"Ocene o tajnem paktu Janša-Virant so neumnost"

Pravnik, sociolog ter nekdanji politik in ustavni sodnik Peter Jambrek je eden od najvidnejših intelektualcev iz kroga Nove revije in Zbora za republiko, ki so ga ustanovili nekaj mesecev pred volitvami leta 2004. Tudi s spodbudo zbora so se pomladne stranke pred volitvami povezale, na čelu z SDS slavile zmago in prevzele oblast.

Danes je Peter Jambrek do vlade Janeza Janše izrazito kritičen. Tudi zaradi rezultatov njegove vladavine ocenjuje, da se je Janša od omenjene magične formule oddaljil in da ji je bližje Gregor Virant.

Za Petra Jambreka bi lahko rekli, da je Virantov mentor. Njuni poti sta se križali od začetka devetdesetih. Jambrek je bil tisti, ki je dosegel, da je Virant ohranil mesto državnega sekretarja tudi po koncu kratke vladavine Andreja Bajuka. In je tisti, ki se je leta 2008 zavzemal, da bi ga Virant nasledil na mestu predsednika Zbora za republiko.

Eden od očetov ustave v intervjuju za Planet Siol.net potrjuje, da je bil Virant že nekaj časa predviden za vstop v politiko.

Povedal nam je, kako je na zajtrku v hiši Janeza Drnovška lobiral za Viranta in Marka Pogorevca, o čem se je pogovarjal z močnimi tujimi medijskimi igralci, ki so si želeli vstopiti na slovenski trg, in zakaj je Zoran Janković vzvod tranzicijske levice, ki je zamenjal neučinkovite predsednike levega trojčka.

Ni pa želel govoriti o povolilni koaliciji med Janšo in Virantom, češ da je za takšna razmišljanja še prezgodaj.

Zakaj ocenjujete, da bi bil Gregor Virant boljši predsednik vlade kot Janez Janša?

Verjetno ste me to vprašali, ker ste gledali moj nedavni nastop v Odmevih. Gospod Bobovnik mi ni zastavil takšnega vprašanja, jaz pa nisem dal takšnega odgovora. Je pa novinar Potič v Delu v podnaslovu napisal, da Jambrek misli, da bi bil Virant sposobnejši predsednik vlade. Tega nisem rekel, to je novinarska izmišljotina.

To sem želel demantirati, a mi odgovora niso objavili. Sem se pa strinjal z gospodom Potičem, da objavi njegovo videnje moje izjave in sem mu tudi pomagal pri formulacijah.

Moja misel v Odmevih je bila zelo natančno izražena. S stališča volivcev se mi zdi edino zares zanimivo in pomembno vedeti, kaj stranke in voditelji obljubljajo. Kaj lahko volivci od njih pričakujejo in s kakšno verjetnostjo bodo nekaj tudi v resnici storili.

Poskušal sem zelo na kratko, preprosto in natančno povedati, kaj je ključni problem dvojne krize v Sloveniji. Eno je svetovna kriza, drugo pa je kriza, ki je endemična, notranja, specifično slovenska. To je, da smo še zmeraj v tranziciji.

Narava te tranzicije je, da družba, gospodarstvo in država še niso normalne. Država je tako močno prisotna, da je to zunaj ne ameriških, ampak evropskih okvirjev. Zato je govorjenje o liberalizmu in neoliberalizmu v Sloveniji, če smo vljudni, ne neumnost, ampak irelevantno.

Kdor se bo zavedal te dvojne krize, bo tudi odgovoril volivcem, kako potegniti Slovenijo iz krize. Rešitvi te čarobne formule je bil blizu Janez Janša, a se je od nje oddaljil. Zdaj ocenjujem, da ji je bližje Gregor Virant. To je vse, kar sem dejal o sposobnosti njunega vladanja.

Zakaj se je Janša od te formule oddaljil in v čem se ji Virant približuje?

