Pezdir in njegov imenik bizarnih političnih likov

Od 35-letnika smo slišali manifest izgubljene generacije. Prepričal nas je. Kljub udobnosti položaja, v katerem kot nestrankarski strokovnjak govori, kar želi, brez odgovornosti. Rado Pezdir na trenutke res govori s trohico naivnosti, tudi bombastičnosti, a njegova iskrenost, neposrednost in kritičnost so blagodejne začimbe za slovenski javni prostor.

Čeprav je samo svetovalec za gospodarski program LV, je prejel resne grožnje, enake tistim, ki jih je bil deležen Zoran Janković. Pezdir ima rad trenirke, razložil pa nam je tudi, kateri slovenski politik ima najboljši glasbeni okus.

Govorila sva še o javno izrečenih kletvicah in o tem, ali so res nujne. O tem, ali ga je razočaral tudi Gregor Virant. In še, zakaj razmišlja o odhodu v tujino, zakaj njegovi generaciji ni nič prineseno na pladnju in zakaj uspeh ni mogoč brez polnega telefonskega imenika bizarnih političnih likov.

"Vsega imam dovolj. Zaradi tega ne bom imel višje plače. Meni je počil film zaradi te gnile Slovenije, dosti jo imam." Zakaj takšna izjava med koalicijskimi pogajanji?

Eden od razlogov so bizarno nenavadna novinarska vprašanja. Dejstvo je, da novinarji med volilno kampanjo niso opravili svoje domače naloge, zato se je spremenila v lepotno tekmovanje.

Pri vseh makroekonomskih kazalcih in težavah je bilo jasno, da so to ene od najpomembnejših volitev v zgodovini Slovenije. Vse zgodbe v medijih pa so bile povezane z aferami, ki so bile na pladnju že kakšno leto ali pa več, ali pa so bile ekonomsko nekonsistentne oziroma so politiki govorili o gradovih v oblakih, ne da bi to kdo postavil pod vprašaj.

Drugi razlog pa so neresnost večine političnih strank in njihove čudne zgodbe. Človek začne izgubljati upanje. Ne nazadnje nisem rekel nič takega, o čemer ne bi razmišljala večina ljudi, vključno s psovko. Na žalost je ta psovka prišla v javnost. Na žalost ne mislim z osebnega vidika, ampak zaradi tega, ker je o medijih povedala več, kot lahko pove o meni, saj je bila objavljena v najbolj gledanih televizijskih terminih.

Ne bi želel preveč moralizirati glede tega, ampak ali ni neprimerno preklinjati pred televizijskimi kamerami?

Ne. Sem običajen človek. Ni moj problem, če to pride prek medijev v javnost. To kaže na hipokrizijo določenih medijev, ki se potem nad tem zgražajo. Če jim to ni všeč, potem naj tega ne dajo v javnost, razen če hočejo iz tega narediti zgodbo.

In tako so nastajale zgodbe pred volitvami. Niso bile pomembne višina obrestne mere na slovenski dolg, verjetnost bankrota, težave na bančnem trgu, zadolženost podjetij, stopnja brezposelnosti. Imeli pa smo afere in lepotno tekmovanje. Del odgovornosti za to nosijo mediji, a tudi politiki in strokovnjaki, ki so bili modro tiho in čakali na svoj trenutek, da bodo po volitvah unovčili svoje modrosti. Tudi javnost, ki je požrla vse te gradove v oblakih.

Eno od splošnih prepričanj je, da je Lista Virant v koalicijskih pogajanjih sedela na dveh stolih. Koalicijska pogodba z levosredinskimi strankami je bila celo parafirana. Zdelo se je, da to ni bila resna zgodba.

Resna pogajanja so bila samo s Pozitivno Slovenijo, vse preostalo je bilo posvetovalne narave. Kot strokovni svetovalec pri programu Liste Virant nisem imel mandata za kakršnokoli koalicijsko usklajevanje z SDS.

Tudi sami ste zagovarjati odločitev, da ne greste v koalicijo z Zoranom Jankovićem. Zakaj?

Šlo je za programske razloge. Motilo me je tudi, da je DeSUS v pogajanja prišel na koncu in dosegel nekatere njihove ključne zahteve. V koalicijski pogodbi so ostali neusklajeni ključni programski poudarki Državljanske liste (DL). Zoran Janković je recimo pred dnevni znova napovedal dvig DDV, kar je za nas nesprejemljivo.

Na željo DeSUS-a bo uveden nov dohodninski razred, mi pa smo bili pred volitvami proti novim davčnim obremenitvam. Na odpor je naletel predlog o socialni kapici. Ne moremo tudi umakniti predloga o demonopolizaciji obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki je ključ do zdravstvene reforme.

