Moj pes je tisti, ki mi vrne energijo

... neverjetnih vprašanjih volivcev in tračih, povezanih z njegovim imenom.

Kakšne so bila vaše otroške poklicne želje?

Vedno sem si želel postati slikar. Žal pa je bil oče prepričan, da to ni poklic in da se s slikarstvom kot neke vrste konjičkom lahko ukvarjam v prostem času.

In kaj vam je oče ponudil kot poklicno alternativo? Kot pravi poklic?

V naši družini se držimo pravniške tradicije in bilo je samoumevno, da grem študirat pravo.

Mogoče si boste čas za slikanje lahko vzeli, ko boste v pokoju.

Ko se bom nehal ukvarjati s politiko, bom zagotovo začel slikati. Zdaj pa v politiki ne najdem pravega navdiha. Vse preveč je negativne energije, ki je povsem v nasprotju z mojim značajem. Sem bolj vesel človek.

Čopič torej za zdaj ostaja v kotu?

Čopiča se nisem dotaknil vse od leta 2004, ko sem postal minister za obrambo.

Kako se regenerirate, ko so vaše življenjske baterije povsem izpraznjene?

Če sem "ubit" le psihično, potem najdem rešitev v športu. Poleti igram tenis, pozimi smučam ali deskam na snegu, neštetokrat pa se povzpnem tudi na Jošt nad Kranjem. Kadar pa sem povsem izžet tako psihično kot fizično, je moj pes tisti, ki mi vrne energijo.

O čem se ljudje najbolj motijo o vas?

Velikokrat me podcenjujejo. Ne vedo, da sem zelo vztrajen in trmast in da zastavljene projekte vedno izpeljem do konca.

Kaj vas v družbi najbolj moti?

Če kdo kadi in puha vame.

Torej vam je protikadilski zakon pisan na kožo?

Da. Ko smo bili pozimi na smučanju v Avstriji, kjer še nimajo kadilske prepovedi, je bil v zakajeni koči prav čuden občutek. Za tako urejeno državo, kot je Avstrija, je to res čudno ...

Kateri je najbolj neverjeten trač, ki je po rumenih medijih krožil o vas?

O meni se je pisalo marsikaj. Tračev je toliko, da je res neverjetno. Kakšnega konkretnega pa se trenutno ne morem spomniti.

Se na trače odzivate ali jih ignorirate?

Se ne odzivam.

Če bi imeli neomejene možnosti, kje bi želeli živeti?

Kot otrok sem živel v tujini, vedno pa sem si želel živeti v Sloveniji. Verjel sem, da bo Slovenija kot nekakšna Švica, kjer bomo vsi lepo živeli. Da ne bo revščine, saj smo vendar bogata dežela pridnih ljudi. A zadnja leta sem vse bolj razočaran. Ne morem verjeti, da sem nam je v zadnjih dveh, treh letih država preprosto sesula. Svojo domovino sem vedno videl kot ideal.

Če že vztrajate, lahko izpostavim Belgijo, ki je socialno dobro urejena država in kjer sem živel precej časa. V osnovni šoli smo imeli vsi učenci enake uniforme, da ni bilo socialnih razlik, vsi smo dobili svinčnike, barvice, flomastre in knjige. V Sloveniji pa se dogaja, da delavci po več mesecev ne dobivajo plače. V Belgiji bi tak delodajalec hitro bankrotiral, tudi z osebnim premoženjem, in se znašel v raznih sodnih postopkih.

Katero je bilo najbolj nenavadno vprašanje, ki so vam ga pred kratkim zastavili volivci?

Zakaj sem podpisal pogodbo s Patrio. Zdi se mi nenavadno, da nekateri nočejo razumeti, da je šlo za odločitev države, ki sem jo sam moral le izvesti.

Na kaj ste po razglasitvi oprostilne sodbe v zadevi Patria najprej pomislili?

Na to, koliko davkoplačevalskega denarja je šlo za ta postopek. Od prvega trenutka sem vedel, da sem ravnal v skladu s predpisi in v okviru finančnih zmožnosti države.

V nedeljo nas čaka referendum o malem delu, ki ga povezujemo s študentskim delom. Katero je bilo vaše najljubše delo prek študentskega servisa?

Nikoli nisem delal prek študentskega servisa. Delal sem s starim očetom, ki je bil mizar, in sva hodila skupaj na montaže.