Prvo Medvedjevo leto

Zavedajoč se ruskih geopolitičnih interesov ter glede na jasno opredelitev približevanja Severnoatlantskega zavezništva na meje države kot nevarnost bi bilo pričakovati kaj drugega iluzorno. Moskovski vladajoči dvojec, v katerem še naprej krmari Vladimir Putin, se je v zadnjem letu predstavil kot sistem mehkejše retorike, ki dopolnjuje hladnokrvne in brezkompromisne pristope navzven. Rusko vedenje je vedenje velesile, ki zahteva, da bližnja okolica igra oziroma vsaj spoštuje njena pravila igre. Gruzija tega ne počne. Ruska vpletenost v Gruziji je neizpodbitna ter z zasedbo in s priznanjem samostojnosti Abhaziji in Južni Osetiji zelo očitna.

Gruzija je v središču. V središču igric Nata in Rusije. Na stičišču osrednjih plinovodnih povezav. In v osrčju ruskih ter zahodnih interesov. Če bivaš v ruskem vplivnem območju, se pač ne moreš pretvarjati, da bo Rusija izginila, ko zapreš oči. Ukrajina za to plačuje resno ceno. Zasedba "oranžne revolucije" je razklana, predsedniške volitve proti koncu leta bodo potekale v zelo težkih gospodarskih razmerah. A Sakašvili se iz ukrajinskega primera očitno ni veliko naučil.

Morda se nam je lahko za trenutek zazdelo, da bi lahko revolucija prinesla kaj drugega, a demontaže obstoječih sistemov čez noč se pogosto izkažejo za tvegane. Sistemi pa za zelo krhke. Pred leti, ko so v Kirgiziji čez noč zamenjali enega samodržca z drugim, je neka članica ene od nevladnih organizacij v mikrofone in pred kamero (seveda ne domačih medijev) mirno razlagala, da je šlo zgolj za razbojniško revolucijo. Češ, prej so kradli eni, zdaj bodo drugi. Primerjava Gruzije in Kirgizije sicer ne vzdrži v celoti, a dejstvo je, da predsednik Sakašvili na svojem položaju ne ustvarja ravno najboljših razmer za spoštovanje svoboščin in pravic prebivalstva. Pozivi k odstopu, ki jih ponavlja tamkajšnja opozicija so vedno glasnejši, čeprav bi za uspeh morali bržčas biti enotnejši, na kar kažejo tudi rezultati volitev, ki jih je po vrsti dobil predsednik ali njegova stranka. Največja težava je tudi zanje Rusija. A zgolj zato, ker s poudarjanjem enakih pogledov kot opozicija v Tbilisiju Sakašviliju dodatno omogoča ustvarjanje videza prežečega zunanjega sovražnika. Včerajšnji "upor" je pravzaprav lahko dokaz za slednje. Za kaj je sploh šlo? So bili zraven Rusi kot gre uradna gruzijska različica ali morda sama gruzijska vlada, kot namigujejo nekateri neuradni viri. Resnih, preverjenih podatkov tako nimamo. A nekaj je gotovo. Gruzijski predsednik Sakašvili je državo pripeljal v okoliščine, v katerih bi v ZDA in v Evropi lahko prenehali govoriti o demokraciji. Gruzija je postala primer akutnega demokratičnega deficita in primer vladnega ohranjanja trajne nestabilnosti. Kar pa je za tiste, ki si v regiji želijo predvsem delitve vpliva in moči lahko tudi zelo prikladno.