Glede privatizacije NLB je bilo doseženo samo, da se ne bo dokapitalizirala iz javnih financ, mi pa smo zagovarjali popoln umik države iz lastništva banke. Tudi pokojninska reforma ni bila v celoti usklajena.

Zakaj ste se pogajali in izgubljati čas, če ste vnaprej vedeli, da pogajanja ne bodo uspela?

To je bila logična in korektna poteza. Jasno je bilo, da imamo zelo različne programe, a neodgovorno bi bilo zavrniti pogajanja. Ni dovolj dobro reči, ni mi všeč Zoran Janković. Od volivcev smo dobili pooblastilo, da bi lahko morebiti sodelovali pri sestavljanju vlade in upravljanju države.

Ali verjamete, da bo imela DL enak odnos do Janeza Janše?

Da, absolutno. Če bi prišlo do takšne zgodbe, je jasno, kje ne smemo popuščati. Pred volitvami sem povedal, da je razlik med DL in SDS precej. Zelo mogoče je, da bo DL v opoziciji.

Kakšna je vaša ocena Gregorja Viranta? Vas je tudi on razočaral?

Ne. Sem zelo kritičen človek. Velikokrat se mi je zdel odličen, velikokrat pa sem bil zelo strog do njegovih nastopov v javnosti, predvsem glede podajanja ekonomskega programa stranke. Nobena skrivnost ni, da sva se kdaj tudi sprla.

Glede česa sta se sprla?

Ne vem, ali je to zgodba, ki jo želite slišati. Šlo je predvsem za to, kako s številkami predstaviti razmere in zakaj predlagamo določen ukrep.

Kako pa sicer diha DL? Ali recimo na svetu stranke poteka prava demokratična razprava?

Na svetu stranke sem sodeloval dvakrat. Trudim se imeti čim manj stikov, ker sem se odločil, da ne grem v politiko. To mi je všeč, ker potem, ko me novinarji sprašujete, kaj mislim in kakšne informacije imam, ni treba lagati.

Razprava na zadnjem svetu stranke o vstopu v koalicijo je bila korektna. Kljub sklepu o zavrnitvi vstopa v koalicijo smo se veliko pogovarjali o pozitivnih točkah programa. Tisto, kar je bilo usklajeno v koalicijski pogodbi, poslance DL zavezuje.

Pred to ključno sejo sveta sta Gregor Virant in Jani Soršak dejala, da je že vse odločeno, gospod Soršak celo dobesedno. Kakšen smisel ima potem razprava na svetu?

Sorška sem vprašal, zakaj govori bedarije in kako je lahko odločeno, če ni bilo predstavljeno niti poročilo pogajalskih skupin. Dejal mi je, da je hotel povedati, da je sam odločen. Menil sem, da ne bi smel komunicirati na takšen način.

Je eden od ključnih problemov Slovenije pomanjkanje distance, kritičnega razmišljanja? Smo glede tega v zadnjih letih napredovali?

Ne. Ta zgodba je v Sloveniji velik "poden" in je posledica nizke stopnje izobraženosti, razgledanosti in funkcionalne pismenosti. Ljudje ne razumejo notranje nekonsistentnosti trditev, ki se pojavljajo v javnosti, oziroma niso sposobni najti protislovja v njih.

V Sloveniji lahko prodate, karkoli hočete. Če začnete zagovarjati podzemno železnico od Ljubljane do Kopra, ki naj bi bila zgrajena z naložbami v višini 50 milijard evrov in naj bi zaposlila 50.000 ljudi, vam bodo vsi prikimali. Najbolj skeptični vas bodo vprašali, od kod denar. Pa jim serviraš eno drugo zgodbico in bodo vsi zadovoljni. Če tega ne bi bilo, tudi zgodbe o nacionalnem interesu ne bi preživele. Del krivde, da takšne trditve uspejo, nosijo tudi mediji.

Razmišljate o selitvi v tujino?

Izpolniti moram nekaj formalnih zadev in potem lahko začnem o tem razmišljati. Lastnemu otroku ne želim privoščiti tega, kar se je zgodilo meni. Da sem star 35 let in da grem lahko ležat na kavč in tam počakam na smrt. Očitno se ne bo nič spremenilo, nikomur ni do lastne države.

O čem smo razpravljali, ko smo imeli najpomembnejše volitve? O Virantovem nadomestilu, o tem, koliko podjetij ima Zoki in kako poslujejo, ter o tem, koliko nepremičnin ima Janša.