To je moja ocena po približni, površni in poenostavljeni analizi mandata vlade Janeza Janše. Vprašal sem se, kaj je Slovenija pridobila glede rešitve izhoda iz tranzicijskega etatističnega sistema, ki jo duši. Malo, veliko premalo.

NLB se Janševa vlada ni dotaknila. Marjan Kramar je ostal direktor banke in odšel s svojim milijonom. Nobena od drugih velikih finančnih in zavarovalnih inštitucij ni bila vsaj približno osvobojena tistih najbolj močnih državnih spon, kontrol in intervencij.

Ni bilo umika države iz gospodarstva?

Umik države iz gospodarstva se ni zgodil. Ne bom rekel, da je Janševa vlada sodelovala pri tajkunskih zgodbah. Dogajale so se na osnovi zakonodaje prejšnjih vlad in zaradi delovanja NLB in drugih državnih bank, ki so bile pod posrednim ali nevidnim političnim vplivom, ali pa so zaradi lastnih interesov delovale tako, da so omogočale ali celo spodbujale tajkunske zgodbe. A tudi na tem področju ni bilo narejeno nič, kar bi človek opazil.

Na področju medijev je Janša upravičeno pričakoval, da ga bodo obravnavali pristransko. Povsem se strinjam, da medijska scena ni pluralna. Vodilnim v osrednjih slovenskih medijih in njihovim lastnikom zamerim, da niso profesionalni.

Kaj bi Janševa vlada lahko naredila, pa ni?

Lahko bi ustvarila vsaj spodbudno vzdušje za nekatere medijske iniciative, ki so prišle iz tujine, iz Bavarske, zlasti pa iz avstrijske Styrie. Pogovarjal sem se o pobudi Styrie, ki je želela ustanoviti strokovno in profesionalno medijsko korporacijo, ne zgolj dnevni časopis.

Bistveno bi bilo, da bi v Slovenijo prišel profesionalni medijski igralec, ki bi bil neodvisen od naše amaterske, diletantske in kapitalsko pristranske scene.

Ne pravim, da bi vlada lahko na to odločilno vplivala, lahko bi pa vsaj ustvarila pogoje za vstop takšnih tujih igralcev. Tako bi bilo medijsko tržišče danes verjetno veliko bolj konkurenčno, pluralno in bolj kakovostno.

Namesto tega pa si je Janševa vlada podrejala medije?

Tega ne vem, o tem pišejo mediji. O tem ne vem nič, vem pa, da še vedno nimamo medijev, ki bi bili v lasti profesionalnih medijskih igralcev, ki bi bili do politike avtonomni.

Kako ocenjujete odziv Janeza Janše na vstop Gregorja Viranta na politično sceno?

Ne vem, z njim se o tem nisem pogovarjal. Ne vem, kaj se dogaja v SDS ali v ožjem krogu gospoda Janše, ki je moj dober prijatelj in bo ostal moj prijatelj ne glede na morebitne filozofske ali politične razlike.

O njegovih osebnih motivih ne bi mogel reči nič, lahko pa povem, kakšni so učinki. Karkoli sta SDS in njen predsednik izjavila v zvezi z Virantom, je bila neizmerna usluga Virantu, njegovi listi in tej novi pobudi na političnem tržišču.

V kakšnem smislu?

Virant je dobil status neodvisnega, samostojnega in kakovostnega igralca. V izhodišču so mu priznali avtonomnost in kredibilnost.

Se vam zdi, da je to avtonomna politična pobuda?

Gregorja Viranta poznam že skoraj 20 let. Kot ustavni sodnik sem z njim tesno sodeloval in ga izjemno cenil, ko je bil moj strokovni sodelavec. Potem sem ga povabil za državnega sekretarja, ko sem bil notranji minister v Bajukovi vladi. Izjemno prizadevno in avtonomno je vodil urad za reformo javne uprave.

