. Če pa jih držijo, premikajo meje EU in pa tudi največjega vojaškega zavezništva na meje Rusije, kar utegne prej škoditi kot koristiti. Tako Uniji kot Ukrajini in Gruziji. Omenjenima Unija kaj dosti ne more ponuditi, če želi ohraniti verodostojnost, ko bo treba kazati dosežke, in okrepiti svoj položaj v pogajalskem okviru z Rusijo.

Unija je predvidljiva. Deluje po ustaljenih postopkih in ponuja podobne reči v podobnih okoliščinah. Nima enotne zunanje politike, česar tudi ne kaže pričakovati. Kar pa bi morda lahko ponudila je dolgoročna, k ciljem usmerjena strategija. Že spoznanje, da je Rusija zaradi nastopa na raznolikih energetskih, vojaških in drugih trgih manj odvisna od evropskega denarja, kot je Evropa od ruske energije, je dovolj stresno in kaže na to, kdo ima v tem odnosu premoč.