"Poletna programska shema"

Na naših televizijah se že dva meseca dogaja nekaj nadvse bizarnega. Dokler je trajalo svetovno prvenstvo v nogometu, tega niti nismo opazili, zadnje tedne pa se ob pogledu na televizijski spored vsi samo še praskamo po glavi. Nekaj takega verjetno počne tudi večina zaposlenih tako na komercialki kot nacionalki, saj se za program, ki ga večinoma sestavljajo ponovitve, pač ne moreš kaj preveč pretegniti. Saj vem, da je realnost verjetno drugačna, a že od nekdaj sem zavidala televizijcem in učiteljem, ki so ob začetku poletja zaprli štacuno in se vrnili šele s septembrom. Morda na televiziji mislijo, da v mali ekran buljijo le še osnovno- in srednješolci (med šolskim letom, seveda), saj se njihovo vlaganje denarja in dela v spored povsem ujema s delovanjem šol. Poleti se življenje pač ustavi in vsi družno ugasnemo televizorje ter začnemo prebirati knjige, če ne prebiramo knjig, pa se na pamet učimo vseh sezname in predloge za poletno branje, saj je prisotnost literature v naših življenjih očitno še bolj odvisna od letnega časa kot izbira obutve.

Poletje je resnično nekakšna črna luknja televizijskega programa. Sezona, ki je ni. Pop TV je roke dvignil že med enomesečnim nogometnim praznikom in nam postregel kar s ponovitvami še svežega Talenta, nadaljeval s tistim šovom tandema Zrnec & Bizovičar (kdo bi si mislil, da so posneli dovolj oddaj za toliko ponovitev, kajne?), za piko na i pa poskrbijo nikoli končane reprize Naše male klinike, zaradi katerih se počutim kot Bill Murray v Neskončnem dnevu. Nikoli se ne konča. Se sploh spomnim časa, ko na sporedu ni bilo NMK? Ali vsaj reklam za DVD-je NMK? Kakorkoli že, nacionalka je medtem prepričana, da je predvajanje oddaj iz arhiva v isti obliki, kot so jih predvajali prvič, zabaven potep po poti spominov. Verjeli ali ne, na drugem programu TV Slovenija lahko sredi poletja spremljate "zimske spomine" (beri: ponovitev zimskih olimpijskih iger), če pa zelo pogrešate nogometno sezono in kujavi glas Andreja Stareta, si lahko vedno ogledate tudi kakšno tekmo julija končanega SP. Poleti je vse mogoče. Razen aktualnosti, seveda.

Še vedno pa ne razumem smisla vsega skupaj. Je poleti res toliko manj gledalcev, ali pa smo le tako dobro zdresirani, da se v vročih mesecih sploh ne trudimo prižigati televizorja? Še pri poročilih (menda) vladajo kisle kumarice in med novicami dneva ponavadi prevladujejo podražitve (morda vsi upajo, da jih zaradi dopustov nihče ne bo opazil?) ter takšna ali drugačna panika, ki jo skušajo umetno ustvariti novinarji s kričavim in ogorčenim glasom petletnika, ki mu je nekdo ravnokar ukradel frnikolo. Ja, "svet-na-kanalu-a", o vas govorim. Prva večerna poročila, prosim vas lepo. "Svet-na-kanalu-a" je le slab aperitiv drugim poročilom, ki z njegovo pomočjo pravzaprav delujejo veliko bolj kredibilno in umirjeno, umirjenost pa je nekaj, kar človek v tem čedalje bolj histeričnem pristopu k novicam vedno bolj pogreša. Ko bodo preostali doumeli, da Sveta ne gre posnemati, ampak mu postaviti protiutež, bo morda prišel čas, da se mu zahvalimo (in ne le zgražamo). No, bomo videli, kaj se bo zgodilo z novo oddajo dinamičnega dua Traven & Slak. Nekako dvomim, da bo prevzela vlogo protiuteži, pa čeprav Slak po vrnitvi iz rdečega v siv studio deluje, kot bi mu v jutranjo kavo nekdo dodal še par sedativov. Dobrodošlih sedativov, da ne bo pomote. Rdeča barva res ni dobro vplivala nanj.

A ne delajmo poletju nepotrebne krivice, saj ponovitev nismo deležni le te tri mesece. Stokrat videni filmi so na slovenskih televizijah prava stalnica, nekaj jih je bržkone aboniranih na vsakoletno prikazovanje in naši televizorji bi vsi družno naredili harakiri, če ne bi vsaj enkrat na leto videli Meg Ryan v Francoskem poljubu (nazadnje 19. julija) ali v kateremkoli filmu, ki ga je posnela s Tomom Hanksom (Joe proti vulkanu sledi 11. avgusta). Naslove, ki so bolj zanesljivi kot Jankovićev nasmeh, bi lahko naštevala do pamtiveka, a namesto tega se bom raje vprašala, ali se je sploh še kdo sposoben čuditi razmahu nalaganja serij z interneta? Tudi sedemnajsta ponovitev Seksa v mestu pač ne more rešiti vsega, (lažno) upanje na boljše televizijske čase, ki ga s seboj prinaša september, pa tudi ne. In tako ostajamo v programski črni luknji ...