Oba moja najtesnejša sodelavca, Marko Pogorevc in Gregor Virant, sta ostala na svojih položajih. Janez Drnovšek ju je ohranil, verjetno zaradi mojega specifičnega načina kadrovanja.

Moj predhodnik in dober prijatelj Borut Šuklje je bil namreč posrednik na nekem zajtrku pri Janezu Drnovšku, ki sem ga vprašal, ali glede na njegove izkušnje misli, da sta Virant in Pogorevc kakovostna kadra.

Medtem ko je Drnovšek pripravljal in prinašal zajtrk na verando njegove hiše v Murglah, smo nekako molče, implicitno ugotovili, da je to dobra ekipa, ki bo lahko nadaljevala delo prejšnje sestave ministrstva.

Vprašali ste me, kako ocenjujem Virantovo sposobnost za politiko. Že precej časa se mi je zdelo, da bi lahko bil tudi zelo zanimiv politični uslužbenec, funkcionar in da bi ga dogajanje samo po sebi katapultiralo v sam vrh politike, če bi se za to odločil.

Ima osnovne lastnosti za politika. Ogromno energije, smisel za operativno vodenje in znanje. Zelo je komunikativen, hitro misli, je inteligenten. To je že več kot dovolj za politika najvišjega ranga v Sloveniji.

V Reporterju sem zasledil mnenje, da je bil Virant že nekaj časa predviden za preskok v politiko. To je res. Ko smo na Novi reviji razmišljali o tem, kdo bi bil naslednji predsednik Zbora za republiko, je bilo neko prijateljsko soglasje, da Virantu s promocijo v krog Nove revije in Zbora za republiko nudimo tudi možnost, da naredi politično kariero. Šalili smo se, da mu z veseljem ponudimo lastne hrbte in ramena, da po njih spleza navzgor.

Nekateri ocenjujejo, da gre za tajni pakt med Virantom in Janšo, da je to v ozadju in da lahko pričakujemo njuno koalicijo po volitvah. Kaj menite?

Kaj mislim o tem? Da je to neumnost. Hočem reči, da kdor tako razmišlja, preprosto ni sposoben razumeti najpreprostejših medosebnih odnosov. Zelo težko je zaigrati takšen tajni pakt.

Očitno gre tu za zamero, bolj z ene strani kot z druge, ki je povsem razumljiva. A predvidevam, da v tem iracionalno čustvenem smislu ne more trajati zelo dolgo, ker so politiki vendar racionalna bitja.

Je pa res, da je šel Virant svojo pot in da nikomur, ki je blizu neki stranki, po naravi stvari to ne more biti všeč.

Torej je možna koalicija med njima, ne glede na zamere Janše.

Zamera? Jaz bi bil celo presenečen, če je ne bi bilo.

Sprašujem o možnosti takšne koalicije, če bi bil recimo Janša relativni zmagovalec volitev. Verjetno je najbolj naravna izbira Virant, glede na program in njegovo sodelovanje v strokovnem svetu SDS.

Zdaj pa se gibljeva na terenu, ki je nezanimiv za pogovor in razmišljanje, ker je oddaljen, negotov, meglen. Nimava popolnoma nobenih osnov za to in je škoda časa za razmišljanje o spletu najrazličnejših možnih kombinacij, ki se bodo dogajale od 4. decembra dalje.

Takrat se bo izmerila moč strank, zdaj pa se razmere z novimi igralci in programi spreminjajo tako hitro, da je možno čisto vse. Ne morete mi zameriti, da ne mislim zapravljati časa za razmišljanje o tako nebuloznih zadevah.

No, glede na to, da je država v težki krizi, verjetno ni vseeno, kdo bo sestavljal koalicijo. Kakšna koalicija bi bila koristna za državo?