"Majka mila," kakor bi rekel naš Borut Pahor. Obrestna mera vam signalizira bankrot države, javni dolg je eksplodiral in gre proti grškemu scenariju. Podjetja so med najbolj zadolženimi v EU, banke so praktično mrtve, kapitala ni, brezposelnih je ogromno, napoveduje se val stečajev. Mi pa se pogovarjamo o čisto šestih zadevah. Človek je lahko samo besen in šokiran.

Bilo je neresno, da na volilnih soočenjih nihče ni znal povedati, kako bo varčeval v javnem sektorju. Imamo predsednika vlade, ki je šel znova na volitve in ni znal o varčevanju povedati skoraj nič, čeprav je vlada sprejela tri ali štiri rebalanse proračuna. Imeli smo predsednika opozicijske stranke, ki bi moral najbolj vedeti, kje bi bilo treba varčevati. Ali se to nikomur ne zdi škandalozno ali pa sem jaz budala.

Dejali ste, da ste del izgubljene generacije. Kaj to pomeni in kje vidite izhod?

Leta 1990, ko smo se osamosvajali v lep in nov svet, so nam seveda dejali, da bomo živeli čudovito. Ne živimo čudovito. Naša generacija ni bila pripuščena k ničemur. Naleteli smo zgolj na vrtičke in omejitve. Povsod smo bili odrinjeni. Ne glede na to, koliko si se trudil, se nisi mogel premakniti.

Moji kolegi in prijatelji, ki so šli v podjetništvo, so danes "mrtvi" ali pa so naleteli na interesne skupine. Morali so imeti telefonski imenik nekih bizarnih političnih likov, ki so jih morali ves čas prositi za neka dovoljenja.

Tisti, ki so ostali na državnih fakultetah, morajo pojesti neskončno količino govna, da lahko pridejo do tistega, kar hočejo početi. Nam so vrata povsod zaprta. Z naporom jih odpiramo, z naporom nam jih zapirajo nazaj. In zato je to izgubljena generacija.

Glede na to, kako neresni smo v tej državi, bomo to zgodbo "zafurali". Nekaj se bo moralo spremeniti. Mi nismo starejši, ki so se lepo "ukokali". S stanovanji, krediti, položaji in s tem, da so popolnoma nesposobni in neizobraženi, a vseeno plavajo. Mi smo vmes, z nami ni nič, mi smo v limbu, nam se nič ne dogaja, nam se nič ne spremeni. Ne glede na to, koliko se silimo in trudimo.

Marsikdo bo verjetno rekel, ah, ta Pezdir, gotovo ima dobro plačo, stanovanje …

Ta Pezdir je pri 35 letih najemnik. Ima plačo asistenta na fakulteti, to je 31. plačni razred, od 1.200 do 1.300 evrov, in ima v lasti avtomobil. Ko to povem, rečejo, kakšen ekonomist je to, da ima samo to. Če bi dejal, da imam 5.000 evrov plače, bi rekli, ta pa krade denar.

Gotovo ste iz politike dobivali kakšne nespodobne ponudbe.

Vsi vedo, da sem preveliko tveganje za takšno ponudbo, in so toliko razumni, da tega ne poskušajo. Več je bilo groženj, resnih groženj.

Za kakšne grožnje gre?

Neprijetne, verjemite.

So to grožnje po telefonu, elektronski pošti?

Bile so enake, kot jih je dobil Zoran Janković.

To ni ravno prijetno.

Ne. Ampak tako to gre.

Ste jih dobili v zadnjih tednih?

Tako je.

Kakšen je učinek takšnih groženj?

O tem ne bi govoril.

Kako se počutite v trenirki?

Trenirke zelo rad nosim, v njih se počutim odlično.

Kako ste videli akcijo s trenirkami na Prešernovem trgu?

Zelo sem jo podpiral. To afero vidim kot negativni zasuk in neko čudno smer, ki v SDS dobiva premočan glas. SDS je vendarle desnosredinska stranka. S takšnimi nestrokovnimi paraanalizami radikalni desni elementi pridobivajo več glasu, kot bi si želel.

Ne želim slikati absolutnega zla. Zame ne Zoki ne Janša nista absolutno zlo. Vem, da zdrava jedra obstajajo povsod, vprašanje je, kako močna so radikalna krila v strankah.

Poslušate heavy metal. Kateri od slovenskih politikov ima najboljši glasbeni okus?

Patrick Vlačič, ker je fant prišel iz rocka. V DL imamo kar ostre metalce. Zares je bolj raperski, kolikor razumem, tam je Darko Nikolovski. Tudi Eva Irgl je "mahnjena" bolj na rock, za preostale pa ne vem. Ali so že prestari ali pa gre za kaj drugega.