Ne vrag, le sosed

Kar nas dela drugačne od drugih, je skrito v nas samih in v stvareh, o katerih razmišljamo. Če k temu dodamo še vsakokraten vsaj pester, če ne že nepregleden nabor idej in misli, ki jih sestavimo vsak dan, potem se lahko samo čudimo, da se sploh strinjamo, o čemer koli se že strinjamo. Najmanjši skupni imenovalec torej. Dolgoletna razdelitev na naše in njihove, ločene z razpokano, a kljub temu železno zaveso, je iz nas in njih naredila različno misleče, drugače izobražene ljudi. Neresno bi bilo kako drugače kot s pojmom ideološki označiti nekdanji izobraževalni sistem v »širši domovini«. Nekako v slogu, da zgodovino pišejo zmagovalci. Ve pa se, kakšna stališča so imeli naši in kakšni njihovi zmagovalci.

In to je kleč vsakoletnega obhajanja italijanskega dneva spomina na fojbe in eksodus. Dneva, ki je kot nalašč izbran za vnovično odkrivanje temnih plati zgodovine. 10. februar je pravšnji za dvosmerni intepretaciji zgodovine. Italija je s pariško pogodbo iz leta 1947 izgubila. Vemo, kdo je takrat pridobil. Ko veliki vlečejo črte, majhni trpijo. Izguba premoženj. Izguba najbližjih. Interpretacije zgodovine in zlorabe zamolčanih dejstev se bodo najbrž enkrat pač končale. Lepo bi bilo, če bi se že. A za to potrebujemo veliko volje. Dobre volje in načelne politike. Nedvomno ima predsednik Giorgio Napolitano prav, ko svari pred nacionalizmom in totalitarizmom. A namenoma s prsti kaže le na vzhod. Njegovi pozivi, ki kličejo k sožitju, spravi in popravi krivic so tako lahko le populistični stavki, ki želijo ugajati. K sožitju pač ne pripomorejo. Predsednik Napolitano je svaril pred nekritičnim poveličevanjem lastne etnične in zgodovinske identitete. Obenem pa povsem nekritično pozabil na zgodovino lastnega političnega sistema. Saj ne pravim, naj se opraviči. Sploh ne. A prepričljivosti brez pometanja pred lastnim pragom pač ni. Bil pa bi prepričljivejši, če bi v svojem govoru omenil fašizem z imenom, če si sposodim misel slovenskega predsednika Danila Türka.

Vsak fašizem ima svojo fašizem in najbrž je to težko sprejeti, če ga ne prepoznamo kot takega. V tej evropski družini narodov se je skozi zgodovino gradnje Evropske unije izkazalo, da si včerajšnji sovražniki lahko skupaj skujejo lepši in uspešnejši jutri. Zato menda je evropska povezava najuspešnejši mirovni načrt v zgodovini. Pomemben del njenega mir-tvornega delovanja tiči v prepoznani enakosti vseh sodelujočih. Če se vrnem k nedeljskim besedam predsednika Napolitana, lahko ugotovim, da so bile zanimive prav v negaciji evropskosti. Tega, da je en nacionalizem boljši od drugega, pač ne kaže sprejeti.