Edini natančen odgovor, ki ga lahko dam, je tale: tisti, ki bo znal razmišljati o tem, kako družbo in gospodarstvo osvoboditi in sprostiti iz oklepa, betona državnega nadzora in birokratskih zavor, kdor bo našel podformule, kako državna ali poldržavna podjetja in državne banke ohraniti delujoče, učinkovite in poslovno sposobne, je na pravi poti.

Ta sistemska rešitev slovenske države, civilne družbe in gospodarstva se mi zdi pomembnejša kot pokojninska ali zdravstvena reforma. Ti sta sicer nujni, a predstavljata manjši del problema.

Kako ocenjujete vstop Zorana Jankovića v državno politiko?

Najprej pozitivno v tem smislu, da je spet nekaj novega. Očitno trojček, ki je vladal štiri leta, na volitvah nima več kaj ponuditi. Človek se čudi, da sploh razmišljajo o tem, da bi nastopili na volitvah.

Trojček je dobil zamenjavo v osebi, ki je popolno nasprotje predsednikom strank trojčka, saj je popolnoma pragmatična in praktična. Jankovićev način govora je praktičen, empiričen, zna odgovoriti na vsako vprašanje s podatki, dejstvi in konkretnimi razmišljanji, ki so vedno zelo blizu konkretni akciji. Očitno je operativen.

A glede na njegovo osebnost, kariero in način delovanja je Janković sestavni del in ključni vzvod tako imenovane tranzicijske levice, ki se napaja in živi od državnega kapitala, ki je odvisen od bančnih kreditov. A tega ne bo več in na to ne moremo računati.

Tako da je Janković del problema današnje slovenske krize. Tako kot so bili gospod Pahor in njegova vlada. Gre za to, da je hibridni etatistični sistem v Jankoviću dobil samo zamenjavo za nekdanjo vlado, z drugačnim osebnim stilom ter načinom izražanja in operativnosti.

Na eni strani imamo torej sistem statusa quo, na drugi pa ne sistem, ampak drugi pol, ki je v krču, išče svoje voditelje in se poskuša osvoboditi iz spon tranzicijskega betona.

Lahko pojasnite?

To so tiste stranke, ki niso bile nikoli pripuščene k jaslim, h koritu tranzicijskega sistema. To so bili krščanski demokrati, SLS in SDS. Te stranke so bile povsem izločene in niso bile pripuščene k tem jaslim, koritu in neformalnim, napol mafijskim političnim povezavam, če uporabim grd izraz. Ali pa so bile selektivno pripuščene takrat, ko jih je sistem potreboval za zunanji alibi, dekoracijo ali pa kot neko malo utež, zato da je lahko še naprej vladal. Recimo takrat, ko si je Drnovškova vlada kupila Pucka in pozneje SLS.

Torej se ne išče samo levi pol, ampak tudi desni?

Z Gregorjem Virantom se povsem strinjam, da sta izraza levica in desnica absurdna. Kako naj bo neki Janković, novopečeni povzpetnik in kapitalist, levica? To je tako smešno in je skregano z zdravo kmečko ali znanstveno pametjo. Zakaj bi bila SDS desna? Že tako čez prst bi rekel, da je to stranka ponižanih in razžarjenih, nižjih slojev, ki niso nikoli imeli privilegijev in so zaradi tega frustrirani.

Rešitve bi tako morali iskati onkraj klasičnega razlikovanja med levico in desnico, ponavljam, v formuli, ki bi sprostila slovenske ustvarjalne in proizvodne potenciale ter nas osvobodila iz betona tranzicijskega etatizma.

Še zadnje vprašanje. Se nameravate politično aktivirati?

Saj sem ravnokar politično aktiviran, ker sem pristal, da se z vami pogovarjam. Rekel sem si, da bom v tem smislu politično aktiven še mesec dni, ker me to nič ne stane. Tako od časa do časa kramljam z novinarji, ki me oblegajo. Toliko pa lahko naredim za to, da v tem zmedenem času izčistim kakšno misel.