O volitvah tako in drugače

Že res, da trenutni ameriški predvolilni boj z vsakim tednom stopa bliže vrelišču, a teme še kar ostajajo iste kot ob začetku in so usmerjene zgolj v osebnosti protikandidata in v njegova morebitna »neprimerna« poznanstva. Vprašanja, ki ta čas zares najbolj tarejo ameriški volivce so komajda kdaj na dnevnem redu. Še takrat so zmanipulirana do te mere, da se realna ocena trenutnih razmer ob sprevračanju besed sliši ali bere kot norčevanje iz točno določenega kotička točno določenega volilnega telesa. Tako izpade senator Obama elitist, Senatorka Clintonova medla iskalka vsakršnega občutka pravilnosti, senator McCain pa prijeten –sicer pa vzkipljiv - starejši možak pripravljen pomagati na za zdaj še neodkrit način. Ki pa je nedvomno povsem drugačen kot Bushev, a za zdaj še ni povsem jasno, v čem se sploh razlikuje. Vsi trije skupaj imajo eno hudo težavo. V tej shizofreni volilni kampanji, ki se je - glede na količino nepomembnih podrobnosti, ki krožijo po svetu in spletu - ne bi sramoval niti sam Veliki brat, še vedno ne vemo, kaj bo kdorkoli od teh treh storil, da bo vrednost dolarja višja, da bo primanjkljaj nižji in še bi se kaj našlo. Dobro, demokrata sta enotna v kritiki zdajšnje ameriške vlade, a to še ni pristop, ki bi ponujal kaj drugačnega. A konec koncev, to sploh ni pomembno, če je pa v Iraku treba zmagati za vsako ceno in če pastor cerkve, v katero hodi Obama izraža trdna in nikakor ne »mainstream« sporočila o vrednosti ameriške zunanje in varnostne politike in če je kandidatka zgolj žena nekega nekdanjega predsednika s poudarjenim čutom za pripravnice.

Saj. Kadar ni odgovorov na resna, konkretna vprašanja, ki terjajo resne in konkretne odgovore, bržčas tudi z resnim reformnim pristopom, ki se ne prodaja, dobijo krila populizem in personifikacija politike kar tako. V ZDA ljudje volijo med osebnostmi. Strategi za politični marketing so volilne tekmece že pred časom prepričali, da so njihove programske usmeritve in vse, kar bi utegnilo zavezati na daljši rok, torej za čas, ko bodo zares v pisarni v Beli hiši, odveč in nepomembno. Tovrstna praksa se vse bolj odraža tudi v Evropi. Dobro, v primeru Francije denimo, kjer je prav tako sistem predsedniški, je to konec koncev razumljivo, manj ko gre za drugačne, parlamentarne sisteme in koalicijske vlade. Najbrž bi ravno zato tudi v parlamentarnih sistemih, kjer naj bi bili v ospredju strankarski, različni pristopi pričakovali več dejanskih pristopov in manj programskih usmeritev, osredotočenih na nravi posameznikov. A skušnjava je - priznajmo si - ogromna. V času, ko se cene dvigujejo na dveh izrazito nasprotujočih si ravneh, ena je s kruhom kot simbolom zgolj eksistenčna, druga z zlatom nadstandardna, se volilni boji tako v ZDA kot po Evropi, očitno tudi pri nas – morda zaradi pomanjkanja resnih programov in razlik - odvijajo na temah, ki niso povezane z bivanjskimi razsežnostmi. Zgolj na ravni simboličnega. Torej na ravni, ali je bolje izvoliti temnopoltega moškega, žensko in nekdanjo prvo damo ali starejšega gospoda, nekdanjega vojaka ali pa na ravni pristopov risanja črte slovensko-hrvaške meje. Logično, mar ne?