Orožarska diplomacija

Tokratna ruska napoved krepitve oborožitve ni prva. Večkrat so se izkazale zgolj za napovedi. Spreminjanje ogromnih, statičnih vojaških mastodontov v hitre, odzivne vojaške enote je zahteven projekt, pri čemer ni povsem jasno, kako (in na čigav račun) si ga bo Rusija privoščila. Nedvomno, Rusija ni revna država, reven je le velik del prebivalstva. Znano je, da je osrednje gonilo ruskega gospodarstva prodaja energentov, a ob nizkih cenah le-teh v zadnjem obdobju in ob napovedih, da utegne zdajšnja nestabilnost na trgih še trajati, so vsakršni načrti za naprej vsaj tvegani. Lanski poseg v Gruziji je dal ruskemu vodstvu vedeti, da je zdajšnja oborožitev pomanjkljiva, za premike neprimerna in da država za ukrepanje potrebuje drugačne sile. Nekaj podobnega velja za Nato, ki se s preobrazbo ubada že lep čas. In se še lep čas bo.

Dokaj živ je še nastop (takrat predsednika) Putina na predlanski varnosti konferenci v Nemčiji, ko je svaril pred novo oboroževalno tekmo. Osrednja težava je bilo ne posebej prepričljivo stališče Busheve vlade o protiraketnem ščitu. Ta zaskrbljenost se je z napovedjo Severnoatlantskega zavezništva, da bo medse sprejelo tudi Ukrajino in Gruzijo zgolj okrepila, tako da je bil Putin lani v Bukarešti še bolj jasen. Približevanje Nata k zahodnim mejam je grožnja. In Rusija si ne pusti groziti.

Kot kaže bo za ameriško stran protiraketni ščit na Poljskem in Češkem ostal eden od možnih projektov, a ne nujen, kar utegne znova pod vprašaj postaviti resnost iranske jedrske nevarnosti, proti kateri je ščit uradno uperjen. Lanska vojna v Gruziji in plinska kriza z Ukrajino dajeta Rusiji pomemben glas tudi pri naslednjih korakih Nata in Evropske unije. Ruska obnovitev »arzenala« postavlja predvsem vprašanje, kako bo izpeljana. Če bo. Povsem možno je, da bo nov ameriški pristop do Moskve preprosto za nekaj časa pozabil na ščit ter glede Ukrajine in Gruzije ubral kompromisno pot. Kar pomeni, da bosta lahko nekoč članici Nata. Nekoč.

V političnem smislu podpore državama sicer ne gre pričakovati sprememb, temveč predvsem v praktičnem smislu poudarka na pogojih za približevanje. Pri tem je treba poudariti predvsem izrazito slabe gospodarske razmere v Ukrajini ter dejstvo, da gruzijska vlada ne nadzira celotnega ozemlja. Vlada predsednika Obame še ni opredelila svojega pristopa do Rusije, a vse kaže, da bo ta bolj tvoren in v skladu z razmerami precej bolj realističen. V Washingtonu se ubadajo predvsem s finančno krizo in »zaloge« ameriškega gospodarstva pač ne ponujajo podlage za preveč ambiciozno varnostno utemeljeno zunanjo politiko. Tudi v Evropi vse težje slišijo zahteve po krepitvi obrambnih sistemov. V tem pogledu je očitno, da predsednik Medvedjev s to napovedjo bolj kot kaj drugega pripravlja podlago za pričakovano aprilsko srečanje s kolegom Obamo. Namigom o otoplitvi odnosov sledijo besede o krepitvi izhodišča.